Delo - Gregor Pucelj: Iz novega prevoda Valvasorjeve Slave vojvodinje Kranjske – 1

Velika klimatska razlika na Kranjskem. Kakšen je poletni zrak. Kateri je v nekaterih krajih zmerno vroč. V drugih pa nadvse vroč. Zmeren zimski mraz. O snegu. Zakaj se na Kranjskem ne uporabljajo sani. Debel sneg v maju. Velika škoda zaradi pomladne pozebe na sadnih in divjih drevesih. Ostri vetrovi na Krasu. O vetru, ki gre na Kranjskem. Kje in kdaj so najhujši viharji. Jesensko in pomladansko vreme. Silen veter na Krasu. O megli na Kranjskem, ki naj bi bila zelo nezdrava – a vseeno ne strupena. Slana na Kranjskem. Hitro povzroči draginjo. Poškoduje drevesne plodove v maju. Deževje na Kranjskem. Veliko zvonjenja prepreči dež.
Četudi dežela Kranjska ni zelo velika, se vseeno občuti tako velika razlika v njenem podnebju kot sicer nikjer v marsikateri drugi deželi. Zrak je sicer kar precej temperiran; a vendar tudi precej spremenljiv; in se ne spreminja le zlahka s časom, temveč tudi s krajem in v različnih predelih različno, tako da zato sadje v enem kraju prej dozori kakor v drugem; torej – če na enem kraju še zorijo jagode, češnje in višnje, pa drugod že vabijo zrele breskve in grozdje; pri čemer so taki kraji pogosto drug od drugega oddaljeni ne več kot dan ali dva hoda.

Kakšen je poletni zrak
Poleti občuti Kranjska kar prijetno zmerno toploto. Gorenjska ima zgodaj zjutraj ob vsakem času svež in skorajda nekoliko hladen zrak, ker je dežela visoka in takoj nad njo leži snežno gorovje. V smeri proti Hrvaški pa je precej toplo in vroče. Na Krasu in v Istri pa sonce močno žge in je silna vročina.
Sicer pa v deželi vročino običajno precej prekinjajo in blažijo dež in pogoste plohe (ali toča). K čemur svoje prispeva tudi snežno gorovje, zlasti ker z njega vselej veje sveža in hladna sapa ali veter in blaži vročino. Včasih si uspe hlad poleti zoper toploto kar izbojevati prednost; posebej kadar – kot je bilo povedano – dežuje ali tolče (hotel sem reči pada) toča, in sicer posebno v gorah; kajti tedaj gre človeku veter tako sveže in hladno po koži, da mora ob tem kar zledeneti in ga skorajda srh spreleti.
Takega hladnega zračenja in osvežitve pa tisti del kranjske dežele, ki leži proti Hrvaški, ne more uživati; temveč mora potrpežljivo prenašati nadvse hudo vročino: ker tam v bližini ni nobenega snežnega gorovja in sama dežela leži kar nizko; zategadelj pa se poveča moč vročine. In tako razliko občutimo tudi povsod, v celi Kranjski: čim višje leži neki kraj na kakem hribu, tem bolj svež in hladnejši je zrak; v nižini in v dolinah ali na ravnih poljih pa se čuti bistveno večja vročina.
Četudi si zdaj vročina – v nekaterih predelih – na Kranjskem privošči preobilico, je pa vendar mraz toliko znosnejši in zrak zato ne postane prav preoster. Tako tudi pozimi, ko pač vlada mraz, le-ta kar pokaže svojo milostnost. Običajno zemlja zamrzne šele decembra in se ob koncu svečana (ali februarja) že spet odtaja; pa jo potem tudi med takim časom nekajkrat spet zagrabi pozeba in jo spet spusti ... Vendar pa tudi v tem primeru – namreč z mrazom – na Kranjskem obstaja občutna razlika. Kajti na Gorenjskem je včasih še vse otrplo od zmrzali, sneg pa še na debelo leži; medtem ko je na Dolenjskem že vse vzbrstelo in odprto in začenja poganjati; v Istri in okoliških krajih pa je že povsod vse v cvetju.

