Bojan Ambrožič: Gorski tekač in turnosmučarski reprezentant Klemen Triler se je podal na neverjetno pustolovščino. Njegov namen je...
... v rekordnem času preteči Slovensko planinsko pot oz. transverzalo, ki poteka od Maribora do Ankarana prek večine pomembnejših hribov in gora v Sloveniji. Celotna dolžina poti in pa število višinskim metrov, ki jih le ta premaga ni znano. Zagotovo pa je pot daljša od 600 kilometrrov.
Rekord še vedno nosita Franc Kavčič - Kavka in Marko Dovjak, ki sta daljnega leta 1983 s transverzalo opravila v 11 dneh. Pravzaprav sta tekla samo 10 dni, saj sta bila zaradi izredno slabega vremena prisiljena en cel dan vedriti. Še dodatno težo temu rezultatu daje podatek da nista imela spremstva. S seboj sta tovorila nahrbtnik z opremo. Vodo in pa hrano sta si sama kupoval sproti. Lani pa je kot prva in edina ženska Ruth Reš premagala transverzalo.
Celotna objava z več fotografijami na Bojan Ambrožič >>>
Leta 2012 pa ima Klemen Triler namen slovenski gorski ultramaraton postaviti stopničko višje. Transverzalo namerava premagati v le osmih dneh in pol. Za primerjava naj povem da povprečen dobro pripravljen planinec to pot prehodi v štirih tednih. Seveda bi bil podvig brez odlične organizacije, dobre spremljevalne ekipe ter sponzorjev povsem neizvedljiv. Vodja Klemenove spremljevalne ekipe je Uroš Feldin, ki je slovensko transverzalo prehodil že kar sedemkrat. Pred dvema letoma pa jo je tudi prvič uspešno pretekel v času 14 dni. Spremljevalno ekipo sestavlja tudi Klemenova žena, številni prijatelji ter spremljevalci.
Klemen se je na podvig intenzivno pripravljal zadnje pol leta. To je tudi razlog zakaj se ni udeleževal tekem v gorskem teku.V tem času je transverzalo v celoti po odsekih v celoti pretekel. Namreč slovenska transverzala ni tako dobro označena, kot se mogoče zdi. Marsikje je označena pomanjkljivo ali celo zavajajoče. Celo zelo izkušeni gorniki se zagotovo zgubijo na poti. Zato je bilo nujno potrebno da je pot natančno prehodil in razrešil vse orientacijske zanke. Drugo let bo že 60 obletnica ustanovitve SPP. Zato obstaja up da jo bodo ob tej priložnosti bolje označili.
Četrti dan pa sem jaz prišel na vrsto za spremstvo. To mi je bilo seveda v veliko čast in v veliko veselje. Problem je bil samo eden. Za to da sem določen za spremljevalca sem izvedel šele v ponedeljek popoldne, v momentu ko sem se ravno vračal s hribov. Šlo je za kar 11 ur dolgo turo (blog o tem še napišem). Zato sem bil ob povratku zelo utrujen in nisem vedel če bom lahko naslednji dan sploh sledil Klemenu. Vseeno sem sklenil da stisnem zobe, saj sem vedel da jih bo Klemen gotovo še bolj.
Tako sem se že ob petih zjutraj odpravil z Ljubelja proti planinsko koči na Zelenici. Začel sem počasi in le upal da se mi včerajšnja tura ne bo preveč poznala. Na Zelenici nisem bil poleti že več let. Pozimi pa praktično vsak vikend. Zato mi ni preveč v lepem spominu, saj se vedno spominjam kako težak nahrbtnik z vso težko zimsko opremo tovorim tu gor. tokrat pa je nahrbtnik peresno lahek in točno tako gre tudi se počutim ko tečem v klanec. Točno ob šestih zjutraj pa sva s Klemenom odrinila s Zelenice z namenom premagat to ekstremno težko etapo. Namreč treba se bo povzpeti na Stol, Golico s številnimi vmesnimi hribi. Na koncu pa ga čaka še dolg tek v Vrata ter vzpon na Triglav, sestop čez Plemenice do sedla Luknja. Potem pa še zadnji vzpon čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, kjer bo prespal. Zmrazi me ko samo pomislim kako vražje daleč je to. Gotovo okrog 60 km s 5000 metri višinske razlike.
