Mag, 10.08.05 – Danilo Slivnik: ... ni mogel prikriti, da ni na pravi poti, čeprav je nekajkrat poudaril, da ne »namerava narediti samomora«...
Kolumna
Nezanesljiva AMZS
Ni nemogočih poti, vendar pride leto, ko ti spodrsne v prvem nadstropju. V teh dneh nima težav le slovenski alpinist Tomaž Humar, ki se je zataknil nekje okrog šest tisoč metrov visoko v steni Nanga Parbata, kjer so obležali že mnogi Nemci in Avstrijci, ampak so se pred dnevi iz morskih globin komaj rešili ruski podmorničarji, ki so se zapletli v podvodne kable in mreže, nič manj hudo pa se ni godilo niti potnikom ameriškega Discoveryja, ki je vzletel v vesolje, vendar je že kmalu postalo jasno, da bo njegov povratek tvegan. Astronavti so kljub vsemu odstranili odvečne lepilne trakove z dna vesoljskega plovila in se nekako vrnili na Zemljo, negotova je le še Humarjeva usoda, ki je odvisna od vremena, delno pa tudi od pilotov pakistanskih helikopterjev in njihovih veščin. Toda če si v Himalaji odvisen od njih, si v hudih težavah in najbolje se je pripravljati na zadnje dejanje spust na vse ali nič. Helikopterji so namreč precej nezanesljivi, gorske reševalne službe ni, prijatelji so daleč, AMZS ne sliši in še na to ne moreš pomisliti, da bi zaklical: »Natakar, taksi, prosim...«
Glavno vprašanje je seveda, kako se je Humar sploh znašel v položaju, da čaka na helikopter. Slavni alpinist, ki je sam preplezal nekaj najbolj razvpitih sten v Himalaji, se je po nekaj dneh vzpona pustil ujeti v past, da se ne more premakniti ne navzgor ne navzdol, ampak le nemočno čaka na pomoč drugih. To se v alpinizmu redko dogaja in ni prav nič podobno dosedanjim Humarjevim dosežkom in njegovi domnevni intuitivni alpinistični filozofiji: »Grem, ko začutim klic...« Je tokrat sploh začutil klic ali pa se je po mesecu dni čakanja na lepše vreme odločil za vzpon na silo, ker se je čas hitro iztekal in se je nekaterim iz ekipe že mudilo domov? Humar je bil v preteklih letih, ko je razlagal svoj plezalni nagon in nezmotljivi čut za preživetje visoko v gorah, nadvse prepričljiv. Toda ko sem zadnje tedne v televizijskih dnevnikih poslušal njegove pogovore s spremljevalno ekipo, mi je bilo vseskozi jasno, da ne bo prišel na vrh. Pogovarjali so se, kot da bi se odpravljali na izlet v Robanov kot v Logarski dolini in kot da se Humar ne bi loteval zahtevnega alpinističnega izziva. Najbolj protislovna je bila njegova bioterapevtka, ki je zatrjevala, da verjame v njegovo psihično moč in trdno voljo, kot da bi bil vzpon odvisen zgolj od volje, in ne tudi od neštetih tehničnih podrobnosti, predvsem pa od zanesljive vremenske napovedi. (Pojasnjevanja bioterapevtke Nataše Pergar so se nekajkrat sploh slišala kot postklimakterični nasveti za osamljene ženske, ki s sprehodi na Rožnik rešujejo svoje tranzicijske težave v drugem življenjskem obdobju.)
Presenečal je tudi sam Humar, ki je bil pred vzponom ves čas nenavadno slabe volje in ki ni mogel prikriti, da ni na pravi poti, čeprav je nekajkrat poudaril, da ne »namerava narediti samomora«... Toda kje se je zmotil? Kdaj je prekršil lastna pravila, ki so mu v preteklosti nekajkrat rešila življenje in zaradi katerih je hvalil svojo alpinistično srečo: »Ko sem tam gor, sem samo Njegov! On me nikoli ne pusti na cedilu...« Zdaj pa je vklenjen v steni pod Nanga Parbatom, Golo goro, kot so jo poimenovali mnogi, ki so pozneje med plezanjem nanjo umrli. Tam je sam, kot je bil sicer že večkrat, vendar je tokrat nekako vdan v usodo, da se ne more rešiti (in čaka na helikopter), medtem ko se je prej vedno bojeval do zadnjega diha in se pastem zmeraj že pred največjo nevarnostjo nekako čudežno izognil. Je tokrat precenil svoje moči in izbral preveč tvegano steno, ki je ne bi bil smel, ker v njej ni imel možnosti? Najbrž. Toda kje so bili drugi, da bi ga posvarili? Himalajski vzponi so nevarna stvar, toda spremljevalna ekipa je šla brezbrižno za njim, kot da bi res znal čarati in kot da bi največje previse lahko preletel. Zato ni nič presenetljivega, da se je že drugi dan zapletlo in da je šlo od tedaj vse le še na slabše. Ko se je Humar odpravil v steno, je bilo videti, kot da se je za vzpon odločil, ker je bil ravno tam (nekje v Himalaji, pod Nanga Parbatom), ne pa, ker bi vse dobro premislil in desetkrat preveril, ali so vremenske in plezalne okoliščine ugodne za pot na vrh, za katero je bilo jasno, da bo izredno težavna in izzivalna že brez snežnih plazov in slabega vremena.
Nenavadno je tudi, da med čakanjem na vzpon (minil je skoraj ves mesec) iz baze ni bilo slišati nobenega strokovnega meteorološkega mnenja, kakšno bo vreme v naslednjih dneh in tednih, ampak so vsi zgolj s prostim očesom pogledovali v goro, se mrščili nad oblaki in padavinami, kuhali golaž, se jezili nad smolo in se vedli lahkomiselno, kot da bi se z Janšo odpravljali na Kredarico. Toda Humar se je pripravljal na solistični vzpon na več kot osem tisoč metrov visok Nanga Parbat, kamor je alpinistom prvič uspelo priti šele leta 1953. A že pri prejšnjih poskusih so mnogi umrli, smrtni davek pa je bil nenavadno visok tudi pozneje, zaradi česar se je vrha prijelo ime Ubijalska gora. Zakaj je Nanga Parbat tako težko preplezati, pravzaprav nihče ne ve, med glavnimi vzroki pa so stalno slabo vreme in obilne padavine, ki v toplejših mesecih sprožajo nevarne snežne plazove. Zato ni čudno, da so imeli na gori hude težave že nekateri najslavnejši alpinisti in da je na njej denimo obležal brat legendarnega avstrijskega plezalca Reinholda Messnerja, ki je sam osvojil vse himalajske osemtisočake in ki si nikoli ni mogel odpustiti, da je tam izgubil brata (baje ga je odnesel plaz, vendar je bilo v Avstriji njegovo izginotje dolgo sporno in nekateri so namigovali, da je Reinhold Güntherja pustil na gori).
V Sloveniji zdaj čakamo na Humarjevo vrnitev, kot so Američani nekaj tednov trepetali za svoje astronavte in kot so Rusi upali, da se pri Kamčatki ne bo ponovila tragedija mornarjev s Kurska. Razlika je le, da našemu alpinistu ne moreta pomagati niti Nasa niti ruska mornarica. Če prav pomislimo, se bo moral rešiti sam. In Humar to nedvomno zmore, posebno če se ni pustil preveč zmesti svoji bioterapevtki. Znano je, da se v alpinizmu (in nasploh v življenju) človek zmeraj lahko zanese zgolj nase, nihče drug mu ne more pomagati (še zlasti ne najrazličnejši psihoterapevti, biomagi in čarovniki)...