Delo, Sobotna priloga - Matija Horvat: ... in tudi milosti ne bom prosil - Vlasto Kopač

»Nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil«

Pred približno 20 leti je v mojo ordinacijo prišel Vlasto Kopač. O njem sem že veliko slišal, cenil sem ga in poznal kot predvojnega alpinista, arhitekta in urejevalca Velike planine ter častnega predsednika Slovenskega planinskega društva. Nekaj sem vedel tudi o dachauskih procesih. Ob urejanju njegovih zdravstvenih problemov nisva nikoli našla dovolj časa za pogovore.

Nekoč sem le omenil njegovo udeležbo na zloglasni povojni pravni predstavi. »Takrat so me obsodili na smrt. Kmalu zatem so mi predlagali, naj prosim za pomilostitev. To sem odklonil, nič nisem zagrešil in tudi milosti ne bom prosil,« mi je povedal z grenkim nasmeškom.

Dočakal je 93 let in letos je minilo 100 let od rojstva tega pokončnega moža. O njem je bilo veliko napisanega: od leta 1934 je bil študent, sodelavec in risar pri arhitektu Plečniku, posebno pri načrtovanju Žal. Pred vojno je narisal številne ilustracije in protihitlerjevsko grafiko. Preplezal je številne smeri v Grintavcih, tudi zimske vzpone v Durmitorju. Politično je bil levo usmerjen, od leta 1938 član Komunistične partije Slovenije. Med okupacijo je bil intenzivno zaposlen kot risar, ilustrator in opremljevalec narodnoosvobodilnega tiska. Uspelo mu je brezhibno ponarediti italijansko osebno izkaznico carta d'identita z vodnim tiskom. Ponaredek je ostal neodkrit do konca vojne in bil nadvse dragocen pripomoček za ilegalce. Izrisal je podtisk italijanskega čeka za milijon lir, denar je uspešno dvignila OF v italijanski hranilnici v Ljubljani.

Oktobra 1943 ga je v Ljubljani aretirala politična policija, od januarja 1944 je bil v taborišču Dachau. Ko se je po vojni vrnil iz Dachaua, je tehtal 49 kilogramov.

Po vojni je takoj začel delati pri obnovi porušenih planinskih objektov, postal je predsednik odbora za planinstvo in alpinistiko. Drugega oktobra 1947 se je vrnil iz Vrat, kjer je organiziral zvezni tečaj za alpinistične inštruktorje, v Ljubljano. Tam so ga aretirali oznovci v miličniških uniformah in ga odpeljali v centralne zapore UDV (Uprava državne varnosti), od koder se je vrnil domov šele čez štiri leta in pol.

Sodba v imenu ljudstva

Po desetih mesecih krutih zasliševanj (pretepanja, verjetna uporaba drog) so ga avgusta 1948 na dachauskem procesu obsodili na smrt z ustrelitvijo. (Okrožno sodišče v Ljubljani, K 478/48-42 z dne 10. 8. 1948.) Sledila je pritožba. Prepis odločbe po pritožbi (fotokopija) je objavljen na internetu (vir: iz arhiva Vlasta Kopača – rtvslo.si).

»Vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije v Ljubljani /Kž 569/48/ je obravnavalo pritožbo pod predsedstvom predsednika vrhovnega sodišča dr. Tominška Teodorja, ob sodelovanju podpredsednika v. s. Dolničarja Mateja in s. v. s. dr. Grudna Ludvika kot sodnikov ter sodnega pravnika dr. Kavca Janeza kot zapisnikarja v kazenski zadevi zoper Bohinca Andreja in sokrivcev. Stališče javnega tožilca LRS je obrazložil njegov pomočnik Pavličič Jože.

