Polet, Soba z razgledom - Igor Drnovšek: V pomladni tišini Švedskih gora.

Nočni vlaki so neprecenljivi. Ob predpostavki, da so čisti. Vsaj toliko, da ti ni treba biti na smrt utrujen, da bi v njih prespal del noči. In vlaki na Švedskem gotovo so v tem razredu ali pa še razred više. Meni je namreč uspelo prespati kar celo noč z dodatkom. Ta se nanaša na povratno potovanje, ko smo ob zelo zgodnji jutranji uri prispeli na centralno postajo v Stockholmu in so nas čisto legalno pustili spati do sedme ure. V zakurjenem vlaku, da ne bo pomote. In s prijaznim jutranjim glasbenim pozdravom za povrh. Seveda bi se Švedsko dalo v precej krajšem času tudi preleteti z nekaj globljim posegom v denarnico. Ampak noč je v vsakem primeru treba nekje prespati. In če te vlak zjutraj odloži na pragu divjine, v katero si namenjen, je to tudi nekaj vredno, mar ne?

Prijetna sprememba načrta

Večina potnikov je s smučarskimi torbami in smučmi izstopila v Aareju. Drugi, ki smo izstopili malo pred mejo z Norveško, pa smo poleg smuči imeli še nahrbtnike ali vlečne sani. Danes je sobota. Nekateri bodo v divjini preživeli le vikend, drugi teden ali več. Dan je veliko obetal. Tanka plast lesketajočega se snega je ostala za prehodom vremenske fronte, s katero naj bi se končalo večdnevno obdobje pretoplega vremena. Včerajšnje luže, ki jih je polnil taleči se sneg, so bile do dna zamrznjene. Moj prvotni načrt je bil, da do večera prispem v kočo, ki bo kak-šen dan ali dva izhodišče za smučarske ture na okoliške vrhove. A že ti najbližji, ki jih opazujem pred železniško postajo, so preveč mikavni, da bi kar »odkorakal« mimo njih po dolini. In to nebo je res ustvarjeno, da se mu vsaj malo približam. Takoj začnem prepakirati reči. Smuči gredo iz torbe ven, vanjo pa vse odvečne stvari iz nahrbtnika. Lahkih ramen se hitro dvigujem po pobočju, a razgledi so z vsakim metrom bogatejši in postanki pogostejši.

Čas teče po svoje, sonce pa tudi

Med hojo proti vrhu me je spremljal enakomeren ritem udarjanja turnih vezi. In zvok vetra, ki se je spreminjal glede na smer vzpona. Na vrhu je veter kmalu popolnoma potihnil. In tišina je ob odsotnosti česar koli živega postala prav moteča. Zdelo se je, kot da bi ob prostoru zamrznil še čas. Povsod naokrog bele obline do obzorja in temno modro nebo zgoraj. Nekje vmes pa sonce – skoraj v višini oči. Iz bele vijuge, ki seka temno zaplato gozda daleč v dolini, razberem, kje bo do poletja sonce oživilo reko. Takrat ne bo odmrznila le voda. Nekje z oddaljenega juga bodo takrat priletele ptice, precej bolj od blizu bodo iz južnih gozdov prišli na planjave severni jeleni in od ne vem kod se bodo vzele milijonske množice komarjev. Takrat se bo čas v kratkem poletju zavrtel z dvojno hitrostjo. Narava bo pohitela in poskušala nadomestiti zamujeno do skorajšnjega prihoda naslednje zime. Prav lahko se zgodi, da bo zima prišla za nekatere prehitro. Spet drugi jo bodo čakali kot odrešitev. Sneg v tundri je pomemben, tako kot je pomemben dež v tropskem gozdu. Odgnal bo ptice selivke in zavaroval semena, ki so bila njihova hrana, manjše rastline pa bo varoval pred izsuševanjem zimskih vetrov. Hermelinu bo ponudil skrivališče pred plenilci, snežni jerebici bo postregel s toplo odejo za nočni počitek.

Počasno prehajanje v noč ... in v dan.

Vrh je bil le eden izmed številnih v razgibanem gorskem masivu. Turo sem tako pred zadnjim spustom še malo podaljšal z vzponi na njegove nekaj nižje sosede. Po opravljenem spustu me je do koče ločilo slabih dvajset kilometrov blagega vzpona, kjer bom pridobil le štiristo višinskih metrov. Če bi se po ledeniški dolini vračal s fjela, bi bila smuka počasno drsenje skozi večnost. Tudi po sončnem zahodu svetlobe še lep čas ne zmanjka. Sončna krivulja (njegova navidezna pot) je le blago nagnjena in tudi ko potone za obzorje, sonce še nekaj časa »potuje« le nekaj stopinj pod njim, s čimer se ustrez no podaljša trajanje večernega mraka. Podobno bo zjutraj, ko bo svetloba napovedovala nov dan veliko pred sončnim vzhodom.

Bogastvo skromnosti

Sicer pa je pot označena tako dobro, da s hojo ne bi bilo težav tudi v temi. Leseni drogovi, na katere so pritrjeni rdeči Andrejevi križi, si namreč sledijo vsakih nekaj deset metrov. Na križišču poti mi kovinski smerokaz sporoča, da je do bivaka še dva kilometra. Mislim, da bom v njem prespal. Njegova oblika me spomin ja na zimsko sobo na Prehodavcih. Le precej manjši je. Opremljen je skromno, a les daje nekaj občutka toplote. Na mizi je vpisna knjiga, ostanek sveče in vžigalice. Telefon na steni je namenjen klicu v sili, ob mizi sta dve široki klopi, ki sta hkrati ležišči. Poleg gašperčka je škatla z brezovim lubjem, v predprostoru pa še plat nena vreča z drvmi. Sam sem že zavit v spalko, drva bodo tako ostala nekomu, ki jih bo mogoče zares potreboval. Proti jutru sem svoj altruizem sicer obžaloval, ob kakšni stopinji več bi se najbrž dalo spati. Zjutraj je iz termovke prikapljalo le nekaj kapljic včerajšnjega čaja, preostanek je bila ropotajoča ledena kocka. Napoved še enega lepega zimskega dne, torej.

Svizec ali medved?

Srečanja z novimi pokrajinami so vedno vznemirljiva. Z raziskovanjem njihovih skrivnosti pa veliko izvem predvsem o sebi. Čutila v rutini vsakdanjika otopijo. Nova pokrajina jih zbudi z novim vonjem, drugi svetlobo, z novimi zvoki ali z drugačno tišino. Na poteh po praznih prostorih severne Evrope sem vedno znova presenečen nad razdaljami in svojo nezmožnostjo natančnih ocen. V območjih nad gozdno mejo obstajajo le bele gore, ki so nedoločljivo daleč. Ko v oblačnem vremenu izginejo še sence, prostor izgubi tudi globino in oblike, ki se pojavijo pred očmi, pomenijo popolno uganko. Dolgo sem bil prepričan, da je črn trikotnik stranica bivaka, ki naj bi se nekako ujemal z lokacijo na karti. Kasneje sem iz nepravilnosti oblike ugotovil, da gre za skalo. Že zdavnaj bi se ji moral približati, ona pa se je še kar odmikala in povečevala. Izkazalo se je, da gre za kakšnih sto metrov visoko steno, a za to ugotovitev sem porabil še nekaj ur. Že nekaj časa pa tudi vem, da nisem edini, ki se mu dogajajo tovrstne zabavne nevšečnosti. Stefansson v knjigi »My life with the Eskimo« govori o zalezovanju grizlija, za katerega se je izkazalo, da je navaden svizec. Johann Miertsching pa v svojem poročilu navaja, kako so z ladje Investigator opazovali oddaljenega polarnega medveda. V nekem trenutku se je medved preprosto dvignil v zrak in odletel tik pred njihovimi očmi v podobi snežne sove.

Na označenih poteh osnovo za določevanje razdalj pomenijo omenjeni drogovi z Andrejevimi križi. Ko se poleg njih pojavi nekaj črnih pik, ki napovedujejo novo srečanje, se začenja nov krog igrice z naslovom »Kako hitri in kako daleč so?«.

Je Alpina res v Sloveniji?

Večina Skandinavcev, ki uporablja »cross-country« smuči, je obutih v Alpinine čevlje. Tako sem ob srečevanjih na poti začetek pogovora poživil z vprašanjem o znanju gospodarske geografije. Na skoraj obvezno vprašanje »Where do you come from?« (»Od kod prihajaš?«) sem tako po bežnem preletu opreme odgovoril z »… where your ski-boots also come from …« (»… od koder prihajajo tudi vaši smučarski čevlji …«). Na žalost nisem dobil niti enega pravilnega odgovora. Zato pa me je presenetilo poznavanje neke druge slovenske blagovne znamke. V koči prisedem k švedskemu paru. Predse na mizo postavim krožnik s pašto in z roko sežem še v nahrbtnik. »Oh, you come from Slovenia?« sledi presenečenje po nekaj izmenjanih stavkih. Je v moji angleški izgovarjavi prepoznal slovanske korenine? To bi se zgodilo prvič. No, uganka je bila hitro rešena. V roki sem namreč držal konzervo piva. Oživeli so prijetni spomini: na Vipavski križ, Nanos, refošk, Laško … K sreči sem v nahrbtniku imel še eno pivo, da so spomini na obisk Slovenije postali še malo bolj živi.

Drva grejejo večkrat

Z Jeffom sva se spoznala v savni. Po rodu je Američan. Pred tremi desetletji, ko je obiskal Sarek (švedski narodni park), se je zaljubil v švedske gore (nekaj kasneje še v Švedinjo) in ostal na tej strani oceana. Pogovarjala sva se o Skandinavcih, njihovih navadah, medsebojnih odnosih. Razmerje med Švedi in Finci mi je slikovito opisal z dogajanjem v savni in njegov scenarij se je s presenetljivo natančnostjo odvil že čez nekaj minut. V precej zaseden prostor je vstopila skupina Fincev. Običajno se v savni takrat, ko želimo pospešiti potenje, na razbeljeno kamenje doda zajemalka ali dve vode, ki v hipu izpari in poveča vlažnost zraka. Novi obiskovalci pa so segli kar po polnem vedru in si s tem zagotovili veliko izbiro najboljših klopi. Tisti s spodaj ležečih smo namreč izstopili, z zgornjih pa so se praviloma pomaknili navzdol. Finski »toplotni udar« smo preživeli s tekom po snegu in namakanjem v bliž njem potoku, do katerega je bil led na dolžini nekaj metrov dobesedno prebit. Dogodek bi lahko razumeli morda kot nadaljevanje vojne med dvema skandinavskima državama z drugimi sredstvi ali pa kot posebno, dosmrtno pravico do izuma. Toda saj si jo navsezadnje Finci res zaslužijo. Po celodnevnem odganjanju mraza s hojo res prija sesti v dobro zakurjen prostor.

Drva namesto smuke

Tega dne se mi je zgodila tudi neprijetnost, ki bi mi na kakšnem drugem kraju lahko zelo zagrenila življenje. V sobi za hrambo in pripravo smuči sem se zapletel v pogovor z vodičem za turno smuko. Opazil je nezdružljivost mojih novih smuči in starih vezi. »Vem, da je Tyrolia že malo iz mode, ampak ne morem je kar vreči v smeti, če pa še dobro deluje,« sem nekako pojasnjeval. »Mogoče bi bilo vseeno dobro,« je dodal. Zvečer istega dne je vez počila pri zadnjem strmem vzponu tik pred kočo. Lepilni trak in žica sta ji sicer podaljšala življenje (oziroma životarjenje) še za zadnji del poti do vlaka, turni smuk, predviden za zadnji dan, pa je odpadel. Nadomestilo za gibanje v naravi in za sproščanje jeze sem poiskal v bližnji drvarnici, v družbi z žago in debli breze, ki so do danes najbrž že vsa končala v savni ob koči Stensdalsstugorna.

Igor Drnovšek