Delo, Književni listi - Simon Lenarčič: ... pa neverjetno / Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen
Umetnostni zgodovinar Viktor Steska je leta 1944 takole pokritiziral zgodovinarja, ki je menil, da se kraj Krtina ne imenuje po krtini (tj. griču sredi vasi), marveč po kaki tuji besedi, npr. Garten ('vrt'): »Čudno je res, da se mu je neverjetno zdelo verjetno, verjetno pa neverjetno.« Da je bil omenjeni »vrtnar« nekakšen prednik današnjih imenoslovcev in da Steskova kritika v mnogih primerih velja tudi zanje, pa se vidi iz razlage taistega imena v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen Marka Snoja (Založba Modrijan, 2009): po novem se v njem namesto štirinogega podzemnega krta lahko skriva dvonogi nadzemni Krt!
Vsekakor naši imenoslovci s Snojem na čelu pretiravajo z iskanjem izvira krajevnih imen v domnevnih (staro)slovenskih ali enkrat nekje na daljnem Nemškem zapisanih osebnih imenih, po možnosti neznanega pomena, pri čemer nekateri Snojevi sklici na druge pisce niso vredni niti počenega groša (gl. Adlešiči). O smiselnih razlagah in pomembnih dejstvih, ki govorijo proti razlagam, ki naj bi bile prave, Snoj prepogosto molči (gl. Menina, gl. Mišji Dol, gl. Arnače), marsikateri sklep v objavljenih razlagah pa je bil narejen brez upoštevanja lege in zgodovine kraja (gl. Kozje, gl. Bočna, gl. Mišji Dol) ter tamkajšnjih hišnih imen in priimkov (gl. Arnače, gl. Arnovo selo). Premalo oziroma preveč poljubno je bila upoštevana tudi polpismenost in naglušnost srednjeveških pisarjev (gl. Arnače, gl. Koračice, gl. Draža vas). Na to, da bi bilo dobro imeti pred očmi tudi bližnjo okolico kraja ali hriba in njegovo ime primerjati z okoliškimi (gl. Kozje, gl. Petelinjek, gl. Mišji hrib), včasih pa pogledati še širše (gl. Radež), tudi po celi Sloveniji, pa imenoslovci vse prevečkrat, kot kaže, sploh ne pomislijo, ali pa so z domnevnimi osebnimi praimeni in staroselci tako zaslepljeni, da nič drugega ne vidijo (gl. Lašče in Laško: nova naselitvena teorija).
Kozjak, Veliko Kozje, Kozičje in Kozje
Imenoslovcem »ni jasno«, ali se hribi imenujejo Kozjak zaradi koz, ki so se tam pasle, ali zaradi svoje robate oblike. Toda za dokončno razjasnitev, kaj vsaj načeloma pomeni sestavina Koz‑ (in Kož‑!) v imenih hribov, bi moral zadostovati pogled na tako poimenovane hribe: skoraj vsi po vrsti so strmi in podolgovati kot izboklina na kozjem hrbtu, torej so kozasti, kozji (za nejeverneže so Korošci kar tri take hrbte, npr. nad Podnom, celo poimenovali Kozji hrbet!). To je še posebej očitno pri treh vrhovih nad Loko pri Zidanem Mostu: prvi je z loške strani planotast, zato se imenuje Planina (koren besed planina in planota pomeni 'razprostranjen', 'raven'), druga dva pa sta kozasta, zato se imenujeta Veliko Kozje in Kozičje. V kombinacijo, da bi se na prvem pasle krave, na drugem koze, na tretjem pa kozice, ne verjame niti Snoj, da bi Kozičje dobilo ime po kozji staji, kot domneva, pa glede na obliko hriba, ki je vsekakor trajnejša in predvsem opaznejša(!) kot staja, tudi ni verjetno.
