Novi glas - Jernej Šček: Vertikala vrhunskega vipavskega alpinista Dejana Korena

Dejan Koren (za prijatelje DeKo) se je rodil decembra 1980 v Vipavi, v eni najlepših dolin v Sloveniji. Nanoško pogorje se tam razširi na vinorodno Primorsko z lepimi, ostrimi skalnimi linijami in mehkimi travnatimi pobočji. Naravne lepote, katerih se človek kar naleze, številne člane planinskega društva spodbujajo v klanec, mnogi pa se s Čavnom, Sinjim Vrhom ali Abramom ne zadovoljijo. Dejan že vrsto let dosega vrhunske alpinistične rezultate doma in po svetu, pa smo ga malo povprašali, kako mu gre v vertikali.

Kako in kdaj si začel zahajati v gore, kdaj pa si “prestopil” v stene?
V gore sem začel zahajati razmeroma pozno, ker ne izhajam iz gorniške družine. V sedmem razredu osnovne šole sem bil prvič na Mali Mojstrovki. V stene sem stopil tako rekoč še isto poletje, kar se mi zdi za alpinizem ravno prav, da se malo otreseš otroške zaletavosti.

Doma si iz Vipave, kjer imate zelo aktivno in številno planinsko društvo. Kako se spominjaš prvih korakov navzgor v sklopu društva? Ali danes še vedno deluješ pod okriljem alpinističnega odseka? Kakšno je po tvojem poslanstvo in pomen PD?
Tudi jaz sem začel z matičnim PD, kjer sem ob pomoči inštruktorjev stopal prve korake v svet vertikale. Zlasti z Markom Fabčičem sva v začetku ogromno plezala, večinoma v domačih plezališčih Gradiška Tura in Vipavska Bela. Še vedno sem član AO Vipava, a veliko plezam s člani drugih društev. Mladi imajo veliko srečo, da je v Sloveniji zelo veliko PD in AO, ki delujejo (predvsem) na podlagi prostovoljstva. Nesebično jim pomagajo do prepotrebnega znanja in jih tudi kasneje vodijo k varnemu obisku gora in sten. No, vsaj vipavsko društvo deluje tako in zdi se mi prav, da jim v prihodnje vračam pomoč pri različnih dejavnostih.

Si poklicni športnik; kaj sploh to pomeni?
Nisem poklicni alpinist, saj mi v tem primeru ne bi bilo treba delati še sto del, da bi lahko finančno “zvozil” skozi mesec. Imam pa dva sponzorja, ki me podpirata: Singing Rock s plezalno opremo, Tilak z oblačili. Sem tudi vrhunski športnik z mednarodnim razredom in mi preko Olimpijskega komiteja Slovenije pripada nekaj sredstev, ki pa krijejo le nekaj potnih stroškov ob plezanju po Evropi. Temu dodam še nekaj pokroviteljskega denarja Komisije za alpinizem pri PZS, ki je delno pokrila stroške zadnjih treh odprav. Objestnost tu nima prostora, kar ti kdo podari, je vljudno vzeti in se lepo zahvaliti. S tega pogleda je v Sloveniji za delno podporo (za zdaj še) poskrbljeno.

S katerimi gorskimi disciplinami se ukvarjaš? Raje skala, športno plezanje, alpinizem, odpravarstvo, led?
Z vsemi! Prav ta neenoličnost me pri alpinizmu tako fascinira in zato rad plezam že sedemnajsto leto zapored. Moje alpinistično leto poteka približno takole: pozno jesen izkoristim za plezanje v plezališčih in večino časa namenjam pripravam na ledno in zimsko sezono. Veliko energije namenjam drytooling plezanju (“suhi” trening s cepini in derezami po skali), vključujem še trikrattedenski obisk fitnesa. Rad se udeležujem prvih tekem v drytooling pokalu, potem pa komaj čakamo, da pritisne mraz in se začne v slapovih voda spreminjati v agregatno stanje. Res ni lepšega, kot strmi odstavki sinje-turkiznega ledu. Po lednem vzponu še dan ali dva kar vriskam od navdušenja! Prvi in drugi vikend v novem letu sta že tradicionalno zasedena s srečanji lednih plezalcev. Švicarski Kandersteg in francoski Fournel vsako leto imata v gosteh plezalce, željne mraza in ledenih sveč. Z nekaj sreče se tudi v naših hribih kaj “naštima” za kako daljšo linijo, drugače pa se zapeljemo do Chamonixa. Ko potem zima začenja “pakirati kovčke”, se prsti s težavo privajajo na male poličke in oprimke, ki jih ponuja prosto plezanje v plezališčih. Med prvomajskimi prazniki se nivo dvigne ravno prav za obisk plezalskih destinacij, kot sta Paklenica in Arco. Potem se že oziramo proti večjim stenam. Poletje najraje preživljam v Dolomitih, kjer je zares veliko sten in noro dobrih smeri. Proti koncu poletja pa spet v plezališča in se že spogledujemo z zaprašenimi cepini tam v kotu, ker oktober že trka na vrata in... krog je ponovno sklenjen. Vsaka sezona je pa prilagojena odpravi. Letos aprila smo bili v Kanadskem Skalnem gorovju (Rocky mountains).

Kje si nazadnje plezal in osvajal? Vipavski prijatelj mi sporoča, da prihajaš z Materhorna in Mont Blanca ...
Nazadnje sva s soplezalcem Boštjanom splezala Centralni steber v Freneyjih na Mont Blancu. Bila je super tura, 22-urna akcija od bivaka Eccles na italijanski strani preko smeri (500m) po grebenu (300m) na vrh Mont Blanca in nato v dolino do koče Goûter na 3800m n. v. Odlična tura, ki poleg plezanja vključuje veliko drugega: dolg pristop do pod stene, sestop preko najvišjega vrha Centralnih Alp v dolino, vreme, ki mora zdržati, težak nahrbtnik, ki mora vsebovati vse, kar potrebuješ na taki turi od skalne, zimske opreme, hrane za dva do tri dni... Na Matterhornu sem bil sedaj tretjič, tokrat v briljantnem vremenu in zgolj za pripravo na Freneyje. Obisk Matterhorna se je obrestoval kot aklimatizacija, saj na Mont Blancu nisva imela problemov z višino.

Kateri so še cilji vrhunskega alpinizma? Ali gre za iskanje prvenstvenih smeri, nedotaknjenih vrhov, višanje tehnične zahtevnosti prostega plezanja, hitrost vzpona, solo?
Težnje alpinizma gredo vedno navzgor v smeri čistih in prostih vzponov. Kar pomeni, da v steni pustimo čim manj tehnične navlake, kot so npr. fiksne vrvi, desetine svedrovcev, ogromne količine klinov, ki pomagajo plezalcu, da “pregoljufa” čez težave v smeri. Če sedanja generacija plezalcev ne zmore prosto preplezati nekaterih sten, to še ne pomeni, da jih ne bodo mogle preplezati generacije plezalcev, ki prihajajo za nami. V višjih stenah, kot npr. Himalaja, se pleza večinoma v čistem alpskem stilu, torej brez predhodnega napenjanja fiksnih vrvi, brez višinskih taborov itd. Vse, kar potrebuješ, moraš nositi s seboj. Plezaš z nahrbtnikom, ki ti je nekakšna “omara” za opremo, hrano in obleko za ves čas, ko si v steni. Potrebno je poudariti, da je seveda najlepše splezati kot prvi, pa naj bo to gora, stena ali smer. Tu je potem od posameznika odvisno, koliko raziskovalnega duha je v njem in kako dober “nos” ima za iskanje nečesa, kar je še neodkrito, nepreplezano, nedotaknjeno. Tudi svež sneg v gorah je vedno lepše gledati, če je pokrajina še neprehojena ali nepresmučana.

Ali se kakovost alpinističnega uspeha meri izključno po nevarnosti za življenje? Kakšne so vrednote, s katerimi stopaš po gorah in nevarnem terenu?
Ne, niti približno ni tako. Tudi za solista ni smer nič težja ali lažja kot za navezo dveh alpinistov. Pri solo plezanju gre enostavno za to, da vse naredi en sam človek. V objektivno nevarnih stenah je to lahko celo dobro, saj si kot solist lahko znatno hitrejši kot naveza dveh ali treh alpinistov. Pri soliranju pa je potrebno poudariti, da nosiš vso odgovornost za uspešen vzpon na svojih plečih. Zato so solisti večinoma veliko bolj psihično pripravljeni športni plezalci. Novi prvenstveni smeri se poda ocena, ki “oriše” dane težave nekega vzpona. Ocena pa lahko v praksi zelo odstopa, predvsem glede na razmere v steni. V zimskih razmerah lahko imamo npr. predele v steni, kjer se po zbitem snegu “sprehodimo” čez, na istem mestu pa lahko gazimo v 80° naklonini, brez možnosti za varovanje in morda celo brez prehoda.
Kar se pa tiče vrednot v gorah: jaz hodim v gore plezat, ker to enostavno izredno rad počnem. Tam mi je lepo, tam uživam in se odlično počutim, imam rad svež gorski zrak, ljubim čarobnost jutranjih in večernih barv. Zaupam v svojo notranjo intuicijo, ki me vodi, da se prav odločam, ko izbiram med enim in drugim, med levo ali desno potjo.

Kako gledaš na revolucijo od tehničnih smeri k prostemu plezanju, v katerem plezalec uporablja za napredovanje samo svojo moč, tehnični pripomočki pa služijo izključno za varovanje?
Težnje plezanja gredo v smeri, da se čim več pleza prosto. Pa naj si bo to v kopni skali, snegu, ledu ali v mešanem terenu. To pomeni, da se tehnična pomagala, kot so klini, svedri, pomična varovala in vrvi, uporabljajo samo kot varovalo v primeru padca. Samo na tak način lahko smeri, in ne nazadnje tudi plezalce, primerjamo med seboj, če želimo govoriti o golih ocenah. Ampak ne bi rad, da se alpinizem meri in primerja, kot denimo tek na 100m, kjer sta v igri samo sprinter in štoparica. Alpinizem je in ponuja veliko več, ogromno je dejavnikov (psihična priprava, spremembe vremena, razmere v smeri), ki bistveno vplivajo na uspešnost vzpona.

Kako gledaš na zgodovinske ferate v Julijcih, kako pa na nove ekstremne ferate po avstrijskem modelu, pravi fitness ob jeklenici?
Za vse nas je na tem planetu dovolj prostora in tudi za ljubitelje ferat je poskrbljeno. Po mojem mnenju je dovolj sten “onesnaženih” z jeklenimi linijami in ne vidim potrebe, da bi delali nove. Prej sem za to, da obstoječe skrbno vzdržujejo in sanirajo napake, ker vem, da je nekaj ferat v zelo slabem stanju. Prav te so zelo nevarne za planinca, ki je prepričan, da se mu, ustrezno zavarovanemu, na ferati ne more nič zgoditi. Upam, da tudi Avstrijci skrbno vzdržujejo svoje zelo zahtevne ferate

Kateri so tvoji največji alpinistični dosežki in kaj načrtuješ v bližnji prihodnosti? Ali imaš v žepu “življenjski cilj”, magičen, sanjski načrt?
Želel bi si, da skozi celo leto zdržim zadovoljiv nivo plezalske forme, npr. pred dvema oz. tremi leti, ko sem splezal veliko smeri višje težavnosti v plezališčih, višjih stenah (do 8a), v hribih (do IX+/X-) poleti in pozimi ter dosegel dobre rezultate na mednarodnih tekmah v dry oz. lednem plezanju. Že dolgo mi roji po glavi še nepreplezana stena daleč na jugu v Patagoniji, in če bo motivacija prava, se tja odpravim naslednje leto. Veliko energije in časa namenjam sedaj obnovi in urejanju dveh domačih plezališč (Gradiške Ture in Vipavske Bele), ki bi ju radi uredili po evropskem zgledu. Poteka namreč evropski razpis, ki zajema ureditev omenjenih plezališč, od označevalnih tabel, smerokazov, velike panoramske table, inox svedrovcev, sidrišč, klopi in mizic.

Kje in kako treniraš, ko si v domačih krajih?
Odvisno od cilja, imam pa srečo, da živim na območju, kjer je za ta šport dobro poskrbljeno. V Vipavi premoremo dva plezalna centra, ki imata skupaj preko 400 športno plezalnih smeri. Tu veliko treniram, tudi Osp in obalna italijanska plezališča niso daleč. V stenah nad Vipavo imamo narejena tudi dva sektorja, kjer lahko plezamo s cepini t. i. drytooling climbing. V bližini Nabrežine je pa odlična jama Katerina, kjer najraje treniram s cepini. Tam je tudi moj projekt (t. i. smer, ki jo plezaš-“študiraš”, nisi je pa še prosto splezal) in upam, da mi uspe ga končati do konca letošnjega leta. Pozimi veliko plezam tudi na umetni steni v prostorih našega PD in doma, kjer sem si uredil lepo “sten'co” za deževne dni.

Ali je ta, za množico večkrat nerazumljeni šport prava poklicanost? Kaj te vedno znova kliče tja gor, v divjino in samoto, v težaven in nevaren svet?
Jaz gledam tako na to zadevo: če hočemo nekje uspeti in uživati, mora biti prava “frekvenca”, pa ne le v športu ali hobiju. Lažje prenašamo nekatere “težke” stvari v steni, kot je npr. mraz, ko se nam že neštetič “zanohta”, ko ne gre nikamor, ko se stvari ne izidejo, ko si na dnu. Če imaš zares rad, kar počneš, ne odnehaš, ampak se od tistega dna, ki si se ga pravkar dotaknil, še močneje odrineš, da boš jutri boljši, da te jutri čaka nov dan, nova priložnost, ki jo za nobeno ceno ne smeš zamuditi. To je moto, ki me žene naprej.

Ali bereš gorniško in tehnično literaturo? V porastu je tudi gorniški film.
Plezalnih vodnikov je vse več in, hvala Bogu, prav je tako. Velikokrat pa se godi, da moraš imeti doma pravo knjižnico, če hočeš dobro pokriti neko plezalsko področje. Tržna ekonomija je naredila tako, da le malo vodnikov zajema celotno območje. Zato prodajajo pet vodnikov namesto dveh.
Gorniških in plezalnih filmov je vse več. Treba pa je poudariti, da se takoj vidi, kateri film je nastal s srcem, v katerem pa so hoteli “dušo filma kupiti” z veliko denarja.

Če se ne motim svoje alpinistične načrte in podvige tudi opisuješ z objavami v Planinskem vestniku (nazadnje sem bral o plezariji v slapu Boka).
Ja, res je. Rad kaj napišem, včasih mi dobro uspe, včasih pa ne. Enkrat besede kar vrejo iz človeka, drugič pa bi bilo bolje, da bi objavil le fotografije, ki včasih več povedo kot tisoč besed.

Kakšen nasvet bi kot vrhunski alpinist dal obiskovalcem gora?
Nikoli ne smete preceniti svojih sposobnosti in poskušajte vedno imeti situacijo v svojih rokah. To velja za planinske poti, strme ferate ali navidez lagodne sestope po meliščih v dolino. Predlagam, da planinski izlet ali plezalno turo dobro pripravite, kajti gore in stene niso igrišča, kjer se lahko, ko ne gre več, usedeš na tribuno in počakaš ali pa se preprosto odpelješ domov. V tujini je dobra navada, da neizkušeni gorniki in planinci najamejo gorskega vodnika, ki pripravi vse potrebno in jih kar se da varno popelje v gore in nazaj. Mislim, da bi morali tudi Slovenci stopiti v to smer, ne pa da se mnogokrat brezglavo zaletavamo, potem pa nastopijo težave, kjer jih dejansko ni.

Jernej Šček