Dnevnik (1980) - Toni Perič: Obisk pri dr. Andreju Robiču, znanem gorskem reševalcu
Prijatelj gora in človek, ki je rešil nešteto življenj, se je tudi sam znašel v hudi stiski - Malo je manjkalo in bi moral helikopter milice poleteti tudi njemu na pomoč
GOZD MARTULJEK, 18. - »Že nekaj dni po operaciji sem spoznal, koliko prijateljev imam. Vsi tisti, ki jih imam rad, so prišli in me obiskali, se zanimali za to, kako okrevam.«
To so stavki, ki jih je še posebej poudaril dr. Andrej Robič, za katerega zadostuje, da povemo, da gre za znanega gorskega reševalca. Za človeka, ki se kljub najboljši volji ne more spomniti, kolikokrat je sodeloval v humanih akcijah reševanja ljudi v gorah. A življenje je takšno. Malo je namreč manjkalo in bi moral helikopter milice RSNZ poleteti, da bi reševal - doktorjevo življenje.
A ni bilo treba in je tudi brez tega uspešno dobljena bitka za njegovo življenje. Začel pa jo je sam in da bi bilo poskrbljeno za kanček simbolike, okolje prvega spopada z boleznijo je bilo v Kranjski gori na zasneženih poljanah 9. marca letos.
»Nenadoma me je močno zabolelo v žlički. Bolečina je bila tako močna, da mi je vzelo sapo in moči. Z velikimi težavami sem se korakoma spustil po smučišču in telefoniral ženi v Gozd Martuljek. Ves čas pa sem si ponavljal, da infarkt ne more biti, saj vem, da imam zdravo in močno srce.«
Ni bil infarkt, pa tudi bistveno lažje ni bilo. Aorta znanega gorskega reševalca se je strgala čisto blizu srca. Le krvni strdek je preprečil, da ni prišlo do najhujšega in bi začelo srce pošiljati življenjsko tekočino - v prazno. V jeseniški bolnišnici je doktor Jernej Markež postavil pravo diagnozo.
»Čudno vendar je to mladenič, ki sem ga s skupino gorskih reševalcev pred leti prav tako reševal v gorah,« se je med pripovedovanjem spomnil doktor Robič. Odpeljali so ga v klinični center v Ljubljani.
»Proti meni je stopil doktor Košak. Že tako sem trdno verjel vase in v srečen razplet, ko pa sem zagledal profesorja, niti za hip nisem več podvomil. Tako trdno sem bil prepričan, da bom z njegovo pomočjo zopet zdrav in da bom spet hodil v gore ... Kaj bi dolgovezil! Po končani operaciji je prišel profesor k meni in mi dejal, da je vse v redu in da bom po potrebnem okrevanju lahko zopet normalno zmerno živel in užival v lepotah gora. Košček plastike, dolg 3 centimetre in premera 32 milimetrov, bo, upam, pošteno opravljal svoje delo ...«
Ko smo ga obiskali in mu zaželeli kar se da hitro okrevanje, nas je doktor Robič pričakal pred hišo, na nogah. Okrevanje je resnično uspešno in vsak lep trenutek izrabi za sprehode po vrtu, s katerega se ponuja razgled na še belo Špikovo skupino.
»Veliko srečnih okoliščin in predvsem velika strokovnost ljudi, ki jim je bilo zaupano moje zdravje, me je rešilo. In tudi organizem, v katerega nisem nikoli vnašal dima cigaret in zlival alkohola, je opravil svoje. Boril sem se in zmagal. In pa obiski mojih prijateljev po operaciji, v bolnišnici in tudi doma. To je zame zdravilo, enakovredno tistim, ki so mi ga predpisali zdravniki.«
In že je bila bolezen daleč stran od nas. Z doktorjem Robičem se lahko podrobno pogovarjate le o gorah, o ljudeh, o moči osebnosti, ki se dokazuje v zahtevni skali v samoti gorskega sveta. Nismo se vračali na pogovor o bolezni. Laže je tekla beseda o reševanjih, o planincih, ki se zaletavo podajajo v gore, o pilotih helikopterjev milice, ki jih vse odlično pozna, o gorskih reševalcih, ki vsi trdijo, da je njihov, ne glede, iz katerega odseka so.
Toni Perič
Dnevnik, 18. april 1980