Delo, Panorama - Simona Bandur: Franček Drenovec in njegov nenavadni podvig Obiskal je 79 hrvaških otokov, 520 otočkov in 624 čeri – Na koncu je bilo že malo naporno
Franček Drenovec se ni le nekega jutra prebudil in mu je v glavo šinila ideja: kaj pa če bi obiskal vse hrvaške otoke, otočke in čeri? Porodila se mu je, ko je preštel tiste, na katerih je že bil, in sklenil, da bo seznam dopolnil do zadnjega. Zdaj je menda edini, ki se je tega lotil, in na konec seznama zapisal številko 1223.
Koliko je otokov, otočkov, čeri in še drugi reči, ki štrlijo iz Jadranskega morja ob hrvaški obali, je povsem točno praktično nemogoče določiti. Franček Drenovec, ime, ki se navadno pojavlja v medijih ob povsem drugačnih temah, se je prepričal na lastne oči. In na lastne noge, kajti na prav vse se je tudi povzpel – če se je le dalo. Mnoge prekriva gosta sredozemska makija, zato se je v čoln pogosto vračal ves opraskan; včasih bi se lahko skozi prebil le z dobro motorno žago. »Plezal pa sem do dvojke, sem že malo star,« se je izrazil v planinskem žargonu. Tudi ta mu je namreč blizu, saj je, dokler ni začel nizati hrvaških otokov, oblezel tristo slovenskih dvatisočakov (to vse pa po tem, ko je »preštopal« Saharo). Ekonomist o svoji nagnjenosti k preštevanju sicer ni hotel razpravljati, čeprav se je strinjal, da mu je to na podlagi predloženih podatkov prav mogoče pripisati.
Dokazov ni, so pa skrbno zbrani podatki
Hrvaških otokov se je lotil temeljito – vsaj od dne, ko je pred približno tremi leti ugotovil, da je bil že na vsaj polovici. »Leta smo hodili na hrvaško obalo. Ker se mi ne ljubi kopati in sončiti, sem hodil po otokih, najprej hribih, obiskoval sem otočke ...« Potem se je počitnikovanje spremenilo v delo in takrat je postalo, kakor je priznal, malo naporno. Sistematično je moral prečesati morje in obalo, čakati na lepo vreme in mirno morje ter skrbno zbirati dneve dopusta, ko je lahko začel iskati domačine, ki bi ga peljali na odprto morje ali od čeri do čeri ob obalah kopnega in otokov. »Od takrat naprej je bilo malo grše,« je odkrito priznal, pa čeprav je velik ljubitelj narave, zlasti hrvaške obale, s katero ga vežejo tudi družinske vezi (mati prihaja s Hvara).
Ko se je dela lotil sistematično, se je malce zataknilo že pri definiciji, kaj je otok. Treba je biti zadržan pri navajanju natančnih številk, pravi. Povsem zanesljivo je mogoče reči le, da jih je več kot 1200. »Sprejeti moramo, da se stanje nenehno spreminja. Številne čeri s starejših zemljevidov in seznamov so danes samo še podvodni grebeni. Številne nekdanje otoke in čeri so ljudje spojili s kopnim z nasipi.« Naslednje vprašanje, o katerem je razmišljal, je bilo, ali naj vključi otočke, ki jih je naredil človek. »Če s človeškim posegom otoki nedvomno prenehajo obstajati, lahko tako tudi nastanejo. In kako naj pa potem obravnavamo samostojno stoječe svetilnike in druga znamenja za plovbo? Takih problemov je še veliko,« je navajal dileme.
Zato je moral sprejeti tudi nekatere bolj subjektivne kriterije. Denimo, sklenil je, da ne bo izzival jeze varuhov reda in se raje izognil zaščitenim otokom v Brionih (vendar upa, da bo stopil nanje, če bo dobil dovoljenje vodstva nacionalnega parka). Nazadnje mirno doda, da dokazov, da je bil na vseh teh otokih, nima. Kljub temu o doslednosti ni dvoma: vse je dokumentiral, razdelal definicije, zbral podatke, jih primerjal in nanizal v zvezku, ki ga je naslovil Hrvaški jadranski otoki, otočki in čeri, in na spletni strani ww.hrvatskiotoci.com.
Otokov, torej tistih, ki so večji od kvadratnega kilometra, je 79, otočkov, to je tistih, večjih od hektara, je 520, vseh manjših, ki že spadajo v kategorijo čeri, pa je na njegovem seznamu 624, skupaj torej 1223. Podatki na Wikipedii navajajo število 1185 (od tega 66 naseljenih otokov), hrvaški pristojni organi so prešteli 1244 otokov, otočkov in čeri. Prvi podatki so po mnenju Frančka Drenovca zastareli, še zlasti pri podrobnejšem opisu, da je med hrvaškimi jadranskimi otoki 66 naseljenih. »Zdaj jih je kvečjemu 50. Ljudje so se namreč v 60. letih prejšnjega stoletja na veliko odseljevali zaradi ekonomskih razlogov.« Na nekatere se danes sicer že vrača novo življenje, večinoma povezano s turizmom. Skupno manjše število pa je predvsem posledica razlik v definicijah in v raziskanosti.
Zadnji osvajalski izlet s poškodovano roko
V zbirki številk in podatkov, opremljenih s fotografijami otočkov in čeri sredi sinjega morja, pa je Franček Drenovec zamolčal, kako se je prebil do prav vsakega izmed njih. »Tako, da sem si najemal čolne, velikokrat nadlegoval ribiče,« se je nasmejal. In med njimi je spoznal številne izjemne ljudi, spoznal njihovo vsakdanje življenje in kulturo ter napolnil telefonski imenik s številkami, ki bi mu prav dobro služile, če bi se, recimo, lotil turizma.
Na svoj zadnji »osvajalski« izlet pred tremi meseci, ko je prečesaval obalo od Splita do Brele, je šel s poškodovano roko. Spomladi letos je med izkrcavanjem z zibajočega se čolna na skalo (potem ko je to storil že ničkolikokrat) prvič padel v vodo. »Vse skupaj je postalo že malo naporno.« Izleti so bili sicer videti približno takole: z ribičem se je pripeljal do otoka, splezal je na vrh, visok neredko sto metrov in več, se prebijal skozi gosto makijo ali čez značilen razbit, skalnat teren, se vrnil na čoln in se peljal do naslednjega. In naslednjega ... Vmes je bilo treba včasih tudi skočiti v vodo in plavati, predvsem pa je veliko potrpežljivosti zahtevalo iskanje, kajti navtične karte niso tako natančne, da bi imele zabeleženo prav vse, je ugotavljal Franček Drenovec. »Preprosto je bilo treba preveriti.«
Kaj so o njegovem podvigu porekli priložnostni šoferji, ribiči? »Ah, to so zelo fejst ljudje. Morda so me imeli za čudaka, a so vseh neumnosti, ki se jih spomnijo turisti, že navajeni. Navsezadnje jih morajo pogosto reševati, ko jih na blazinah odnese predaleč od obale.«
Med svojim raziskovanjem – z »neformalnim« delom je trajalo vsaj deset let – je odkril tudi kotičke, ki so mu daleč najljubši. Teden dni je prebil s prijatelji v svetilniku na Palagruži, oddaljeni 120 kilometrov od hrvaške obale, pet dni na samotnem otoku Svetcu, 25 kilometrov zahodno od Visa. V bližini je Jabuka, ki se 50 kilometrov od najbližje Komiže dviga skoraj sto metrov iz morja, kot nekakšna manjša gora. »Potem so tu še odmaknjeni lastovski Vrhovnjaci pa otočki ob južni obali Mljeta in še bi lahko našteval.«
Njegovi dopusti so se v zadnjih letih torej precej spremenili in so bili osredotočeni na raziskovanje. Franček Drenovec pri tem prizna, da je verjetno marsikateremu prijatelju malce zagrenil počitnice. »Res se jim zahvaljujem, ker so me prenašali. Skupaj smo bili na morju, jaz pa sem skakal okoli. Ali pa sem jih celo zvabil s sabo in jim morda niti ni bilo tako zanimivo kot meni,« razmišlja.
In ko poskuša oceniti svoj podvig, pravi: »Jadranski otoki so ogromno bogastvo, s svojo neizmerno lepoto, zgodovino, kulturo in tradicijo. Hoditi in pluti po takšnem svetu je velika stvar. Če želite, lahko to vsaj delno primerjate s tem, kako so nekoč odhajali v Alpe in pozneje v Himalajo. Greš v svet, nabit z močjo in z energijo. Domačini to zelo dobro vedo. Mi vsi drugi pa moramo to še odkrivati.«
Simona Bandur