O snegu
Vrh tega pa tudi sicer ne pada sneg v deželi vedno ob istem času; včasih sneži zgodaj, včasih pozno; vendar običajno šele v mesecu grudnu, pa tudi v januarju, včasih pa tudi v novembru. Najobičajneje pa ne zapade prav globok sneg in le-ta ne obleži dolgo. Kajti četudi pozimi pogosto sneži; pa hitro nastane topel veter, ki stali ves sneg; nato spet kmalu zapade svež sneg, in se tako izmenjuje vreme – brez stanovitnosti. Zato v deželi tudi ne rabijo sani; razen samo pri Ljubljani in proti Gorenjski. Kajti na Gorenjskem dežela tudi leži visoko, med visokimi snežnimi gorovji: zato je tako sneg kot tudi mraz te pokrajine veliko večji in trajnejši. Kar pa leži proti morju, čez divje gorovje na drugi strani, na primer na Krasu, pri Pivki, Vipavi in v Istri, tam pa redko sneži; in kadar sploh kdaj tja pade kakšen sneg, sam ne traja dlje kot dan, dva ali tri, temveč se kar hitro stali.
Kot nekaj nenavadnega velja omeniti, da je v letu 1686 – na 5. maja popoldne – začelo snežiti in da je naneslo dve pedi debelo snežno odejo, ko bi morala biti dežela pobarvana s cvetjem. Vendar pa si snežni oblaki sicer tak eksces privoščijo izjemno redko.
Nedolgo pred tem, namreč na 15. aprila prav taistega 1686. leta – na velikonočni ponedeljek –, se je zjutraj na mlakah ali lužah pojavil za dva prsta debel led. Nakar je v naslednji noči pritisnil nezaslišan mraz, ki je trajal tudi še naslednji dan – na 16. aprila – in je komaj kaj popustil: zaradi česar je odmrla in se pokvarila ne le večina sadja, katerega drevje je bilo ravno v najboljšem cvetu, temveč tudi vinogradi, ja, celo žito na polju je bilo v nekaterih krajih hudo poškodovano, tudi vsa orehova drevesa so hudo pozebla, da so se čisto posušila in izgubila listje ... Zaradi te pozebe sadja in plodja se je pri revnih kmetih pojavila velika skrb, da bo huda lakota, ki so jo tedaj že trpeli, s tem postala še hujša, in vsakdo se je bal, da bosta imela srp in kosa malo dela.

Ostri vetrovi na Krasu
Na omenjenem Krasu kakor tudi v Istri in njenih krajih zemlja sicer ne zmrzuje, ampak vseeno pa gredo tod vetrovi tako mrzlo in ostro, da človeku takorekoč režejo skozi srce. Omeniti velja tudi, da v kranjskih nižinah in dolinah ter na visokih gorovjih vlada veliko hujši mraz kot na tistih hribih, ki imajo srednjo in majhno višino.
Sicer pa so vetrovi na Kranjskem vendarle dobri in zdravi, najsi ravno ne ostanejo dolgo stanovitni, temveč kmalu presedlajo in enkrat razpnejo vzhodno, drugič severno, enkrat južno in drugič zahodno krilo: kajti dežele vseeno ne napadajo preveč viharno, niti ne besnijo ...
Toda na Krasu in ob Pivki veter prav hudo divja; predvsem pozimi, ko vzhodni veter buči in besni s tako silo, da ne človek ne živina ne najdeta možnosti, da mu ubežita, kadar udari z vso silo in ravno s polnimi lici izpiha svojo jezo. To včasih traja dva, tri, štiri ali pet dni zapored, ali pa še dlje. Njegov viharni napad vrže ob tla moža in konja: zato mora tisti, ki naj ga ne vrže po tleh ali odtrga z mesta, kadar je veter prav nebrzdan, ostati doma. Ne odnaša samo listja z dreves, temveč tudi pesek in odtrgane kamne, ter žvižga tako močno, da človeka od tega ušesa bolijo.

O megli na Kranjskem, ki naj bi bila zelo nezdrava
Na Gorenjskem je redko megleno, a zato pogosteje na Dolenjskem in Notranjskem. Toda okoli Ljubljane leže megla in se zgosti – jeseni in skozi vso zimo – tako močno, da kmalu eden drugega ne vidi. Tako leži celo noč, približno tja do devete ali desete ali pa enajste ure dopoldne. In taka megla je zelo nezdrava, saj rada povzroča kašelj in katarje. Dasiravno gospod doctor Franciscus de Coppinis v latinskem spisu, ki ga nameravamo vključiti spodaj, meni, da takšna česta in gosta megla tem Ljubljančanom povzroča le malo škode na zdravju zaradi veliko ognja in dvigajočega se dima, s katerim da se zrak očisti. Kar je po mojem mnenju torej treba privzeti, da se zrak s takšno gosto meglo ne zastrupi tako zlepa in tudi ne more postati disponiran za strupena obolenja in nalezljive bolezni, ker ga pogosti dim pač korigira. Kar pa zadeva kašelj in katarje, domnevam, da taisti odlični medicus za le-te pač ni hotel jamčiti.
Na nekaterih dolenjskih krajih pa leže megla prav tako precej močno, pogosto tudi celo poleti.