Začela sva počasi in po pameti, saj so Klemena bolela stopala od številnih žuljev. Kmalu pa sva nadaljevala v pravem tempu. V strme klance sva hodila, ravnine in spusta pa vse pretekla. Še vedno ne razumem kako zmore take napore in to že četrti dan zapored praktično brez pravega spanca. Pri Prešernovi koč na Stolu sva bila v le uri in desetih minutah. Neprijazni oskrbnik v koči pa nama je ukradel nekaj dragocenega časa. Klemen si je v koči vtisnil žig SPP. Sam pa sem si kupil liter izotonika, saj potem celo pot do Golice ni več koč. Na vrhu Stola je bilo megleno in nekoliko vetrovno. Sicer pa so bili pogoji za tek idealni. Nadaljevala sva pod Potoškim Stolom in Vajnežem prek Belščice. Zanimivo je to da sem bil na Stolu že mnogokrat, a se še nisem nikoli po grebenu Stola sprehodil proti zahodu. Prav žal mi je, saj je pot zelo lepa in odlična za tek. Tu sva lahko kar nekoliko spustila noge in tekla z užitkom. Okrog globeli Ride sva se spustila na sedlo Medvedjek (Barental). Potem pa sva prek Struške nadaljevala proti Golici.
Po dobrih dveh urah teka naju je na sedlu Suha pričakalo spremstvo z Urošom Feldinom na čelu. Tu je bila možnost da bi odstopil. Noge so bile sicer že precej boleče, a sem bil pretrmast da bi odnehal že pred Golico. Odmor za malico je bil dolg 15 min in niti minute več, saj se je zelo mudilo naprej. Na splošno pravega časa za ustavljanja Klemen nima, saj so etape tako zelo dolge da jih je možno končati v enem dnevu edino le če se teče cel dan od zore do mraka, brez daljših odmorov. Klemen se je zelo sekiral za etapo prejšnjega dne, ko si je privoščil kar štiri počitke po 15 minut, namesto planiranih treh. Vendar ne pozabite da je v tej etapi premagal kakšnih 70 km in 40000 višincev.
Tudi meni je počitek zelo dobro del. Noge so se mi zdele še bolj sveže kot zjutraj na Ljubelju. Zato mi ni bilo žal da sem nadaljeval. V prijetni družbi in klepetu je čas letel kar sam od sebe. Že po 20 minutah sva bila pri Koči na Golici, od koder sva nadaljevala na vrh. Z Golice se zdi da je do Dovjega le lučaj. Pa velja ravno obratno. S Stola do Golice je ravno tako daleč, kot z Golice do Dovjega. Sledil je zoprn sestop z vrha Golice do Jekljevega sedla. Pot je ozka, in skorajda do neprehodnosti zaraščena. Za tem pa sva nadaljevala prek Kleka, Rožce in Hruškega vrha proti Dovški babi. Pot na tem odseku večinoma no označena. V vsakem primeru pa je zelo slaba. Potem pa je sledil še tisočmetrski spust v dolino do Dovjega. Klemen je odličen gobar. Tudi tokrat je spotoma našel dva jurčka in nekaj marel. To dokazuje da je kljub utrjenosti še vedno zelo zbran. To pa je zelo pomembno, saj ga danes in jutri čakata pot čez Plemenice in Jubilejna pot na Prisojnik, ki sta dve najtežji poti v Sloveniji.
Jaz sem po 6 urah in dobrih 30 km teka zaključil s spremstvom. Presenetljivo sem se počutil odlično in začelo me je že mikati da bi nadaljeval s Klemenom na Triglav. Vendar je štafetno palico prevzel Mirko Janjatovič.
Glede na to kar sem videl sem prepričan da bo Klemenu uspelo postaviti nov rekord.
Klemen deluje res zelo suvereno in odločeno da si bo v nedeljo v Ankaranu zmagoslavno namakal noge.
Dragi planinski prijatelji. Dobro vem da zelo veliko hodite po naših hribih. V koliko srečate Klemena mu prosim namenite vsaj kakšno spodbudo ali aplavz. To mu bo zelo pomagalo ali vsaj nekoliko omililo bolečine in trpljenje, ki ga doživlja pri tem svojem podvigu.
Lep gorskotekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič