Planinski vestnik – Mateja Pate: Športnoplezalni vodnik, uredništvo Betka Galičič , Janez Skok, risbe Danilo Cedilnik - Den
Objava: Planinski vestnik, september 2007 - Literatura
Novosti iz slovenskih plezališč
Slovenija, Športnoplezalni vodnik, uredništvo Betka Galičič, Janez Skok, risbe Danilo Cedilnik – Den, Sidarta, 2007
Pred dvema letoma je naša (in bržkone tudi tuja) športnoplezalna srenja brez dvoma navdušeno pozdravila drugo izdajo vodnika po slovenskih plezališčih, saj je od prve minilo dolgih enajst let, športno plezanje pa je v tem času doživelo pravi razcvet. Zdi se, da je ta športna zvrst v zadnjih letih vedno bolj v modi, saj je obiskovalcev plezalnih vrtcev vse več. Eno in drugo, urejanje novih plezališč in naraščanje števila plezalskih rekreativcev, potencialnih uporabnikov vodniške literature, je najbrž spodbudilo urednike pri založbi Sidarta, da so letos »na svetlo dali« že tretjo izdajo omenjenega vodnika.
Zvestim uporabnikom prejšnje izdaje Sidartinega športnoplezalnega vodnika zasnove le-tega zagotovo ni potrebno posebej predstavljati, saj s(m)o že navajeni ličnega dizajna ter strnjenega podajanja podatkov o plezališčih in smereh v več jezikih (tudi v angleščini, nemščini in italijanščini), dopolnjenega s preglednimi, informativnimi skicami plezalnih sektorjev, o čemer smo se v Planinskem vestniku že pohvalno izrazili ob drugi izdaji vodnika. In kaj lahko ugotovimo ob primerjavi obeh izdaj?
Na platnicah ostaja ena naših najuspešnejših športnih plezalk, Maja Vidmar; na prednji strani jo lahko občudujemo med plezanjem v Ospu, na zadnjo stran pa se je preselila naslovnica prejšnje izdaje (Maja v previsih Struga). Barvne fotografije, posnete v nekaterih naših najboljših plezališčih, so sicer večinoma enake kot v prejšnji izdaji, a so tokrat združene v šopek, ki prekinja uvodne besede o zasnovi vodnika, črno bele (nekatere tudi z zgodovinsko vrednostjo) pa razbijajo monotonost kopice tehničnih podatkov v nadaljevanju. V uvodu so opozorila o spoštovanju zasebne lastnine, na kateri stoji marsikatero plezališče (pomenljivo?), romala v mastni tisk, kot tudi opozorila o znanju, potrebnem za varno gojenje športnega plezanja. Nova izdaja je seveda bogatejša za nekaj strani, poleg novih smeri v že obstoječih plezališčih obsega še pet novih plezališč; tako je skupaj predstavljenih 84 vrtcev s približno 3600 smermi. Nova plezalna področja (Pod Kopitcem pri Kobaridu, Porezen, »visokogorski vrtec« na Korošici v Kamniško-Savinjskih Alpah, Križevska vas med Ljubljano in Litijo ter Čolnišče nad Zagorjem ob Savi) prinašajo več kot 130 novih smeri težavnosti od 2 do 8a ter nekaj projektov. Novost je nekaj praznih strani na koncu vodnika, ki so namenjene »zaznamkom«. Ob neprestanem nastajanju novih plezališč zagotovo ne bodo ostale nepopisane.
Tu se morda lahko dotaknemo smiselnosti izdajanja vodnika v kratkih časovnih intervalih. Dejstvo je, da bo ta, še čisto sveža izdaja, verjetno že v kratkem potrebovala dopolnitev. In dejstvo je, da se zna zgoditi, da se marsikateri lastnik druge izdaje verjetno ne bo odločil za nakup nove, saj pravzaprav ne vsebuje drastično veliko novosti. S stališča uporabnika vodnika bi bilo morda vredno razmisliti o nekakšnem kompromisu – sprotno izdajanje novosti, a ne v slogu »all inclusive«; konec koncev stare smeri večinoma ostajajo enake … Ali pa bi bila, v smislu ekološko osveščene, a potrošniško naravnane družbe, morda sprejemljiva kakšna akcija »staro za novo«?
Da ne bo pomote – za vse plezalce z kakršnimi koli ambicijami v športnem plezanju, ki vodnika še nimajo, je nakup absolutno priporočljiv, če ne že skoraj obvezen, imetnikom druge izdaje iz leta 2005 pa lahko priporočim le ogled in odločitev po lastni presoji.
Mateja Pate