Planinski vestnik - Dušan Škodič:  En malček krvava humoreska
Takoj mi je vzbudila pozornost. Bila je poosebljena divja ženska lepota z bogato črno grivo, v katere konce nad ušesi in čelom se je ujela izdihana sapa in ji tam zmrznila v srebrne okraske. Kratko sva si pokimala.

Brez kakršnega koli kravala se je tista oranžna krogla okoli pol osmih vendarle prikotalila na obzorje. Najprej so Kamniške postale temno rožnate, nato so cincale med rdečo in oranžno in to bi lahko še kar trajalo, če me ne bi tako svinjsko zeblo in bi lahko nekam sédel in v miru opazoval to svetlobno igro.
Bil sem zgoden. Sopihal sem že mimo Planine na Kraju, ko se je tisti rumenjak vendarle razpočil po obzorju. Poznalo se ni praktično nič, za morálo je bilo pa vendarle dobro. Segel sem proti čelu in ugasnil na pol brlečo luč, ki ji je mraz tako izpil dušo, da nisem niti opazil, da se je v prihajajoči svetlobi še vedno po svoje trudila …

Polarni mraz

Pred nekaj dnevi se je zgodil prodor hladnega arktičnega zraka nad naše kraje in temperature so se prav noro spustile. Po drugi strani pa so bili dnevi skoraj namensko narejeni za turno smuko. V neki manjši kotanji nad planino sem se ustavil.

Suh mraz me je sušil počasi in zanesljivo, kot to burja počne s pršutom. Iz nahrbtnika sem izvlekel termovko s čajem, ji odvil pokrovček-skodelico in jo ponesel k ustom. Kadilo se je res, a tekočina je bila komaj še mlačna. Vrag, pa takšna roba. Ko sem jo kupil, sem v prospektu prebral, da bo imela vsebina še po šestih urah pekočih 85° C, sedaj pa imam v skodelici neko mlačno scalnico z okusom po zimski pravljici. Če si to lahko sploh kdo predstavlja? Mislim seveda na situacijo, v kakršni sem se tisti trenutek znašel. Zimska pravljica je dejansko čaj, ki sem ga kupil pri našem najboljšem sosedu in padel na finto kot kakšna neizkušena gospodinja. Na embalaži je pisalo dobesedno tole: Nova čajna mešanica se odlično poda k mrzlim zimskim večerom in dnem. Skodelica tega bogato dišečega napitka v trenutku pričara vzdušje topline, bližine ali nežnega prazničnega vznemirjenja. In sem ga seveda kupil.
Bila je še trda tema, ko sem na štedilnik pristavil dve posodi z vodo. V eni sem skuhal omenjeno pravljico, v drugi pa zavrel vodo in krop ulil v termovko, da se je notranjost dobro pregrela. Šele po tem je šel vanjo čaj. Ampak, kaj sem sedaj mogel, drugega pač nisem imel ... Popil sem ga, bil je vsaj tekoč. Prizadeti ponos sem si neuspešno tolažil z mislijo, da so v prospekt pozabili napisati, da mora termovka tistih šest ur stati na toplem radiatorju.
Ozrl sem se naokoli. Ves čas je v zraku nekaj migotalo, prizor je bil skoraj kičast, saj so vse okrog mene plesali drobni kristalčki. Vlaga v izdihanem zraku je zmrzovala in bilo je, kot bi rojila svetloba. Lepa reč, očitno je šlo za eno od plitvih kotanj na Komni, v kateri se zadržuje plast še vsaj deset stopinj hladnejšega zraka in jaz se grem parkirat naravnost v tak hladilnik. Ko se spomnim, da so v takih mraziščih namerili že tudi manj kot štirideset pod ničlo, se nemudoma poberem naprej, proti Bogatinskemu sedlu.
Še preden sem pomolil nos iz gozda pod Komno, sem vedel, da se mi ne bo ljubilo do Batogniškega sedla, kot sem si zamislil včeraj. Ko se ne bi bal, da mi bodo primrznile veke, bi si morda še otrl solzico zaradi spominov na tisti čudoviti spust nazaj proti Krnskemu jezeru. A trpek spomin na nek manj mrzel dan, ko se mi je ob štirikratnem pospravljanju in ponovnem lepljenju psov na smuči vsaj šestkrat tako zanohtalo, da sem kar cvilil od togote, me je kmalu prepričal. Zavil sem desno, proti Lanževici. Hrib, ki malenkostno preseže dva tisoč metrov, je po svoje kar hvaležen cilj za uspešno zdravljenje ran, ki jih v človeškem ponosu izdolbe priznanje pred samim seboj. Strmina je solidna in kljub spremembi načrta me je preplavilo čisto in nepokvarjeno veselje, ko mi je oko končno zdrsnilo na drugo stran. Za zakritje pogleda z Lanževice proti globoko zamrznjenemu Krnskemu jezeru, sta bili zaslužni dvogrba Baba in Velika Montura. Grbaste babe mi niso nikoli ležale, zato pa mi je Montura včasih zbujala nekaj več zanimanja zaradi nenavadnega imena. Šele pozneje sem prebral, da je montura starinski izraz za vojaško uniformo. Vprašanje je, ali kdo ve, kdaj so goro tako krstili? Je pa ime kar na mestu, kajti tik pod vrhom je nekaj solidno ohranjenih italijanskih objektov iz rapalske zapuščine. Najbolj mi je ostal živ spomin na pogled skozi okno, v katerem še tiči lesen okvir. Sobo s pogledom na zeleno jezero si je gotovo privoščil poveljnik posadke.