Sodišče je V IMENU LJUDSTVA odločilo in obsodilo Kopač Vlastimirja na 20 /dvajset/ let odvzema prostosti s prisilnim delom, na 5 /pet/ izgube državljanskih pravic iz člena 37 točka a/ do e/ KZ, in sicer: a/ volilne pravice, b/ pravice do pridobitve in opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, c/ pravice do javnega nastopanja, č/ pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, d/ pravice do državne ali druge javne službe in e/ pravice do pokojnine, ter na popolno zaplembo premoženja.«

Soobtoženca Andrej Bohinc in dr. Roman Vidmar sta jo odnesla še slabše – oba sta bila obsojena na dosmrtni odvzem prostosti s prisilnim delom, na trajno izgubo državljanskih pravic in popolno zaplembo premoženja.

Kopača so aprila 1952 pogojno izpustili iz zapora, bil pa je brez premoženja, brez pravic in še štiri leta brez službe. Leta 1971 je bil z drugimi obsojenci na dachauskih procesih pravno rehabilitiran. Politično jih je rehabilitiral 10. kongres ZKS leta 1986 (večina obsojencev je bila komunistov).

O procesih, vzrokih, političnih vplivih in poteku rehabilitacije največ izvemo iz monografije Dachauski procesi (raziskovalno poročilo z dokumenti), založnik Komunist, 1990, avtorji Dušan Nećak, Boris Ziherl, Martin Ivanič, Peter Kobe, Ljubo Bavcon. Dostopno na spletu: sistory.si.

V Sloveniji se je od leta 1947 do 1949 zvrstilo enajst dachauskih procesov. Sledili so sovjetskemu odnosu do preživelih taboriščnikov, namreč: nihče ne bi mogel preživeti taborišča, če ni sodeloval z gestapom. Gotovo so bili še drugi, manj znani in osebni vzroki, lahko da je šlo za preveč samostojne razumnike. Obsodili so 37 oseb. Trije so umrli med preiskavo: Janez Perenič se je nezavesten zadušil z lastnim jezikom, ing. Mirko Pibernik, Viljem Herman. Enajst so jih ustrelili – pomorili. Njihova imena: ing. Branko Diehl, ing. Stane Oswald, ing. Karel Barle (umrl na smrt obsojen še pred usmrtitvijo), njegova žena Rezika Barle (23 let, mati dvoletnega otroka), Janko Pufler, ing. Boris Kranjc, ing. Milan Stepišnik (slovenski olimpijec), Vladimir Ličen, Oskar Juranić, Martin Presterl, Paul Gasser (Avstrijec). Mirko Košir, do sestanka na Čebinah je bil vodilni človek KP v Sloveniji, je bil premeščen na Goli otok, kjer je umrl zaradi neusmiljenega pretepanja. Kolikor mi je znano, še do danes svojci niso izvedeli, kje so pokopani.

Olepševalne oznake procesov

Danes procese imenujejo z olepševalno oznako: politično montirani sodni procesi. Naziv je zavajajoč. Nikjer se ne imenuje »monterjev« procesov: imena, funkcije? Pravilneje bi jih morali imenovati: organizirani sodni umori. Nedvomno bi jih morali opredeliti za zločine in izvajalce za zločince ali sodelavce pri zločinih.

Samo skrajno, otročje naivna oseba lahko imenuje te procese za sodno zmoto. Zato sta bili sodna rehabilitacija živečih obsojencev in postavitev spomenika pobitim na ljubljanskih Žalah le nepopolno in neresno zadoščenje. Politično rehabilitacijo žrtev pomorov naj bi izvedla celo organizacija (ZKS), ki je pomore načrtovala in izvedla! Nikoli ni bilo ponovne sodne preiskave, obravnave in obsodbe izvajalcev teh zločinov. Tudi zato Slovenci nismo sposobni moralno izenačiti morilcev v sodniških haljah in vojaških uniformah (tudi maršalskih) s psihopati tipa Trobec ali Plut.

Zanimala me je kasnejša usoda sodnikov in tožilcev, ki so se tako kruto znesli nad nedolžnimi obtoženci, ki so povrhu vsega že prej prestali strašno trpljenje v nemškem uničevalnem taborišču. Morda so se vrhovi pravne stroke odločili, da bodo popravili zadeve potiho, ne pred očmi javnosti? Čeprav so bili procesi ozvočeni in sproti predvajani kot prenosi nogometnih tekem v vsakem javnem prostoru, kjer sta bila radijski sprejemnik in zvočnik.

