Planinski vestnik 2-2007 – Vladimir Habjan: nastal je kot posledica nezadovoljstva nekaterih avtorjev
Kadar delaš na kakršnem koli projektu, pri katerem sodeluje veliko ljudi, se vedno dogaja, da je kdo nezadovoljen, užaljen ali prizadet. To se praviloma ne zgodi zaradi slabih namenov, temveč zaradi nesrečnega spleta okoliščin. Ko se pripravlja posamezna številka, se zadeve praviloma zaostrijo, dela se veliko in hitro, komunikacij v vse smeri je prav tako veliko, v kratkem času je potrebnih na stotine podatkov, celotno uredništvo pa je usmerjeno v pripravo čim boljše številke. Pogosto gre torej za čisto praktične razloge: od danes do jutri moramo najti npr. primerno sliko, časa za daljše iskanje ni – torej pobrskamo po svojih arhivih! In imamo pri tem, če verjamete ali ne, vedno slabo vest … Zaradi naglice žal včasih tudi preprosto pozabimo na želje nekaterih avtorjev.
Nekatere naše ukrepe pa seveda lahko razumete tudi kot uredniško politiko. Naš cilj je namreč narediti revijo, ki bo všeč čim večjemu številu bralcev, zato si bomo vedno pridržali pravico povzemanja ali krajšanja člankov, zahtevanja, da avtorji kaj popravijo, pa tudi slikovnega opremljanja. Brez tega žal ne gre, če želimo izpolniti prej omenjene cilje. Naj spomnim na znani primer iz zgodovine Vestnika, ko je Miha Potočnik napisal svoj prvi spis o gorah in pribil uredniku: »Objavite v Planinskem vestniku vse, kot je napisano, in ne popravite niti besedice ...« Josip Tominšek, tedanji urednik, mu je ne glede na pravopisne napake odgovoril: »Objavil bom vaše sestavke, za katere zahtevate, naj jih ne popravljam, spreminjam. Moram pa vam sporočiti, da mnogi starejši planinski pisatelji pišejo in naravnost prosijo, naj jim to in ono dopolnim, popravim, spremenim in hvaležni so mi za to. Storil bom to, kar zahtevate.«
Eden izmed »krivcev« za tovrstne »napake« uredništva pa je tudi povečanje števila strani. Lani smo namreč objavili celih 1048 strani Vestnika, več kot kdaj prej v zgodovini obstoja revije! To je precej več kot prejšnja leta. In to je bil za nas svojevrsten šok, ki se mu šele prilagajamo. Poleg tega je treba poudariti, da je Planinski vestnik verjetno edina gorniška revija na svetu, ki objavlja prispevke svojih bralcev, ne pa naročenih člankov že uveljavljenih gorniških piscev. Število člankov, ki jih zavrnemo, je zanemarljivo majhno, redko katerega vrnemo v popravo. Popravljanje napačnih imen toponimov (teh posebno v člankih, ki opisujejo tuje gore, včasih kar mrgoli) in netočnih trditev, včasih pa tudi izrazov, ki jih v modernem evropskem diskurzu ne uporabljamo več, pa zahteva od urednikov veliko strokovnega znanja in zamudnega preverjanja po informacijskih virih. Tudi pri tako natančnem preverjanju se nam nehote lahko izmuzne kaka napaka.
Povečanje števila strani pa je prineslo s seboj tudi neki drug, nam doslej neznan problem: začelo nam je namreč primanjkovati dobrih člankov. S tem nočem reči, da so članki, v katerih opisujete svoja doživetja v gorah – teh imamo največ na zalogi – kaj manj vredni. Gre bolj za to, da se je pokazalo pomanjkanje avtorjev, ki bi se poleg tega lotili še česa drugega, npr. zgodovinskih, ekoloških, naravovarstvenih, raziskovalnih, razvojnih in drugih gorniških tem. Ne glede na intenzivno iskanje tovrstnih avtorjev so takšne teme zgolj izjema. Rešitev je seveda na dlani, vendar za zdaj še daleč od uresničitve: če bi se kdo urednikovanja lotil profesionalno, tudi rezultati ne bi smeli manjkati. Glede fotografov smo imeli v zadnjem letu več uspeha: na mnoge naše pozive se je oglasilo več mojstrov in rezultate si lahko – kadar nam je seveda ne zagode tisk – ogledate sami.
V uredništvu nam je zelo žal za vsakega »izgubljenega« avtorja. Za nas je vsaka pritožba sveta, saj ste nam vi, avtorji in bralci, najpomembnejši – ni hujšega, kot če bi si nakopali na ramena vašo zamero. Naj povem, da smo se z vsemi tremi avtorji »pogovorili« po elektronski pošti in vsi so dobronamerno sprejeli naša pojasnila. Skratka, še bomo sodelovali. Veseli smo, da se je tako razpletlo. In naj vas na koncu še povabim, da razmislite še o drugačnih temah, kot so te, o katerih ste doslej pisali. Potem pa jih vrzite na papir in nam jih pošljite. Veseli jih bomo!
Vladimir Habjan