Srečanje

Iz sanjarjenja me je prebudilo enakomerno drsajoče šelestenje smuči in pokljanje okovja, pa tudi mraz je postajal že neznosen. Še pred nekaj minutami se je od mene kadilo kakor iz vulkana. Ko sem se ogrel, sem hodil samo v velurju in puliju, sedaj pa sem si hitel oblačiti debelo jakno, ki se mi je ohlajena v nahrbtniku zdela trda kot oklep. V tistem je na vrh že prisopihala mlada ženska. Verjetno je prišla s Krnskih jezer in nekoliko pod sedlom prečila na vrh, sicer bi jo že prej opazil, sem pomislil. Takoj mi je vzbudila pozornost. Bila je poosebljena divja ženska lepota z bogato črno grivo, v katere konce nad ušesi in čelom se je ujela izdihana sapa in ji tam zmrznila v srebrne okraske. Kratko sva si pokimala. Takoj si je snela nahrbtnik, »odzipala« zadrgo na jakni, jo slekla in nato še velur pod njo, pa smučarski puli (ne, seveda ne bom zdaj bleknil, da je bilo to vse, kar je premogla na sebi) in ga v hipu nadomestila s suhim iz nahrbtnika. Ko je zapela jakno in na glavo poveznila še nordijsko kapo s tistimi hecnimi naušniki in cofom, me je za konec predstave prav pomilovalno pogledala. Čisto možno, da sem malo preveč buljil. Ampak, kaj pa naj bi? Tista Velika Montura je bila v bistvu le dolgočasna pobeljena kupola, da o grbastih Babah niti ne izgubljam besed. Požrl sem slino, čeprav nisem imel cmoka v grlu, morda le malček nelagodja in skoraj istočasno sva pričela z lupljenjem smuči.
»A si kar sama prišla?«
Tudi njen naslednji pogled je bil podoben prvemu. Ozrla se je nekam v prazno, mimo mene: »Tudi ti s svojo družbo ne moreš ravno igrati taroka.«
Madonca, tole sem pa res dobro začel. Nekako sem hotel izpeljati pogovor, kot sem ga nameraval, pač med dvema gornikoma s podobnimi interesi, a mi ni uspevalo. Njen glas je bil mehak kot svila in obenem hladen kot zrak, ki sva ga dihala. Snete pse sva si zabasala vsak po svoje, jaz v nahrbtnik, ona pod jakno.
»Jaz jih ne bom več rabil natikati. Spustil se bom na Komno in do Savice.«
Pričela sva z natikanjem smuči. Naenkrat si je premislila in spregovorila.
»Predvčerajšnjim smo prišli na Krnska in se namestili v zimski sobi. Včeraj smo smučali z Batogniškega sedla. S tremi prijatelji sem, jutri bomo šli še na Monturo, vsaj jaz, in po tem nazaj v Lepeno. Danes se ni nobenemu od njih ljubilo vstati.«
Tako, torej. Celo na mojem nesojenem cilju so bili, sama je polna energije, tisti trije pa imajo preveč dela sami s seboj.
»Morje se je videlo?« me je zanimalo.
»Seveda. In ladje tudi.«
Mraz je že prav neusmiljeno grizel. Treba bo na pot, vsaksebi. Oprtava si nahrbtnike. Iz stranskega žepa, v katerega sem prej basal pse, mi je v sneg padel sestavljivi komplet noža, žlice in vilic in šele sedaj sem ga opazil ležečega v snegu. Nahrbtnik spet dol, pobiram tisti nož in skušam odpreti zadrgo na žepu, pa z rokavicami kar ne morem zgrabiti presnetega drsnika od zadrge. Nehote se mi mudi, kakor da bo kaj narobe, če se bom odpeljal nekaj sekund za njo. Nič, potrebno bo sneti rokavico. Nož vtaknem v usta in brez rokavice mi takoj uspe.
»Jaz grem, srečno«.
Pogledam jo, Amazonko, v tistem trenutku kar tako kot sem bil, z nožem v ustih in zamomljam nekaj nerazumljivega. Verjetno sem izgledal res »bogovsko«, da ji je privrel tak božanski nasmešek na ustnice. Ave Marija! Takšna ženska te brez težav spravi v jok, če ji enkrat podležeš! Takoj nato za njo že zašumi in kristalčki pršiča, ki jih dviguje v zrak, me spominjajo na pravljico o snežni kraljici.