Tudi središče Kozjanskega se ne imenuje Kozje zato, ker bi »njegovi ustanovitelji redili koze«. Nad trgom se namreč pne hrib Kozjek, in tudi drugi tamkajšnji hrbti so precej kozji, zato si je veliko lažje predstavljati, da so prednamci svojo naselbino poimenovali po značilnosti hribov nad njo. Podobno velja za zaselka Kozje in Podkozje pod že omenjenim Velikim Kozjem in Kozičjem, kozjereja kot vir imena pa pride v poštev kvečjemu za kraj enakega imena na avstrijskem Koroškem.
Menina, Bočna in Petelinjek
Imenoslovci so v imenu Menina odkrili osebno ime Mena! Toda na tej planini, katere del se imenuje Opati(!), so imeli svoje posesti gornjegrajski menihi, zato se je, kot piše v krajevnih leksikonih, imenovala menihna, iz česar je nastalo današnje ime Menina. Značilno je, da Snoj te stare in uveljavljene, zgodovinsko utemeljene razlage ni niti omenil, kaj šele, da bi razložil, zakaj ni prava.
Od povezave z imenom Mena je verjetnejša, ne pa »manj verjetna«, tudi druga zgodovinsko upravičena razlaga, ki pravi, da je ime nastalo iz besede meja (mejna): po Menini namreč teče (nekdanja) meja med Kranjsko in Štajersko! Toda tega pomembnega zgodovinskega dejstva, ki bi pri slehernem bralcu zbudilo dvom o pravilnosti njegove »bolj verjetne« razlage, Snoj ni omenil. Nasprotno, s pri nas neznanim imenom Mena je razložil celo ime Menik, čeprav ga je že srednjeveški pisar pisal kot 'mejnik' (Meino, Meynik).
Na Menini in pod njo rasteta še dve etimološki cvetki. Prva je, da se vas Bočna po Snojevem mnenju (in mnenju njegovega predhodnika Franceta Bezlaja) »najverjetneje« imenuje po nekom, ki mu je bilo ime Bok', in le »mnogo manj verjetno« po boču, 'kopasti trebušasti vzpetini'. Toda tako v naravi kot na zemljevidu se lepo vidi, da zgodovinsko jedro Bočne stoji na vršaju (tj. izboklini, boču), kar je vsekakor poimenovanja vredna posebnost v sicer ravnem delu doline.
Slovenski Petelinjeki in potemtakem tudi vrh Petelinjek nad Bočno pa naj bi se imenovali po nekom, ki so ga klicali Petelin. Toda omenjenemu vrhu dela družbo Kurji vrh, ki se zanesljivo ne imenuje po nobeni Kuri, ampak po kuri, to pa seveda pomeni, da se tudi meninski Petelinjek imenuje po petelinu. Isto velja za kraj Petelinjek v Dravinjskih goricah, v katerega soseščini je kraj Kravjek(!), in potemtakem tudi še za marsikateri tako ali podobno imenovan kraj ali hrib, npr. za razne Medvedjeke sredi gozdov, v katerih Snoj vidi samo Medvede in nobenega(!) medveda.
Mišji Dol, Mišja dolina in Mišji hrib
Iz osebnega imena Miš!? Na Slovenskem sta dva Mišja Dola, in oba – glej ga zlomka! – sta tesno povezana z menihi. Manj znani je del po tamkajšnem samostanu imenovanega Jurkloštra, drugi je kraj pri Primskovem. V neposredni bližini slednjega sicer ni nobenega samostana, toda malo dlje stoji stiška cisterca. In kaj lahko preberemo v krajevnih leksikonih? Da so stiški cistercijani v tem menišjem – mnišjem – mišjem (tako Steska) dolu imeli svoja posestva in božjepotno cerkev! Podobno je z Mišjo dolino pri Velikih Laščah: tudi te so bile skupaj z okolico v srednjem veku last stiških menihov.
