Stres ob reševanju - Obvladujmo ga z znanjem ... Žarko Trušnovec v Vivini prilogi Skrb zase: » ... če se te tak dogodek dotakne in zaradi njega trpiš, pomeni, da si dober človek ... Vedno imejmo v mislih tudi pieteto do človeka, ki smo ga reševali.«
Stres ob reševanju
Obvladujmo ga z znanjem
Reševanje življenja je stresno za vsakogar, celo za profesionalne reševalce. Če se izteče srečno, je stres poplačan z dobrim občutkom, da smo za sočloveka naredili nekaj izjemnega. Žal se velikokrat ne konča dobro, kar je za nekoga, ki se je neprostovoljno znašel v vlogi amaterskega reševalca in izkusil smrt sočloveka, izjemno stresno. Žarko Trušnovec, psiholog in gorski reševalec iz Tolmina, pravi, da je stres sicer normalen odziv na nenormalne okoliščine, a ima lahko zelo hude posledice. Slednje lahko omilimo predvsem na dva načina: z znanjem in trdno odločenostjo, da bomo vedno pomagali. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da se stres ne konča s trenutkom, ko je oživljanje človeka (uspešno ali ne) končano; mnogo pomembnejše je obdobje, ki mu šele sledi. Nanj je redko kdo pripravljen, še celo ekipe profesionalnih reševalcev ne vselej.
"Vsekakor obstajajo tehnike, kako si reševalci zmanjšamo stres po posebej težavnih reševalnih akcijah. Pri nas velja pravilo, da po vsaki zaključeni intervenciji, ki je bila neuspešna ali je potekala v posebej težavnih in travmatičnih okoliščinah, sedemo skupaj in se pogovorimo. Reševalci ne smejo svojih vtisov odnesti domov. To se ne bo zgodilo, če bomo po intervenciji stvari razčistili. Ni vedno enostavno začeti tak pogovor, zato pomaga, če na začetku govorimo o tem, kako je delovala tehnična oprema, nato analiziramo, kaj bi lahko naredili drugače, bolje. Na koncu so na vrsti še naši vtisi, čustva, težave. Najslabše je, če je nekdo tiho in ne govori o tem, kar nosi v sebi z reševanja. Pomembno pa je, da se o vsem pogovarjamo v naših prostorih in v krogu ljudi, ki so bili z nami, nikoli za točilnim pultom in z ljudmi, ki niso sodelovali. Vedno imejmo v mislih tudi pieteto do človeka, ki smo ga reševali," razloži sogovornik in pove še, kako si reševalci lajšajo stres med reševanjem. "Sam se vedno zatekam k majhnim prevaram in svetujem jih tudi drugim reševalcem. Med reševanjem se izogibam pogledu na telo človeka, še zlasti ga ne gledam v obraz, saj te ta pogled lahko spremlja resnično dolgo in tovrstni spomini utegnejo pomeniti izrazito velik in dolgotrajen stres, ki ga težko premaga."
Laikom je še teže
Če je reševanje stresno za izurjene reševalce, si lahko mislimo, kako je šele nekomu, ki na tovrstne izkušnje in prizore ni navajen. Kaj storiti, če si v koži tistega, ki pomaga človeku, ki se je sredi ulice zgrudil in mu nisi mogel pomagati? Žarko Trušnovec svetuje: "Predvsem je treba vedeti, da so tovrstna oživljanja pogosto neuspešna. A tako se ne končajo zato, ker bi kdorkoli kaj slabega naredil, temveč zaradi narave bolezni. Zelo rad bi opogumil ljudi, da bi vedno in vselej priskočili na pomoč v takih primerih, saj morajo vedeti, da je čas izredno dragocen. Pri zastoju srca ga je na voljo le nekaj minut in v tem času še najhitrejši reševalci težko zmorejo priti do človeka v stiski. Zato so mimoidoči ključnega pomena za dober izid reševanja. Naj vsak pomaga. Vedeti je treba, da ne moremo narediti ničesar narobe; najslabše je, če ne naredimo nič. Vse drugo lahko samo pomaga" Pomagamo lahko tudi tako, da aktiviramo aplikacijo iHelp na svojem pametnem telefonu. "Aplikacija je prav gotovo izjemen prispevek k lažjemu nudenju pomoči sočloveku na terenu, če bomo ob tem privzgajali še sporočilo, da je prav vedno in vselej pomagati, bo to širilo kulturo reševanja življenj," poudarja sogovornik. Sam skrbi za to kulturo med mladimi, saj na šoli, kjer dela, izobražuje mlade o prvi pomoči in temeljnih postopkih oživljanja. "To je neprecenljivo znanje, katerega osnov se zelo hitro naučimo. Potrebno ga je redno obnavljati, vsaj v mislih. Tudi na ta način zmanjšamo stres."
Če je stres prehud, poiščimo strokovno pomoč
Kar štiri petine oživljanj se ne konča po željah. To je vsekakor stres za tistega, ki tovrstnih dogodkov že sicer ni vajen, smrt sočloveka pa je le še dodaten stresni trenutek. Znak, da je stres zaradi tako travmatičnega dogodka velik, je slab spanec, nenehno premlevanje dogodka, izogibanje kraju, kjer se je to zgodilo ... "Vedno pravim, da če se te tak dogodek dotakne in zaradi njega trpiš, pomeni, da si dober človek. A ker ima stres kumulativno naravo, ga je treba reševati sproti, da se ne nabira in ne dobi rušilne moči. Prav zato svetujem vsem, ki so v stresu zaradi travmatičnega dogodka, ko so skušali nekomu pomagati, a je vpričo njih umrl, da gredo vedno k psihologu po strokovno pomoč."