Franci Savenc 14.04.2020 07:28 1712 0

Ni bilo

Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: ... ravno hribolazenje ...

Včeraj sva se šla prezračit v Tivoli. Povod za izbiro je bilo cvetenje evropske gomoljčice na njenem tako imenovanem klasičnem nahajališču (tam jo je prvi na svetu odkril botanik Wulfen), razlog pa nemir zaradi koronavirusnih omejitev v tem lepem spomladanskem vremenu.

Najprej sva se sprehodila med drobcenimi belimi cvetkami, potem pa hodit! Čim bolj proč od številnih obiskovalcev parka. Čim bolj navkreber. Po gozdu.

Na uravnavi (389 m) na koncu Francoske (tako tej poti rečejo Ljubljančani), kjer so kažipoti in zemljevid, sva našla celo markirano pot. V »pravih« hribih so take najbolj obljudene, tokrat pa so vsi nadaljevali po ravnem proti Rožniku, le midva sva se veselo pognala v označeno strmino.
Na Šišenskem hribu (429 m) se je par sproščal s taj čijem ali nečim podobnim, k ograji telekomunikacijskega stolpa privezani kuža pa nas je mirno opazoval. Hrib sva zapustila po drugi strani in našla nekaj (za naju) novega: spomenik junakom vojne za Slovenijo.

Vračala sva se po drugih poteh, čim bolj naokoli, da je trajalo dlje.
Pod Cekinovim gradom naju je čakala še ena novost: spomenik Eleanor Roosevelt, prvi predsednici komisije OZN za človekove pravice, postavljen ob 70. obletnici deklaracije o človekovih pravicah. Niže sva srečevala veliko ljudi in se ob vsakem srečanju umaknila na svojo stran poti ‒ beli vrani. Naletela sva tudi na skupine, večinoma mladih. Omejitev na občino se nama zdi ponesrečena: na kaki kraški gmajni ali v odročni gorenjski hosti bi bila veliko bolj sama in varna. Ampak ubogava in čakava na boljše čase.