Slana na Kranjskem
Kakor je pač slana hči megle in mraza, tako pride tudi na Kranjskem slana prav močno v jeseni, zlasti na Gorenjskem; saj Gorenjska druge predele z mrazom daleč prekaša. Tako da zgodaj zjutraj, kadar slana rano pade, stoji vse pobeljeno – kot belo pobarvana stena. In ker pogostokrat obleži tri dni zapored, naredi na ajdi (Haden se ji reče na Kranjskem), če ta tedaj še stoji na polju, nepopisno veliko škodo. Posebej ker tudi kmalu zatem skali žito – in postane drago; zategadelj prebivalci pozdravijo ta bledi sok z zmajevanjem z glavo in zaskrbljenim pogledom in se jim ne zdi nič drugega kot bela žalna tančica njive. Kajti kadar slana ajdo (ali Haden) zadene še v cvetu, zaduši v njej vso moč, da bi rasla, celo tako, da si od nje ni mogoče obetati niti enega samega zrnca več, temveč je vse izgubljeno. Zavoljo tega se potem kmet močno praska po glavi in v nekaterih krajih zaradi tega nima več kruha jesti. Tako se zgodi kar pogosto in povzroči v deželi veliko stisko, kot se je zgodilo v letu 1685. Vendar pa slana vseeno ne zadene vse dežele naenkrat. Kadar pa se od časa do časa zgodi, da prekrije vso deželo, in sicer zgodaj, potem je beda in stiska podeželana neizgovorljiva in njegova škoda skorajda nevzdržna ... V letu 1686, in sicer v nenadejanem času, namreč na 7. maja, je padla tako huda slana, da so doline povsem pomrznile in da sta od tega tako sadno drevo kot tudi vinska trta utrpela velikansko škodo.

Deževje na Kranjskem
Pri dežju Kranjska ne trpi nobene žeje; temveč jo ta pogosto blago napoji; tudi takrat, ko bi to najmanj pričakovali. Včasih ne uzremo sploh nobenega oblačka – in glej! že se kljub temu v hribih hitro dvigne megla, posebej v snežnem gorovju, in se potem nenadoma spremeni v ploho – in sicer običajno v hladno, od katere se namreč zrak ohladi. Pozimi se zgodi nasprotno. Kajti kadar v zimskem času dežuje, postane zrak prijetno topel. Takšna razlika prihaja od tega, ker gre poletni dež običajno s hladnim vetrom, zimski dež pa s toplim. In tako pride pogosto dež podnevi kar dvakrat, trikrat ali tudi štirikrat; posebej na Gorenjskem, pod snežnimi gorovji: kajti tam okoli si ne moremo biti nikoli za dve ali tri ure gotovi, da bo ostalo suho in brez dežja. Vendar pa se ne zdi, da bi bili vsi in vsakršni dnevi zato od zgoraj tako namočeni; kajti lahko mine tudi po osem ali pa celo štirinajst dni, da ne pade niti kapljica dežja. Tako nebo pač tepe tudi celo deželo s to mokro – ali bolje rečeno suho – šibo včasih tako trdo, da suša traja precej dolgo časa, v veliko škodo tako žita kot tudi vina in sadja. Krivdo za to, da tako dolgo ne dežuje, dajem deloma mnogemu zvonjenju, ki verjetno odganja dež. Kajti kakor hitro se pojavi kakšen oblak, začnejo v vseh cerkvenih zvonikih zvoniti – iz strahu pred točo (ali neurjem), zato se oblaki potem razkropijo in razženejo.
Sicer pa tudi poleti ne bo dolgo deževalo v enem kosu, temveč samo nenadno, hitro in kratko, tako da kmalu spet preneha. Toda jeseni se dež ponavadi nadaljuje več dni, zaradi česar potem vode močno narasejo.
Kadar v najbolj vročem poletju dežela dobi dež, takrat zapade na visoko gorovje sneg: kar je videti tako, kot bi ga prevlekel in pokril bel prt.
Prihodnjič: O boleznih na Kranjskem