10 sidrišč slovenskega alpinizma
Predstavitev razstave - iz pripovedi kustosinje Saše Mesec na proslavi 7. avgusta 2020
Ko boste stopili v naš prostor Trisul, se boste znašli v zbirki, ki govori o slovenskem alpinizmu. Muzej danes [bilo je v petek, 7. avgusta] praznuje deseto obletnico, zato se boste soočili s postavitvami, ki smo jih poimenovali »sidrišča«. V Planinskem terminološkem slovarju je zapisano, da sidrišče predstavlja mesto z eno ali več sidrnimi točkami, navadno na varovališču. Pripravljavci razstave smo v sidriščih prepoznali zanesljive točke, na katerih se alpinisti v trenutkih nevarnosti odločajo o nadaljnjih potezah: vzpon nadaljevati ali sestopiti.
Naših deset sidrišč predstavljajo dosežki, ki so slovenski alpinizem ponesli naprej, v sam vrh svetovnega alpinizma.
Scenarij razstave smo oblikovale skupaj z Ireno Lačen Benedičič in Natalijo Štular. Na vsakem sidrišču smo pripravile zgodovinski uvod, ki opisuje duh časa, ne le slovenskega, marveč tudi svetovnega dogajanja v alpinizmu.
Izbrano sidrišče smo nato oživile s fotozgodbo. Te zgodbe so plod sodelovanja z alpinisti, ki so bili glavni igralci, in s tistimi, ki so jim bili blizu. To so bili posebni trenutki za vse nas – za tiste, ki so se spet vrnili v zgodbe, in za nas, ki smo jih z njimi poskušali začutiti in podoživeti. V sodobnih ilustracijah jih je s svinčnikom oživil ilustrator Mitja Bokun.
Z ilustracijami smo junake različnih obdobij izpostavili na enakovreden način, kolikor je bilo le mogoče. Ali veste, da je bil prvi alpinist Vzhodnih Alp prav Slovenec, Valentin Stanič? Kdo je bil deležen svetovne slave že v domačih stenah, kdo je prvi preplezal epski Čopov steber pozimi? Te zgodbe vas čakajo v prvem delu razstave.
Valentina Staniča so bolje cenili v tujini kot doma, o tem pa priča tudi spominska plošča na koči Watzmanhaus, katerega kopijo boste videli na razstavi. Ogledali si boste lahko vrv, s katero je Mira Marko Debelak, tako kot Pavla Jesih, plezala prva v navezi s soplezalci, kar je bilo za dojemanje žensk v tistem času skorajda nepredstavljivo.
To pa je bil čas, v katerem se je rodil tudi eden najstarejših predstavljenih alpinistov, ki je z nami, in – imamo pa res srečo, prav danes [bil je 7. avgust], ko ima tudi on osebni praznik. Vse najboljše, Rado Kočevar!
Skrbno ohranjena oprema, ki jo je Aleš Kunaver uporabljal v času prvega vzpona čez Čopov steber pozimi – tudi od tujcev tako zaželeni cilj –, priča o tem, da je bilo opravljati alpinistične vzpone v tistem času precej težje, kot danes. Pa vendarle: naj uporabim besede samega Joža Čopa: »Bravo, fantje, bravo! Steber je ostal naš!«
Ko so alpinistične velesile že osvajale osemtisočake, pri nas zaradi družbenih in gospodarskih razmer to še ni bilo mogoče. Ko pa so Slovenci začeli loviti zamujeni vlak, so kmalu stali na vrhu Makaluja, ki so ga leta 1975 dosegli po njegovi zahtevni južni steni. Tedanje odlično alpinistično moštvo še posebno bogatí zgodba o izrednem tovarištvu nad osem tisoč metri, ko je Janez Dovžan reševal življenje Zorana Bešlina in izvedel edinstveno solo reševalno akcijo v območju smrti.
Vrhunec velikih odprav predstavlja vzpon na Everest leta 1979: »… Vsi vpleteni so delali za en sam vrh! Morda je ta odprava celo največji dosežek kolektivnega delovanja v tovariškem duhu v vsej zgodovini slovenskega in jugoslovanskega alpinizma.« Obsežnost odprave je slikovito prikazana s pravim baznim taborom, kjer so – kot povsod po razstavi –, predmeti povezani s to odpravo. In čeprav si na razstavi lahko ogledate kamen z vrha Makaluja, ki ga je prinesel Viki Grošelj, naj priznamo: 200 kg kamenja v baznem taboru Everesta ni s Himalaje. Za razstavo ga je prispeval kamnolom Cezlak.
Prizorišče pod Everestom in celotno razstavo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj. Hvala!
Gotovo ste že slišali, da imamo tudi Slovenci v alpinizmu svoje »tri mušketirje«? Ti so premikali meje v najtežjih stenah Patagonije. Razstavljen je pravi »bong« – to je klin za plezanje širokih poči, ki ga je Silvo Karo uporabil pri vzponu na Fitz Roy leta 1983 s soplezalcema Johanom Jegličem in Frančkom Knezom.
Se še spominjate, kako smo Slovenci leta 1999 trepetali pred računalniškimi ekrani, ko smo prvič v živo spremljali prvenstveni solo vzpon na osemtisočaka? Drznega Tomaža Humarja se spominjamo tudi s filmom Daulagiri Express, ki ga je režiral Stipe Božić.
Na razstavi pa nas čakajo tudi smučke – in to tiste, s katerimi se je z vrha Everesta kot prvi na svetu spustil Jezerjan Davo Karničar. Od njegove smrti ni minilo dolgo. Predlagam, da se v globokem spoštovanju nekaj trenutkov globoko priklonimo vsem pokojnim, ki so predstavljeni na naši razstavi. – – –
Alpinizem se ves čas bolj ali manj ukvarja z vprašanjem, kolikšen delež v njem predstavlja šport. K temu ga približuje tudi podeljevanje nagrade Piolet d'or , ki jo Slovenci poznamo kot zlati cepin. To je najvišje mednarodno priznanje za alpinistična dejanja po vsem svetu. Se vam zdi naključje, da jih imamo Slovenci kar devet? Na naši razstavi si boste lahko ogledali kar štiri.
Tudi ti zaznamujejo različna obdobja. Prvega med njimi in sploh prvega podeljenega sta prejela Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za vzpon na Južno Kangčendzengo leta 1991. Vzpon pa ni bila le sreča. Tam je ostalo 66 gramov Marku še danes dragocenih fotografskih filmov … Jih gre kdo iskat?
Včasih je odprave spremljal pridih močnega nacionalnega ponosa, danes je svet drugačen. Ekipe odprav so manjše in neredko sestavljene z alpinisti različnih držav. Alpiniste zaznamujejo korenine športnega plezanja, vzponi pa so daleč, za devetimi gorami. Tam so leta 2015 na Cerro Kištvar stopili Urban Novak, Marko Prezelj, Američan Hayden Kennedy in Francoz Manu Pellissier. Navdih zanj je bila fotografija Marka Prezlja, ki ob tem, kot mentor mnogim, namiguje: »Če vam v alpinizmu zmanjka idej, pridite sem!«
Za avtorici razstave 10 sidrišč alpinizma pomeni, da smo se enostavno soočili z močnimi zgodbami, ki nas niso pustile ravnodušne. Globoko tovarištvo, hoja po robu lastnega življenja, smrt prijatelja, spoj z goro, kljubovanje vremenu, strah, moč poguma … Želimo, da bi tudi vsi obiskovalci to doživljali skupaj z nami in predvsem z vsemi našimi najuspešnejšimi alpinisti in vso slovensko planinsko in alpinistično srenjo.
Vse ubesedeno je prevedel Gregor Timothy Čeh, jezikovni pregled pa je opravila Katja Žvan. Vsebino razstave sta strokovno pregledala dr. Peter Mikša in Jure K. Čokl. Hvala!
Predlagamo, da si pridete razstavo ogledat večkrat. Naj bo za vsak mesec eno od sidrišč. Vmes pa preberite še časovni trak, ki tokrat slovenske alpinistične prve pristope vzporeja s svetom. Vsak od vzponov je dragocen. In če morda doma hranite kakšne dragocenosti naše alpinistične zgodovine, pridite z njimi k nam. Do dvajsetletnice bo tako naš hram še bogatejši.