Delo, Kultura - Marijan Zlobec: Jubilej velikega gornika in antimilitarista odmeva - Tržaška založba Mladika izdala monografijo Enrica Mazzolija o delu Kugyjevega življenja – Kugy predstavljen tudi kot pisatelj, intelektualec in pravnik
Rafko Dolhar v spremni besedi k prevodu italijanske knjige Enrica Mazzolija Kugy v prvi svetovni vojni ugotavlja, da je bil slavni gornik sin ponemčenega slovenskega Korošca in poitalijančene hčere slovenskega pesnika Jovana Vesela Koseskega. Skratka, bil je Slovenec, čeprav je vseh svojih sedem knjig napisal v nemščini, uradoval je v nemščini in italijanščini, le o njegovi slovenščini ne vemo prav veliko; nekateri trdijo, da jo je obvladal. Knjigo, ki resda obravnava le en segment iz Kugyjevega življenja, to je čas prve svetovne vojne, je napisal raziskovalec krajevne zgodovine v Furlaniji - Julijski krajini, prevedla Marija Cenda, izdala pa tržaška založba Mladika.
Kugyja nikoli ne bomo popolnoma spoznali, to dokazuje že Mazzolijeva monografija. Bil je ne le gornik, ampak pisatelj in intelektualec, pravnik z dunajsko fakulteto. Imel je glasbeno izobrazbo, saj je vsak dan tri ure igral na orgle v armenski cerkvi v ulici Giustinelli v Trstu. Če knjiga poudarja njegove dobre značajske lastnosti, pa ne zamolčuje nekaterih slabih potez, kot je na primer lastna prošnja za še eno avstrijsko državno odlikovanje, polemike in nasprotovanja ter na koncu ugotovitev, da ga je menda vseeno dobil, le da so dokument o tem na Dunaju najprej videli, potem pa ga spet založili.
Kugy je bil antimilitarist, humanist, ki na naboru zaradi kratkovidnosti ni bil potrjen, pridružil pa se je avstrijski vojski kot prostovoljec, a s pogojem, da ne bo nosil orožja. Postal je alpinski referent. Pomagal je kot poznavalec gora, kar je bilo za prvo svetovno vojno in namestitev sovražnih si polkov po gorah in v hribih še kako pomembno. Šlo je za strateške točke in položaje, česar vojaški starešine niso obvladali tako dobro kot Kugy, ki je imel še eno prednost: znal je vse tri jezike in imel najboljše lokalne gornike ter poznavalce vseh stez in sten. S svojim poznavanjem Julijcev je pomagal avstrijskemu topništvu pri iskanju primernih točk za obstreljevanje italijanskih topniških položajev. Organiziral je plezalno šolo za avstrijske vojake in prvo brezžično radijsko zvezo med Mangartom in vrhom Pet špic.
V vojni se je postavil na avstrijsko stran; Italiji menda ni mogel odpustiti, da je bila do začetka prve svetovne vojne zaveznica centralnih sil, ob izbruhu vojne pa jim je, po ozemeljskih obljubah, ki jih je dobila v Londonu, obrnila hrbet in stopila v vojno na strani Antante.
Najzanimivejši so deli knjige, v katerih Mazzoli pripoveduje o skoraj strastni Kugyjevi zavzetosti za čim boljšo postavitev avstrijskih vojakov v gorah, za prehitevanje sovražnika, za zvijače. Skratka, za vse spretnosti, ki bolj kot iz vojaških veščin izhajajo iz gorniških. Prav zaradi tega je imel Kugy veliko težav z vojaškim vodstvom. Najteže pa mu je bilo, ko je spoznal, da ne more pomagati in da bodo vojaki lahek plen italijanskih havbic in drugih napadov (nesrečna akcija na Kugliču, ko sta si prišla v navzkriž Kugyjeva gorniška taktika z Dietrichovo vojaško). Impresivna so poglavja o neposredni Kugyjevi angažiranosti kot gornika na položajih (Obstreljevanje Ovčje vesi, Zima na Višu ...).
Kugyju je cesar že 21. oktobra 1915 podelil prestižni križ viteza reda Franca Jožefa. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila njegova vloga zelo pomembna. »Kljub temu da je bil že prileten, se je ob izbruhu vojne z Italijo priglasil kot prostovoljec za delo na fronti ter kot izkušen alpinist in odličen poznavalec Julijskih Alp meritorno deloval v službi gorskega referenta pri številnih poveljstvih, med obstreljevanjem pa ohranil junaško držo.«
S koncem neke dobe, to je razpadom avstrijskega cesarstva, se je za Kugyja začelo novo življenje v italijanskem Trstu. Na srečo je še pred koncem vojne prosil za odpust iz službe zaradi starosti in zdravstvenih razlogov. V Italiji ga je nova vojaška vlada sicer povabila na zaslišanje (urad Informazioni Truppe Operanti), vendar naj ne bi ničesar našli, a so bili vsi člani nemško govoreče skupnosti pod nadzorom. Kugy je znal italijansko in imel je že 60 let! Po mirovnem sporazumu je Trst pripadel Italiji, na tem ozemlju rojeni prebivalci (Kugy je bil rojen v Gorici), pa so avtomatično pridobili italijansko državljanstvo. Julius Kugy je postal lojalen italijanski državljan. Kaj je počel do smrti leta 1944, pa je zgodba, ki je v knjigi, razen nekaj epizod, ni.
Marijan Zlobec