Povsem mogoče se zdi, da je pri preobrazbi menišjih dolov in doline v mišje oziroma pri morebitnem izvirnem poimenovanju po čisto navadnih miših (na to kaže nemško ime Mausental, ki pa je lahko tudi napačen prevod) šlo pravzaprav za ljudsko duhovitost: jurkloštrski je namreč majhen kot mišja luknja, v bližini stiškega, ki tudi ni dosti večji, pa je vas Mačji dol (aha, že razumem, prebrisani stari Slovenec Maček, ljubkovalno Mač', se je pač naselil v bližino Miši!; gl. Lašče in Laško: nova naselitvena teorija).
Tudi suhokranjski Mišji hrib gotovo nima nobene zveze z Mišem, kot trdi Snoj, marveč zaradi svoje neznatnosti (gledano z Žvirč) z mišmi, kakor ima bližnji Kokošji hrib nedvomno zvezo s kokošmi in ne s kako staroslovensko Kokošjo.
Koračice
Iz imena Konrad? Pri nemškem imenu Chunratsdorf Snoj verjame pisarju, ki je njemu nerazumljivo ime vasi Koračice povezal z nemškim imenom Konrad, pri imenu Draža vas (gl.), kjer bi res lahko šlo za prvotno nemško ime, pa ne. Toda s povezavo z imenom Konrad nekaj ne bo v redu: v istem delu Slovenije obstaja namreč tudi ravninski gozd Koračica! Je tudi tu posredi nemški Konrad, razobličen na povsem enak način? Bolj težko, mar ne? Vrhu tega so v soseščini takšni predeli poimenovani s povsem navadnimi ledinskimi imeni, npr. Črnec in Hraščica, ali po vaseh, npr. Slomošina po Slomih. Torej bi bilo vendarle treba vsaj poskusiti najti slovensko razlago, skoraj gotovo kaj v zvezi z raznorodno besedo korača (eden od njenih pomenov je 'rogovila', kar je kar pogosto ledinsko ime!). In to bi potem veljalo tudi za vas Koračice, nemškemu imenu navkljub.
Draža vas
Snoj meni, da je nemško ime Gundramsdorf nastalo iz slovenskega Draža vas in da gre pri tem za pisarjevo »paretimološko« naslonitev na nemško ime Gundhram. Toda mar ni bolj verjetno, da je v tem primeru slovensko ime nastalo s skrajšanjem nemškega? Krajšanje (Gundrams‑ v Draž‑) je vendar glavna značilnost razvoja imen! Paretimološka naslonitev bi bila verjetnejša, če bi šlo za kako pogosto ime (gl. Koračice), saj pisar najbrž ni imel pri sebi slovarja imen, da bi z njegovo pomočjo poiskal nevsakdanje nemško ime, ki vsebuje zlog dra.
Adlešiči
Ime Adlešiči je po Ivanu Šašlju, ki je tamkaj župnikoval in raziskoval zgodovino kraja, povezano z imenom Aleš. Toda njegove razlage Snoj ne omenja, pač pa zatrjuje, da se v krajevnem imenu skriva ime Adleh, ki naj bi bilo podomačena oblika obskurnega nemškega imena Adalleich. Pri omembi fantomskega Adleha se, zanimivo, sklicuje na kar dva članka Luka Pintarja v Ljubljanskem zvonu, kjer pa piše le, da je krajevno ime množinska oblika priimka Adlešič – o kakem Adlehu ali Adalleichu se Pintarju niti sanjalo ni! Takemu sklicevanju je težko reči kaj drugega kot vlečenje bralcev za nos – kakega je/bo lahko Snoj zvlekel celo vse do NUK‑a, in to za prazen nič.
Zato pa je ravno Pintar v več drugih člankih jasno povedal, da se mu »ne zdi prav po domnevku postavljati osebna imena, da se iz njih potem razloži krajno ime«, ker bi na tak način »kaj hitro in preprosto razložili skoraj vsako krajno ime«! Njegovi nasledniki počno točno to (gl. Menina in Bočna, gl. Radež).
Simon Lenarčič
(Konec prihodnjič)