Naš časopis/februar 2012 - Gašper Tominc: ... da bova zdržala 15 let«
Tokrat smo se na klepetu mudili pri Mirku in Emi Goričan s Stare Vrhnike, ki sta v začetku letošnjega leta predala vajeti oskrbništva zavetišča na Planini novima oskrbnikoma. Mirko, doma sicer s Pohorja ter strasten ljubiteljski kuhar, in Ema, poklicna gostinka, sta kar 15 let z gostoljubnostjo razvajala pohodnike. Koča je postala drugi dom številnih pohodnikov, ki so se vedno radi vračali na Planino nad Vrhniko.
Mineva 15 let od vajinega prvega oskrbniškega dne v zavetišča na Planini. Kako se je pravzaprav sploh začela ta zgodba?
Mirko: Vse skupaj je bil en velik splet okoliščin. Sam sem bil novopečeni upokojenec, dokončala sva hišo v ženinem rojstnem kraju, se preselila iz Ljubljane, hčerki sta se osamosvojili in zaradi vsega tega sem imel naenkrat pred seboj ogromno časa. Samo pol leta po tem je naneslo, da sva se s svakom neke nedelje mudila na Planini in slišala, da iščejo novega oskrbnika. Začel me je nagovarjati, zakaj pa ne bi midva prevzela oskrbništva, saj to bi bilo pa nekaj zate, ker rad kuhaš. Žena pa je bila poklicna gostinka. Iz nedolžnega pogovora se je doma razvila debata, kaj pa če bi vendarle poskusila in tako se je začelo.
Ema: Takrat si nisva niti v sanjah predstavljala, da bova zdržala 15 let. Najini predhodnici Jerebic sta jih šest, zato sva menila, da bova tudi midva po nekaj letih odnehala. A to ni bilo tako. Zelo dobro sva se ujela s Planinskim društvom Vrhnika, ki je vedno imelo posluh za najine pripombe in želje, kočo pa vzela kot za svojo. Rada sva delala, kar se je verjetno čutilo in videlo, saj so ljudje bili hvaležni in so se vračali
V petnajstih letih se je zagotovo veliko spremenilo.
Ema: Vsekakor, midva sva bila oskrbnika ravno v času, ko je pohodništvo začelo dobivati neko novo mesto v družbi. Nič več ni bilo rezervirano samo za stroge planince, marveč je to postal šport širših množic ljudi. In to se je tudi kazalo v številčnosti obiska na Planini. Všeč mi je bilo, da ogromno družin že majhne otroke uči hoditi v hribe. S tem se naučijo vztrajnosti priti do cilja, opazovati naravo, ki je v življenju tako pomembna. Radi smo jih pohvalili in bili veseli, če so se dobro počutili pri nas. Spremljali smo jih, kako so rasli, po več letih je marsikdo rekel, če ga še poznamo. Takole na palec, se je obisk v vseh letih zagotovo povečal za 100 %.
Verjetno pa se je tudi infrastruktura spreminjala?
Mirko: Da, planinsko društvo je v tem času zelo veliko postorilo pri koči in tudi na ta način prispevalo k večjemu udobju obiskovalcev in k lajšanju najinega dela. Pa naj gre za tlakovanje dvorišča, postavitev klopi zunaj pred zavetiščem, nove škarpe ali obnovo kuhinje, večja cisterna za zaloge kapnice. Sploh takrat, ko sva midva prevzela, se je tudi trg odprl in je bilo mogoče kupiti marsikaj, česar prej sploh ni bilo - na primer plinski hladilnik. Skrinja se je predelala v hladilnik - seveda na 12 voltov za na sončne celice. In za rešitev - rezervo - je pel agregat. Pred nama so pijačo hladili v škafu. Steklenice z ledom so morali prinesti s seboj.
Vidva sta imela odprto kočo vsako nedeljo in soboto prek celega leta. To se marsikomu zdi nepredstavljivo, saj izostanejo vsi vikendi.
Mirko: Sprva sva imela samo nedelje, potem pa je prišel predlog, da bi imela še sobotne popoldneve in na koncu kar celo soboto. Koča je bila tako odprta vse vikende v letu, razen v poletnih mesecih, ko je obratovala le ob nedeljah. Izkušnje preteklih let so namreč pokazale, da v poletni vročini večina raje gre v visokogorje, zato je bilo sobotnega obiska zelo malo. Je pa Berti dopoldan rad dežural.
Ema: Toda midva nisva nikoli razmišljala, da sva zaradi oskrbništva ob vikend, saj sva v koči bila med prijatelji. Veliko prijetnih znanstev smo navezali. Na morje ali k Mirku na Pohorje sva šla med tednom in se do petka vrnila nazaj.
No, že, ampak planinska koča ne ponuja takega udobja pri delu kot neka običajna gostilna.
