Boris Štupar 22.02.2015 06:28 1783 0

Nočni Sinji slap

Tanja Gabršček: »A maš kej cajta u srida papoudne? Mam ena fajn ideja,« sem dobila SMS v ponedeljek zjutraj.

V sredo po službi pa sva z Lukom iz AO Idrija že drvela z malim Pežojčkom proti Jezerskemu. Upoštevala sem Primožev nasvet, da je pomembna vsaka minuta in se zato vozila kot Tito na zadnjem sedežu, da sem se preoblekla, najedla, uredila ruksak in vso opremo dala na pas in bila na parkirišču pripravljena na štart. Ker sem vse plezala kot druga, sem se potrudila, da sem vlogo asistentke opravila čimbolje.

Z lučkami skozi gozd in proti Sinjemu slapu. Navezala sva se dva cuga pred prvim ledenim skokom, saj v temi nisva vedela kaj točno naju čaka v nadaljevanju, ko se je svet že postavil bolj pokonci. Po prvem cugu ledu je sledil cug in pol stopničk v snegu, za tem pa še cel cug kombiniranega ledu in grapice na izteku. Po mojem skromnem mnenju je bil led super, vse je držalo, nič votlo donelo, razen v zadnjem delu je bilo na levi strani že slišati vodo. Plezanje v temi je zanimiva izkušnja, svet se ti sproti odkriva in zakriva za tabo. Bila je mirna, brezvetrna noč in nebo posejano z nešteto zvezdami ... idila. Sestopila sva po planinski poti. Medveda nisva srečala.

Po treh urah in pol spanja je budilka zvonila za v službo, kjer bi se z veseljem pridružila otrokom, ki so šli po kosilu spat. Za tem pa direkt na stenco in navijanje z mladima Logaškima ... fanta res nista od muh. Za konec dneva pa še čudovito Stankino predavanje o Kirgiziji in zasanjano obujanje spominov na moje popotovanje po teh čarobnih koncih. Ja ... življenje, res si lepo.

Kot novopečeno redno zaposleno dekletce sem ugotovila, da je svet odraslih povsem druga zgodba ... manj časa kot imaš, bolj ga znaš izkoristiti. Sicer odrasla ne bom nikoli, ker to ni zame. Bom kar ostala otrok po duši s premalo časa.

Tanja Gabršček

19.02 .2015