Okus po težavah

V ustih se mi pojavi nek čuden okus. Težko bi ga opisal, ker ga po logiki pravzaprav ne bi smelo biti. Pa vendar je prisoten! Kot po kisli kovini. V trenutku, ko hočem nož vtakniti v žep me spreleti. Ohlajen na okoli dvajset pod nulo, mi je nebodigatreba primrznil na jezik in ustnice.
Najprej ni nobene panike. Zgleda pa kar resno, saj imam občutek, da je priraščen kot bi ga imel tam že od rojstva. Malo razmišljam, pa ne pomaga. Se potrudim še malo bolj in se spomnim na termovko. Notri je ostalo še nekaj čaja. Še enkrat odprem nahrbtnik, snamem rokavice in nalijem v skodelico čaj, ki pa je sedaj že mrzel kot pivo iz hladilnika. Z njim si noža že ne bom mogel odtajati, še termovka bi mi nazadnje primrznila na brado. Pojavlja se prva panika. Skoraj ne morem odpreti ust in dihanje skozi nos se mi dozdeva vedno težje početje. Ko presneti nož čez kakšno minuto v jezi in kriku zažulim nekam daleč po pobočjih Lanževice, se ga drži lep kupček jezičnih brbončic, obkroženih s kožo ustnic. Roka, ki seže k ustom, se pokaže vsa krvava. Nataknem rokavico in zajamem kepo snega, s katero si skušam ublažiti bolečino. Zaman, peče še bolj, vendar se kri vsaj hitro strjuje. Polna usta nemih kletvic imam, ko se s sedla spustim proti Komni.
Na pol poti srečam trojko fantov, ki se vzpenja. Ustavim, da izmenjamo nekaj besed. Njihovi pogledi so začudeni. Če sem padel, me sprašujejo. Seveda, krvav sem, kot da bi jih fasal na veselici. Ne vem, kaj je bolje. Naj jim povem, da sem si po neumnosti pustil primrzniti kovinski nož na jezik, ali da me je po mojem radovednem rilcu počila brhka Amazonka, ker sem jo gledal, ko se je preoblačila? Prvo se mi zdi neumno, drugega pa mi v tem mrazu gotovo ne bi verjeli. Zato le pokimam in povem, da ni hudega. Odsmučam naprej, a šele ko si ovratnik zaviham in zapnem do vrha. Na Komno se vzpenjajo tudi planinci in vsakemu se mi tudi ne ljubi razlagati, kaj se mi je zgodilo. Bodo že še prebrali!

Dušan Škodič*

*Ja kdo pa me bo hvalil, če se ne bom sam? (Minister "Korl": 29.7.08)