Ema: Resnično, ne glede na pogoje dela, sva rada hodila delat. Niti enkrat koča ni bila zaprta zaradi vremenskih razmer, vedno sva se potrudila, da sva prišla, saj sva delo jemala resno, obenem pa tudi čutila neko obveznost do obiskovalcev. Je bilo pa seveda potrebno tudi vnaprej misliti, sploh pozimi Mirko ali Berto sta hodila med tednom kurit, da se ne bi hiša podhladila, pijača in voda pa zamrznila. V primeru daljših snežnih padavin je bilo potrebno narediti zalogo vode, pa tudi v primeru predvidenih množičnejših obiskov. Cesto so začeli plužiti šele kasneje, do koče pa šele sedaj nekaj let. Prve zime sva hodila od lovske koče z nahrbtniki in živ je spomin na hud žled in pravo razdejanje po cesti in gozdovih. Tudi z vsakim avtom ne moreš do koče. Poskušala sva si čim bolj olajšati ves ta napor. Res pa je, da nama je polovico teh let bil v veliko pomoč gospodar - že 30 let - Berto Sotlar in moji bližnji.
Vedno več je bilo priprav za delo.
Mirko: Edino kar lahko rečem, da pa je pustilo nekaj grenkih spominov, pa so bili vlomi. Bilo jih kar nekaj, ki so povzročili veliko, tako materialne škode kot psihološke. Nikoli nisi vedel, ali smeš pustiti v koči lonce ali kako drugo robo, saj nisi bil prepričan, če jih boš še kdaj videl. Zato sva včasih izgledala kot nomada, ker sva v nedeljo zvečer domov pripeljala celo balo različnih predmetov, posod ter jih naslednjo soboto peljala nazaj.
Ema: Velikokrat sem razmišljala, kako sva lahko zdržala petnajst let; po moje je tudi to, ker sva oba zrasla iz dela. Mirko je s Pohorja, ti ljudje pa so že pregovorno trdni. Sama pa sem zrasla kot najstarejši otrok na kmetiji, ki je morala vedno poprijeti za vsakršno delo. Domnevam, da sva tudi zaradi vsega tega lahko zdržala v takšnih razmerah, v katerih bi marsikdo odnehal že po prvem letu.
Verjetno je velik pečat na vaju pustila tudi postavitev novega razglednega stolpa.
Mirko: Stolp je bil grajen v ravno pravem času, kajti če bi se ga lotili danes, bi ga verjetno ne zmogli narediti v tako kratkem času kot takrat. Sedaj pa se spomnim, da so vsi dihali z njim. Nekateri pohodniki so se zaobljubili, da bodo vsak teden prispevati v koči po jurja za novi stolp, prišli so tudi otroci, da so prinesli denar. Skratka v zraku je bilo mogoče čutiti, da vsa Vrhnika diha za ta projekt.
Ema: Koča brez stolpa zagotovo ne bi bila to, kar je. Je njen zaščitni znak in tako ga jemljejo tudi ljudje, ki so prihajali h koči iz vseh koncev Slovenije in ga občudujejo. Spomnim se, da je bilo nekoč govora, da bi postavili rampo na dovozni cesti do koče, da bi preprečili vozilom dostop do koče. Pa sem bila odločno proti temu. Veste koliko starih ljudi si zaželi še enkrat, preden dokončno zatisnejo oči, priti h koči in se ozreti proti Vrhniki? Ali pa, da se zelo počasi povzpnejo na stolp in obujajo spomine? Tudi invalidi z vozičkom prihajajo. Res, koča, stolp in razgled nekaterim pomenijo zelo veliko.
Pa vendar ste se po petnajstih letih odločili, da odložite oskrbniški predpasnik in poslej prihajata v kočo kot obiskovalca.
Ema: Mirko je vedno pogosteje začel imeti bolečine v kolkih, zato so se pojavila razmišljanja, da bi zaključila najino zgodbo. Petnajst let je namreč kar dolga doba. Mogoče bi jo zaključila že pred petimi leti, a če danes dobro premislim, bi bilo to nemogoče. Tedaj smo delali stolp, zato ne bi bilo časa še za najine muhe, če jim smem tako reči,
Mirko: Veliko sva o tem razmišljala, če bi nehala. Po moje kar kake pol leta, preden sva se dokončno odločila. In danes, ko imam bolečo nogo, vidim, da sva se prav odločila. Srce mi ne bi dopustilo, da bi ležal nemočen doma, žena pa bi delala v koči. Upam, da nama je namenjeno še kaj zdravih in mirnih let, da se bova posvetila sebi in dvema vnukoma, spremljala njuno rast z željo, da bi se naučila delati in postala dobra fanta.
Kočo sta zdaj zasedla nova oskrbnika. Verjetno sta jima dala veliko nasvetov.
Mirko: Vse sva jima povedala, brez okolišenja: dobre in slabe stvari. Še zdaj sva vedno pripravljena pomagati z nasveti. Misliva, da je koča dobila dobra oskrbnika in da bo z njima dihala vsaj tako dobro kot je z nama, če ne celo bolje, saj so mladi.
Ema: Tudi jaz si želim, da bi cela Vrhnika imela kočo še naprej za svojo, kot so jo imeli v najinem oskrbništvu. Se bi pa rada na tem mestu zahvalila vsem pohodnikom, ki so petnajst let radi obiskovali zavetišče na Planini, Planinskemu društvu Vrhnika za posluh in planincem, ki so na najino prošnjo priskočili na pomoč.
Gašper Tominc
Naš časopis, februar 2012