Nimam namena in usposobljenosti za natančno raziskavo. Na razpolago imam le podatke, dostopne na spletu. Sodno oblast so na omenjenem dokumentu zastopali v različnih funkcijah: dr. Teodor Tominšek, Matej Dolničar, dr. Ludvik Gruden (sodniki), dr. Janez Kavec (zapisnikar) in pomočnik javnega tožilca Jože Pavličič. Izbor in pomen teh oseb je zato naključen, število vpletenih je mnogo večje. Med njimi izstopajo tožilec dr. Vladimir Krivic, sodnik Jože Šegedin in vodja preiskovalcev podpolkovnik Ivan More - Žan.

Soodgovorni za zločine

Dr. Teodor Tominšek je leta 1977 v Planinskem vestniku objavil prispevek o odgovornosti planinskih vodnikov. V tekstu je močno poudaril, da je pravi planinski vodnik tisti, ki ima visoko razvit čut moralne odgovornosti (časti). Dr. Tominšek je bil že med vojno član sodišča v Kočevju in iz tistega časa je objavljena njegova misel: »Pravnike bo verjetno motilo dejstvo, da nobena naša sodba ne citira niti enega pravnega predpisa, na podlagi katerega je naše sodišče izreklo sodbo. Ugotovili smo, da taka formalnopravna utemeljitev ni potrebna. Gre namreč za tako zavržena in podla dejanja, za katera je jasno, da storilec zasluži najstrožjo kazen. V tem je posebna veličina naše NOB, ljudske revolucije ter kočevskega procesa. Njegovi rezultati niso pomembni le za naše osvobodilno gibanje, marveč za vso mednarodno javnost, za vse napredno človeštvo.«

Matej Dolničar je objavljal v reviji Ljudski pravnik, največ leta 1952. Naslovi: Kazensko varstvo družbenega premoženja; Kazensko varstvo obveznih odkupov; Nekatere najpomembnejše naloge ljudskih sodišč; Stroški kazenskega postopka.

O dr. Grudnu in dr. Kavcu na spletu nisem odkril podatkov.

Zelo zanimivi so podatki o Jožetu Pavličiču. V kasnejšem obdobju (1962) je sodeloval na posvetu o ustavi Slovenije. Dosegel je najvišje funkcije v slovenskem pravosodju, bil je ustavni in vrhovni sodnik. Postal je predsednik vrhovnega sodišča. Iz leta 2001 so podatki o njegovi zasebni tožbi zoper Jožeta Pučnika. Ta je za časnik Mag izjavil, da ne verjame, da ljudje kot Pavličič niso nič vedeli o povojnih izvensodnih pobojih. Pavličič je bil namreč leta 1945 okrožni tožilec v Mariboru, v času, ko so bile tam cele akcije za sanacijo grobišč, iz katerih so površno zagrebena trupla začela »kipeti«. Pavličiča je Pučnikova izjava tako užalila, da ga je tožil za tri milijone tolarjev odškodnine. Sodišče je tožbo zavrnilo. Pavličič je kmalu zatem umrl. Ni mi znano, ali so se svojci pritožili na sodbo.

Iz tega kratkega pregleda je precej očitno, da se sodna in zelo verjetno vse veje oblasti pravnikom iz dachauskih procesov niso odrekle in jih tudi »potihoma« niso diskvalificirale.

Če smo natančni, smo za takratne zločine soodgovorni vsi. Sodba je bila sprejeta »v imenu ljudstva«. Torej tudi v mojem imenu, čeprav je še manjkal mesec do mojega trinajstega leta starosti. Kot »ljudstvo« štejem vse osebe, od tiste, ki je pravkar privekala na svet, do tiste, ki ga zapušča v poslednjih izdihljajih.

Vlasto Kopač je sicer prejel številna priznanja, med drugimi leta 1999 iz rok predsednika republike tudi državno odlikovanje zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo. Prav gotovo je bil vesel priznanj, država Slovenija pa mu še kar nekaj dolguje. Tudi vsem državljanom.