Jana - Tina Horvat: Tomaž, zbogom

S Tomažem Humarjem smo imeli Slovenke in Slovenci zelo poseben odnos. Po eni strani smo ga vzljubili kot le redke, po drugi pa nam je s svojimi dejanji občasno močno kravžljal živce. Tako zelo, da so ob prvih vesteh, da je že drugič ostal ujet v gori, nekateri najprej pomislili na kako medijsko ukano, forumi pa so bili polni žolčnih debat, ki jih res ne gre ponavljati. Bi podlih besed ne bilo, če bi se ljudje zavedali, v kako grozljivem položaju se je znašel, in da je bila to njegova poslednja pot?

Zares rad imam samo življenje!
Na njegovi spletni strani se še vedno vrtijo njegove pametne misli, poimenoval jih je »brihtoli«. Kot da se ni nič zgodilo, nam naš ljudski junak, o katerem smo nekajkrat tudi malce podvomili, še vedno sporoča svojo življenjsko filozofijo. V kratkih in jedrnatih stavkih: »Če bi ljudje imeli krila, alpinizem ne bi obstajal; Zares rad imam samo življenje; Če učenci ne bi presegali učiteljev, bi ljudje še vedno tolkli kamen, da bi prišli do ognja; Za človeštvo je bilo vedno hudo, ko je človek hotel biti bolj papeški od papeža; Alpinizem je igra za življenje; Znamenja so namenjena izbrancem, čudeži vsem preostalim – da bi verjeli.«

Internet, ki ga je med plezanjem na Daulagiri leta 1999 povzdignil v kralja ljudskih src, ga natanko deset let pozneje ohranja živega med nami, in če je res tako, kot je sam ves čas razlagal, tudi srečnega v tisti daljni neskončni dimenziji.

Zakaj je šel še enkrat?
Po skoraj tragični izkušnji, ko je leta 2005 kar šest dni čakal na reševalce v snežni luknji pod Nanga Parbatom in, kot je dejal, »čudežno« preživel le zaradi svoje nenavadne sposobnosti izklapljanja, bi seveda vsakdo pričakoval, da se bo »spametoval« in ne bo več lezel v težave. Prvi odziv povprečnega Slovenca ob vesti o njegovi poškodbi na gori Langtang Lirung je bilo torej vprašanje: »Ja pa kaj je moral spet riniti tja gor, ali ga ni tisto reševanje izpod Nanga Parbata izučilo?« Ne samo dežurni moralisti, ki ob nesrečah drugih redno omenjajo visoke finančne stroške, sami pa pozabljajo, da smo vsi davkoplačevalci in del socialno naravnane države, tudi povsem pozitivno naravnani ljudje se z grenkobo v srcu sprašujejo, zakaj. Ali ne bi bilo res pametneje na njegovem mestu ostati doma, ležati na kavču, jesti govejo juho in pražen krompir, piti pivce, nabirati gobe in obdelovati vrtiček? Vse to in še marsikaj drugega je Tomaž sicer čisto rad počel, a le kot alpinist je sploh lahko živel in bil srečen. V dolini preprosto ni imel obstanka. Sam bi rekel, da je z alpinizmom udejanjil svojo duhovno rast. »Notranji mir lahko dosežeš po različnih poteh: menihi v Tibetu z meditacijo, jogiji v Indiji pa se bodo za en teden zakopali v gnoj. Vsak išče svojo nirvano. Eni verjamejo v denar, drugi v seks, ženske, igralnice, v nekaj že. Skratka, poti je več, cilj je znan – in to je absolutna ljubezen. Sem samo človek, ki si nekaj srčno želi in to po navadi tudi doseže. Bolj ko se trudim biti normalen, manj mi to uspeva. Vem, da ukalupljen človek iz sebe težko naredi kar koli. Kot vodnarju je zame najpomembnejša svoboda duha in telesa, rodil pa sem se ravno na pustni torek, kar se mi še zdaj pozna in mi pomaga v življenju, na katerega gledam z lepše plati. Filozofi bi rekli, da gre za samoprevaro, a meni je res lažje tako,« je nekoč dejal.

Trikratni svetovni rekorder
Tomaž Humar je bil rekorder v več pogledih. Prvič v zgodovini alpinizma smo lahko njegov vzpon na Daulagiri ves čas spremljali po internetu. Šest let pozneje se je pakistanska vojska prvič lotila helikopterskega reševanja alpinista z višine nad 6000 metrov. Dotlej so bili alpinisti, ki so se tako visoko znašli v brezizhodnem položaju, prepuščeni kruti usodi. Toda pri reševanju Humarja izpod osemtisočaka Nanga Parbat ni osupljiva le tehnična, že kar filmska plat tega reševanja, temveč tudi geopolitična. Nemirni Pakistan je, samo da bi ga rešil, odprl mejo z Indijo, s katero je bil takrat v vojni, in z Afganistanom. Združile so se sile pakistanske vojske, švicarske reševalne službe in sile Nata.

