Nedeljski dnevnik - Brane Šalamon: Silvo Karo, alpinist in direktor mednarodnega festivala gorniškega filma
Zlata slovenska alpinistična leta so minila, imamo pa danes zlato generacijo mladih, ki ustvarjajo zgodovino slovenskega alpinizma na visoki ravni.
Minuli teden so ljubitelji filmske umetnosti strmeli v Berlin, na tamkajšnji filmski festival, prihodnji teden pa bodo v slovenska kinematografska platna strmeli ne samo ljubitelji filma, ampak predvsem ljubitelji gora. Cankarjev dom v Ljubljani, Mestni kino Domžale, Mestni kino Metropol v Celju in Mestni kino Ptuj bodo namreč prizorišča osrednje slovenske kultumo-gomiške prireditve, 9. festivala gorniškega filma. Na festivalski razpis se je prijavilo 93 filmov, v tekmovalni program pa je bilo izbranih 50 filmov z vseh koncev sveta. Edini tovrstni festival v Sloveniji organizira Društvo za gorsko kulturo z direktorjem Silvom Karom na čelu, ki je od leta 2007 tudi član ugledne Mednarodne zveze gorniškega filma.
55-letni Silvo Karo se že skoraj 35 let ukvarja z vrhunskim alpinizmom, aktivno je sooblikoval zlata leta slovenskega alpinizma. Vrhunsko alpinistično pot je tlakoval s številnimi vzponi in odpravami in skupaj z Janezom Jegličem in Frančkom Knezom, imenovali so jih trije mušketirji, so začrtali nove smeri slovenskega alpinizma.
Kaj je s tistim pregovorom, da ni gora nora, ampak je nor tisti, ki gre gor?
»Samo ne vem, zakaj potem ljudje čedalje več hodijo gor. Bo bolj držalo to, da so nori tisti, ki ne hodijo gor, kajti vsak, ki je imel priložnost intenzivno doživeti gore, se bo gor še vračal. Veste, kako je, človek potrebuje fizični napor, zato je ustvarjen. Gore ga ponujajo v izobilju, pa še izbiraš lahko intenzivnost napora. Hoja umiri duha in misli, in če to seštejemo, dobimo energijo, ki marsikoga drži pokonci skozi delovni teden. Ljudje smo seveda različni, eni dobijo to delovno energijo in sprostitev v fitnesu ali ob poslušanju glasbe, drugi pa sredi noči zagazijo v globok sneg, še v temi stopijo na vrh in sestopijo praktično v pisarno. Sem prepričan, da bo ta človek ta dan naredil precej več kot oni, ki še ves dopoldan zeha s skodelico kave v roki. Sicer so »taki« po navadi deležni očitkov, češ da so malo 'zmotljeni', pa mislim, da so precej bolj zdravi, kot si mislijo o njih.«
Spadate med legende slovenskega alpinizma s plezalnim opusom več kot 1850 vzponov.
»Bolj kot same številke so pomembni posamezni vzponi, ki se skrivajo tu notri. Bilo je obdobje, ko nismo vedeli, da obstaja še kaj drugega okoli nas kot samo plezanje. Vsak konec tedna smo bili v stenah, včasih je bil kakšen tudi podaljšan, in če je čez leto striglo z dopustom - kar vedno je - se je kak vzpon opravil tudi na bolniški. Enkrat sva s pokojnim Janezom Jegličem plezala v takem 'stanju'. Teden kasneje je bil pa v časopisu objavljen članek o najinem prvenstvenem vzponu. Janez je imel potem velike težave, da ga niso vrgli iz službe, ker je nekdo na delavski svet prinesel članek in so ugotovili, da je imel za ta dan pisano bolniško. Zaradi prevelike vneme po plezanju je kakšen vzpon nastal tudi po službi v bližnjih Kamniških Alpah. Z gorenjskih sten smo velikokrat ob nedeljah zamudili zadnji avtobus za Ljubljano in prišli v ponedeljek direktno v službo. Skratka, če si hotel opraviti čez 200 vzponov na leto, si moral pošteno delati, kajti vikendov na leto je manj kot 50.«
Še imamo zlato generacijo
Se bodo vrnila zlata leta slovenskega alpinizma?
»Zlata leta slovenskega alpinizma so se začela pisati konec šestdesetih in v sedemdesetih, če gledamo Himalajo. Prvo visoko goro smo osvojili leta 1969, Anapurno II (7937 metrov, op. p.), a je ostala v senci. Do velikanov Himalaje ji zmanjka 63 metrov in - kot je zapisal Kazimir Drašlar, ki je bil skupaj z Matijem Maležičem takrat na vrhu - je ta odprava pozabljena zgodba. Potem je prišel Makalu - južna stena leta 1972, kjer bi kak dan več lepega vremena vodil k uspehu. Je pa ta skorajšnji uspeh pognal v tekmo za trofejo južne stene nekaj znanih svetovnih alpinistov in narodov. Naš največji himalajski vizionar in vodja Aleš Kunaver se je leta 1975 vrnil in s VI. jugoslovansko alpinistično odpravo v Himalajo v velikem slogu zaključil problem južne stene. Sedem alpinistov je stopilo na vrh: kot prva Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon; slednji brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil edinstven uspeh v tedanjem alpinizmu, bil je prvi alpinist na svetu, ki mu je to uspelo. Sledila sta Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, potem Viki Grošelj in Ivč Kotnik ter Janez Dovžan. Vzpon je dobil izredno mednarodno veljavo. Mednarodno planinsko združenje (UIAA) je ta vzpon uvrstilo med tri najboljše svetovne alpinistične dosežke, saj je šlo po mnenju strokovnjakov za do tedaj najtežjega. Edinstveno srečanje še živečih članov odprave na Makalu 1975 po 40 letih bo v okviru festivala v petek, 27. februarja 2015, ob 18. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bodo s sliko in besedo obudili spomine na vzpon čez južno steno. Ujeli smo razvite narode v Himalaji, a med tem so oni že iskali nove, tehnično zahtevnejše cilje in spoznali, da ni vse bistvo alpinizma v zbiranju osemtisočakov, da se lahko najde tudi kak zelo zahteven cilj v stenah nižjih gora. Tu pa smo bili še precej šibki. Na Slovenskem je konec sedemdesetih na sceno stopil Franček Knez in prevzel krmilo osemdesetih, tako je imela naša generacija dobro podlago iz sedemdesetih in dobrega guruja. Tudi danes imamo zlato generacijo mladih, ki ustvarjajo zgodovino slovenskega alpinizma na visoki ravni.«
Zakaj so šli filmarji v gore?
»Zanimivo, da so skoraj povsod po svetu, kjer imajo gore, prvi filmski metri stekli v gorah. Gora je bila od nekdaj privlačna, predvsem zaradi težje dostopnosti, ponekod pa je iz verskih ali mitoloških razlogov burila duhove do te mere, da so jih šli iskat s kamero. Tudi pri nas ni bilo nič drugače tam v začetku tridesetih, ko so v breznih in grebenih triglavske stene
tekle kamere za potrebe Triglavskih strmin in Kraljestva zlatoroga.
Kaj pa alpinistični filmi na odpravah?
»Bilo je tako, da so nekateri alpinisti, ki so bili bolj vešči kamere, naredili kakšen kader v steni, profesionalni snemalec pa vse ostalo v dolini, baznem taboru in včasih je šel kakšen tudi s kamero po fiksnih vrveh višje v steno. Idealen bi bil alpinist filmar, a tudi če bi bil, je njegova prva stvar in skrb sam vzpon, čezmerno obremenjevanje z drugimi zadevami lahko škoduje.«
Za film si je treba vzeti čas
Kakšen je dober gorniški film, ker tu ni igralcev?
»Tak, da se usedeš in gledaš brez presedanja. To eni znajo. V vseh teh letih festivalov in potovanj po različnih festivalih po svetu sem videl res veliko čudovitih filmov. Zgodba, ideja, to je glavno. Velikokrat sem bil v žirijah po festivalih po vseh koncih sveta in izkušnje so bile povsod enake in zelo preproste. Ko film steče, je prav kmalu jasno, ali bomo sedeli 50 ali 100 minut pri miru ali se bomo začeli spogledovati, če bi mogoče kdo predlagal kak 'fast forward'. Pred leti sem bil v žiriji v kanadskem Banffu, kjer nas je izredno navdušil norveški film Severno od sonca. Film ti zleze pod kožo, pobral je kar štiri nagrade, vključno z glavno, in tudi nagrado občinstva. Pa še ena zelo pomembna stvar je. Za film si je treba vzeti čas!«
Brane Šalamon