AO Bohinj - Klemen Rozman: ... je nova smer v severni steni Selišnika.
Linija, ki poteka po zajedi na desni strani markantnega stebra mi je padla v oči že, ko sem si steno prvič ogledoval več kot leto in pol nazaj. Po začetnem preverjanju se je izkazalo, da linija še ni bila preplezana, in tako sem si vbil v glavo, da jo bom preplezal kot prvi. Najprej je bila zadeva zamišljena kot zimska smer vendar se je pokazalo, da je stvar za mojo vplezanost v zimskih razmerah neizvedljiva.
Tako je stena, razen mojih občasnih obiskov, samevala še več kot eno leto. Letos sem se odločil, da malo a zanimivo steno predstavim še ostalim na odseku (O uspehih in podobnih živalih ste na straneh že lahko brali.), in ob silnem navalu me je že zaskrbelo, da bodo steno podrli preden bom lahko kaj ukrenil, zamišljeno smer pa sem pa sem pred napadalci ubranil le s skrajnim naporom in ...
Ko sem letos nastopil koriščenje letnega dopusta sem sklenil, da je stvar treba pripeljati do kraja, ker po navadi rad zadevo izpeljem do konca z istimi ljudmi kot sem jo začel, sem vztrajno začel priganjati soplezalca iz prvih poskusov, da bi zgodbo končno pripeljala do konca, vendar je vedno kaj prišlo vmes in zadeva je v zadnjem trenutku odpadla. To me je prignalo do spoznanja, da so včasih spremembe dobrodošle.
Tako sva se v turobno megleno jutro na pot z Rudnega polja napotila z Igorjem. Na kačjem robu sva se potopila v mlečno belino, ki je bila ravno toliko prosojna, da se je dalo normalno hoditi (razgled seveda temu primeren). Ob prihodu pod steno sva spoznala, da z razjasnitvijo na katero sva upala ne bo nič, saj so iz Krme prihajali vedno novi valovi megle. Kljub nemarno namočeni skali sva se odločila vstopiti. Spodnji del smeri sem že poznal iz enega prejšnjih obiskov z Borutom, vendar je bil zaradi razmer kar zanimiv. Tolažil sem se s tem, da v primeru prevelikih težav še vedno lahko izstopiva po Ogledni smeri. Po vstopu v zgornji, težji a lepši, del smeri se je megla končno pričela redčiti in skala je bila z vsakim metrom bolj suha, v zadnjih metrih celo tako suha, da se je kar drobila Wink, posledično sem Igorja nekajkrat bogato obdaril, za kar se mi zaradi poprejšnje napovedi obdaritve na srečo ni pretirano zahvaljeval, ko pa sem izplezal iz sence stene so me pozdravili topli žarki dopoldanskega sonca, tako da bi skoraj pozabil poklicati za sabo Igorja, ki je še vedno čemel zavit v megleno pernico na varovališču. Ko sva oba dosegla vrh sva se, verjeli ali ne, posvetila nabiranju gob in nepotrebne navlake (prisotnost sodobnega človeka je tudi tu vedno bolj očitna).
Smer Nič ne vidim, nič ne slišim sva 17. avgusta 2008 preplezala Klemen Rozman in Igor Korošec, za plezanje 120 m dolge smeri sva porabila nekaj več kot dve uri, ocena smeri se na težjih mestih giblje med IV in V stopnjo, v smeri sva pustila 4 dobro zabite kline. Za plezanje je priporočljivo poleg standardne opreme imeti še set camalotov od št. 0.4 do 2. Dolžine raztežajev so 55/30/35 m.