Dnevnik – Tatjana Pihlar: Pogovor z dr. Marijo Markeš, direktorico TNP
Dnevnik, 12. maja 2007
Pogovor: dr. Marija Markeš, direktorica TNP
Ni naše veselje ljudem piti kri
Teze za osnutek novega zakona o Triglavskem narodnem parku (TNP), ki nastajajo, so tisto, kar v tem trenutku v tej državi znamo narediti na to temo, saj smo k pripravi besedila in iskanju najboljših rešitev povabili vse, ki jih ta zakon zadeva," pravi dr. Marija Markeš, direktorica Triglavskega narodnega parka.
Spremembe četrt stoletja starega zakona so po njenem nujne že zaradi sprememb družbenega sistema, ki so zaznamovale to obdobje, zaradi uskladitve notranjih parkovnih meja z mednarodnimi merili, zakonsko je treba urediti tudi promet v parku, "saj lahko tam leta in frči prav vse, motoristi pa so svete krave, čeprav v parku, zlasti v dolini Trente, povzročajo velik hrup," pojasni Markeševa.
In doda: "Potrebujemo predvsem jasna določila, kaj se kje sme početi in kaj ne. Večina prepovedi v parku je takih, ki veljajo povsod: ne meči smeti, ne pljuvaj po tleh… A žal moramo tudi to zapisati v zakon, saj ni v zavesti ljudi, da se to ne počne, če tega ni v zakonu, pa ne moremo ukrepati."
Bo zakon naposled uredil tudi največji problem TNP - črne gradnje počitniških zmogljivosti? Mar jih gradbeni inšpektorji niso mogli nadzorovati že doslej?
Saj jih nadzorujejo, a v premajhnem obsegu. Tudi v TNP se ogromno ukvarjamo z njimi, čeprav v nobeni točki niso naša pristojnost. Mi zgolj pridemo mimo, in če ugotovimo, da se stan spreminja v hišo, vprašamo, ali ima graditelj dovoljenje za to. Ni naše veselje ljudem piti kri, zato vsak naš nadzornik, ki prijavlja nedovoljene gradnje, prej desetkrat premisli in skuša pridobiti vse razpoložljive informacije, saj živi s temi ljudmi. To ni lahka naloga, toda zanjo smo plačani in jo moramo izvajati, zato raje vidim, da mi ljudje rečejo: "Vaš nadzornik je nesramen, ker me je prijavil," kot če bi mi rekli: "Vaš nadzornik je super, ker je spregledal mojo črno gradnjo."
Sta pa glavni omejitvi zdaj veljavnega zakona prav počitniška gradnja objektov in sprememba namembnosti kmetijskih objektov v počitniško rabo. Tukaj sta v bistvu edina "haklca", saj nihče, ki je gradil stanovanjsko hišo, od nas ni dobil negativnega mnenja. Smo pa mi tisti, ki bedimo nad tem, ali ljudje imajo papirje, ko se lotijo dela. Za gradnjo na območju TNP je treba pridobiti tudi naravovarstveno soglasje in to je edina dodatna zahteva v primerjavi z gradnjo zunaj parka.
A smo pogosto deležni kritik. Naj omenim le en banalen primer: pred kratkim so nas imeli za grozne, ker smo inšpekciji prijavili nekoga, ki je namesto sive naredil rdečo streho, čeprav je siva streha predpisana v občinskih dokumentih in čeprav jo je imel graditelj napisano tudi v gradbenem dovoljenju.
Največ parka je v občini Bohinj, tam je hkrati največ prebivalcev parka, prav iz te občine pa prihaja tudi največ kritik na njegov račun. Kako to?
Javno mnenje včasih plašijo posamezniki, ki pa seveda vedo, kaj delajo. Velikokrat se tudi sama sprašujem, zakaj takšna razlika v odnosu do parka med Primorci in Gorenjci. Morda je razlog tudi ta, da so bili ljudje na primorski strani parka v preteklosti bolj prepuščeni samim sebi, saj tam ni bilo turizma in tudi ničesar drugega ne, imeli so zgolj to, kar so ustvarili z lastnimi rokami. Po drugi strani so se nekateri posamezniki na Primorskem lahko poistovetili z našimi idejami in jih tudi uresničili. S kmetijsko svetovalno službo, ki pokriva ves primorski del parka, smo od prvega dne izjemno dobro sodelovali in se dopolnjevali. Ljudje na podeželju so pač obsojeni na določenega kmetijskega svetovalca, župnika in še koga, ki so tam skoraj večni. In veliko je odvisno od tega, ali imaš v svoji generaciji srečo s temi ljudmi.
Zakon je po drugi strani lahko še tako dober ali še tako slab, če se prebivalci ne bodo sami odločili za posamezne programe, ne bomo ničesar premaknili. Včasih sem imela občutek, da smo v začetnih fazah kakšnega v parku malo na silo osrečili s tem, ko smo ga prisilili, da je v nečem sodeloval. Toda če tega ne počne s srcem, ne morejo biti vsi Gorjupove Angelce (lastnica edine, a zelo uspešne turistične kmetije nad Bohinjem, op.p.). Ona ima za to talent, možnosti, to jo veseli početi.
Bohinjci letos praznujejo sto let organiziranega turizma, a pravijo, da ta še nikoli ni bil na tako nizki ravni, kot je danes. Klavrna turistična infrastruktura temu pritrjuje, toda kdo je kriv za to - park?
Veseli me, če nekateri mislijo, da ima park res tolikšno moč. A sem prepričana, da bi bilo zaradi parka lahko kvečjemu obrnjeno, vendar ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj se ponekod turizem razvija, v Bohinju pa ne. Turistične objekte bi lahko že zdavnaj obnovili, saj jih park pri tem ni oviral, so pa bile, kolikor vem, tam velika ovira lastninske zgodbe - kako se je te objekte kupovalo, privatiziralo, kupovali so jih investitorji, ki so potem omagali…
Toda nekaj upanja le imam, saj se je turistične zgodbe zdaj lotila skupina dokaj mladih ljudi, ki so lani pripravili dober program turističnega razvoja. Morda bodo ti naredili prepotreben korak k razumevanju, da Bohinj ni kraj, kjer bi potrebovali milijone ljudi, temveč predvsem ljubitelje narave.
V TNP spada tudi smučišče Vogel, kjer tarnajo, da jih je park razvojno povsem zavrl. Bi bila za Vogel rešitev izločitev iz parka?
Vogel bi brez parka ostal na enako težavnih terenih kot z njim. Tam je občutljiv kraški teren, vode za zasneževanje smučišč ni, če bo šel iz parka, pa se ekološke zahteve zanj ne bodo spremenile niti za milimeter. Če bo zunaj parka, ne bo smel nič bolj svinjati, kot če je v njem. Glavna težava Vogla je, da nima razvojne vizije, da se ne znajo v enem kosu dogovoriti, kaj bi radi počeli in spremenili.
Tatjana Pihlar
Vaši komentarji:
hugolino | 12.05.2007 ob 21:09
Velja enako,kot za tekst g. Pihlar:Vikende so nekoč kupovali......!