SiolNET - Alenka Teran Košir: ... v napačnem trenutku, tudi v primeru vrhunske plezalke - Intervju s Katjo Kadić
Nesreča nikoli ne počiva, za nameček zna izbrati res napačen čas. Tudi v primeru Katje Kadić, 24-letne športne plezalke iz Plezalnega kluba Stena, lani 5. v skupnem seštevku balvanskega plezanja, ni nič drugače. Letos je bila pripravljena tako kot še nikoli, že na svetovnem prvenstvu v Hačiodžiju je želela (u)loviti olimpijsko vozovnico za Tokio, a ji poškodba tega ne bo dovolila. Zaradi težav z desno ramo bo svoje športne kolege in kolegice morala spremljati od doma.
Katja Kadić, diplomantka fizioterapije na zdravstveni fakulteti v Ljubljani in pripadnica športne enote Slovenske vojske, je v letošnji sezoni dvakrat zasedla 6. mesto, nato pa si med plezanjem na balvanski tekmi Triglav The Rock Ljubljana, kjer je bila na koncu tretja, poškodovala ramo, kar je pripeljalo do predčasnega konca sezone. A mila in vedno široko nasmejana Ljubljančanka še zdaleč ne obupuje in ne meče puške v koruzo. Za to preprosto ni časa. Solze so se posušile, upanje se vrača. Oprime se vsake slamice upanja, ki bi jo vodila do čimprejšnje odprave poškodbe, zraven pa pripravlja še svoj prvi profesionalni plezalni tabor, na katerem želi nadobudne plezalce, stare od 12 do 16 let, popeljati na še višjo raven.
Zaradi poškodbe rame je vaša sezona žal končana. Kakšno je trenutno stanje?
Edino razliko za zdaj opazim ponoči, ko končno spet lahko bolje spim. Prej sem se zaradi konstantnih bolečin v rami kar naprej prebujala. Ker so mi zdravniki to prepovedali, že od konca junija ne plezam, izvajam pa najrazličnejše vaje, da vsaj malo ohranjam formo. Skratka, delam res vse, samo plezam žal ne. To se seveda pozna tudi na telesu. Moje prstne blazinice so že povsem zmehčane, prvič po 13 letih imam prstne odtise (smeh, op. a.).
Ramo ste si dodatno najverjetneje poškodovali na balvanski tekmi v Ljubljani, težave pa so bile menda prisotne že prej.
Res je, že na začetku sezone v balvanih sem v desni rami čutila bolečine, a ni kazalo, da bi šlo za kaj hujšega, zato sem še naprej plezala.
Dodatno sem se verjetno poškodovala na tekmi v Ljubljani, ko sem že na prvem balvanu začutila čudno bolečino v rami. Bilo je, kot bi mi hotelo ramo vreči iz sklepa in nazaj. Zaradi adrenalina sem takrat s plezanjem nadaljevala in šele pozneje, ko se je telo ohladilo, začutila, da nekaj ni v redu. Vseeno sem vztrajala do konca, do zadnjega balvana, kar zdaj, če pogledam nazaj, morda ni bilo najpametneje.
Prepričana sem bila namreč, da gre za poškodbo mišičnega izvora, pa žal ni bilo tako. V rami mi je preskakovalo, ponoči sem se prebujala … Mislim pa, da ni šlo za nadaljevanje poškodbe z začetka sezone, ampak da je ta, ki me pesti zdaj, bolj povezana z mojimi rameni, ki so preveč postavljena oz. obrnjena naprej.
Junija sem se tako odpravila na slikanje rame in bila ob izvidih res šokirana. Nisem si mislila, da je tako hudo. Izkazalo se je, da je hrustanec v sprednjem delu rame odlomljen, težava pa je, ker se hrustanec ne obnavlja. Iz tega se lahko razvije artroza, vse mogoče, skratka ob izvidih se mi je podrl svet.
Seveda se sprašuješ, zakaj se je to moralo zgoditi ravno zdaj, v najpomembnejšem delu sezone, a tako je. Želim verjeti, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Bolje je, da se mi je to zgodilo zdaj kot pa v polfinalu svetovnega prvenstva.
Zdaj redno obiskujem fizioterapijo, upam, da se bom lahko izognila (artroskopski) operaciji.
Lani je v Innsbrucku na svojem prvem svetovnem prvenstvu v balvanskem plezanju osvojila 12. mesto.
Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Hačiodžiju bo nastopilo 13 slovenskih plezalcev. Več o njihovih pričakovanjih si lahko preberete TUKAJ.
Predvidevam, da konkretnejših načrtov glede plezalne sezone ne delate, ker je stanje poškodbe še bolj kot ne v zraku.
Res je, sezona je žal končana, in to v najbolj neprimernem trenutku. Res sem si močno želela na svetovno prvenstvo in upala, da bo rama zdržala, žal ni. Mislim, da je zdaj najpomembneje to, da poškodbo odpravim, saj bi v nasprotnem primeru vse skupaj lahko imelo dolgoročnejše posledice.
Odpade tudi moj nastop na kvalifikacijski tekmi novembra v Toulusu, saj bom izpustila najmanj tri tekme v težavnosti in se tja ne bom mogla kvalificirati.
Kljub vsemu upanja na uvrstitev na olimpijske igre nisem izgubila. Še vedno je to moj cilj. Še vedno imam priložnost na evropskem prvenstvu prihodnje leto, če se mi seveda uspe rehabilitirati in bom ustrezno pripravljena.
V trenutku, ko sem dojela, da je sezona zame končana, sem se počutila res grozno. Nekaj dni sem samo jokala in se spraševala, zakaj ravno zdaj. Vendar ponavljam, verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra.