Gore in ljudje: Ena gora, dve zgodbi in tristo šest besed.
Proza o poeziji narave
Gore v daljavi strmijo v nižine, z največjih strmin.
Junija se Snežnik spreminja v botanični vrt.
Narave jutranji pozdrav: mavrica nad Malim Snežnikom.
Po Pivškem pohajajo plohe in prehajajo s Primorske na Notranjsko.
Pohodniki med dežnimi kapljami »Gremo v hribe« počasi kapljajo v kočo.
Približuje se stena, temna stena oblakov.
Neznana moč vetra prši vodo vodoravno.
Morski zrak je brez vonja po soli, tak je kvarnerski tok zraka.
Nenehna menjava vremena ne menja razpoloženja.
Buči po okolici, ko se gluhonemi veselijo uspeha na vrhu.
Vreme venomer spreminja vrednote pokrajine.
Pravica do planinskega veselja je nesti eno poleno do koče.
Koča ima eno sobo s pogledom na vrh v vsakem vremenu.
Druga soba ima pogled na morje le v lepem vremenu.
Gorska godba
V gore že dlje časa ne hodi sam, ampak v paru: vedno gre sam s seboj.
Šel je po svoje, iskaje nadaljevanje lovske poti.
Vid in Čud sta mu šepnila, da teh skal ni nikdar ne videl ne čutil.
Ni zašel, bil je nepredviden ovinek na senčno stran gore.
Na vrh je stopil naravnost pred sonce in zaigralo mu je v srcu.
Z ugašanjem dneva so poteze gorovij postale ostrejše.
Sence gora so se sesedale v doline in se pomešale s svetlobo tihe uspavanke.
Žar neba je ugašal in v njemu so zagoreli spomini s Triglava.
Naslednji dopoldan so na zbrane planinske duše pihali godci.
Za poslušalce pod goro so bili zvoki trobil vetrovna uganka.
Na koncu je muzikante preglasila trajna tihota planinskega cvetja.
Iztok Snoj
»Kadar človek odpre svoje srce, nastane sprememba, ki je lahko čudež.«
(Boris Lukaczs)
Snežnik ima v slovenskem prostoru posebno lego. Zanimivo je, da so od njega enako oddaljeni Matajur, simbol Beneških Slovencev, Triglav, simbol vseh Slovencev, in tudi gora Snežnik pri Peci. Enaka je razdalja od Triglava do Savudrijskega rta, kot od tega rta pa do Benetk.