Le slaba dva tedna pred zadnjim odhodom v Himalajo se je pojavil tudi v Guinessovi knjigi rekordov za leto 2010, in sicer zaradi prvenstvenega solo vzpona na Anapurno v alpskem slogu leta 2007. Resnici na ljubo je treba povedati, da nikoli ni bilo popolnoma razjasnjeno, ali je šlo res za prvenstveni vzpon ali le za ponovitev že prej splezane smeri, kar v alpinističnem smislu zniža vrednost vzpona.

Kralj ljudskih src
Tomaž Humar je tudi lastnik svojevrstnega slovenskega rekorda: je prvi in edini slovenski alpinist, ki je v deželi sicer vrhunskih alpinistov postal zvezdnik. Edino on je znal čisto po svoje združiti svojo neizčrpno energijo, prikupno ljudskost in ravno prav duhovnosti. Dotlej herojskemu alpinizmu je dodal duhovno dimenzijo z imenom tretje oko; kajti vse življenje lahko misliš, da veš, a v resnici veš le s tretjim očesom, je govoril. In še: »80 odstotkov alpinizma je v glavi in samo z odprtim tretjim očesom lahko razumem steno in sprejmem nevarnosti.« Samo on je s seboj na odpravo (Nanga Parbat) vzel tudi bioenergetičarko, ki naj bi mu znala razbrati avro gore, na katero se je odpravljal.

V primerjavi z njim so bili preostali slovenski vrhunski alpinisti videti prav sramežljivi, zadržani, skromni in predvsem popolnoma nepodjetni. Z nenehnim oglašanjem naravnost iz stene je kar naenkrat izoblikoval novo podobo, ki je bila povsem drugačna od prejšnjih »samotnih« romantikov, ki so plezali daleč stran od medijske pozornosti. Neznani Gozdni Joža – tako se je sam poimenoval – izpod kamniških planin je v trenutkih, ko je v svojem spletnem resničnostnem šovu kazal vso surovost narave in si kar s švicarskim nožem sredi stene Daulagirija operiral obolelo zobno dlesen, postal pravi heroj.

To ni alpinizem, ampak šovbiznis
Seveda je prav zato požel tudi nemalo kritik v alpinističnem svetu. Očitali so mu predvsem preveč samopoveličevanja in dramatiziranja, med njegovimi zelo hudimi grehi pa je bilo tudi spreminjanje alpinizma v medijski cirkus. Vrhunski alpinist Marko Prezelj, dvakratni dobitnik najprestižnejše alpinistične nagrade Zlati cepin, je za National Geographic Adventure povedal: »Tomaž je edinstven človek in nikakor ne igra ljudskega junaka. On preprosto tak je in s tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi vsega skupaj prenesel v alpinizem. Ker se vede kot pop zvezdnik ali verski voditelj, to meče slabo luč na alpinizem. To, kar počne, namreč ni alpinizem, ampak šovbiznis.«

Kritike je Tomaž pripisoval slovenski zavisti. Po uspešno preplezani steni Daulagirija je bil bolj kot na vzpon ponosen na to, da je, kot je dejal, slovenska foušija stopila skupaj. »Mi stopimo skupaj samo pri zelo pomembnih dogodkih ali ko nam voda res že teče v grlo. Sicer pa smo kar zadovoljni, ko ima sosed mrtvo kravo v hlevu.«

Kakor koli, Tomaž Humar se je v javnosti počutil kot riba v vodi. Kamor koli je prišel, je razdajal svojo nalezljivo dobro voljo. Spominjam se naključnega srečanja v primorski gostilni. Dokler je bil za točilnim pultom, kamor so ga od mize zvlekli domačini, je bilo tako živahno in veselo, kot bi tistega čemernega jesenskega dne praznovali novo leto, ko pa je odšel, je vse potihnilo in vsakdo se je ukvarjal le še sam s sabo.

Najdaljši intervju v življenju
Meni osebno je Humči, kakor smo ga mnogi klicali, požrl nemalo živcev ob najinem prvem intervjuju leta 2002, dve leti in pol po Daulagiriju in leto in pol po padcu v klet, zaradi katerega bi skoraj ohromel. Najprej mi je tako zavzeto razlagal svojo življenjsko filozofijo, da mi je po dveh urah pogovora, kar navadno zadostuje za tri intervjuje v tiskanem mediju, zmanjkalo kasete. Potem se zaradi pomanjkanja časa nikakor nisva mogla uskladiti drugače, kot da mu sledim na drugi konec Slovenije na odprtje razstave njegovih fotografij. Seveda tudi tam ni šlo, saj so se ljudje kar trgali za njegovo pozornost. Ko sem obupano pristala na konec intervjuja v elektronski obliki, mu je hči menda zbrisala vse datoteke iz računalnika. Za piko na i pa je »pobegnil« še v Paklenico, kjer je, ves evforičen, ker je po poškodbi ugotovil, da lahko spet pleza, popil nekaj pivc preveč in mi namesto odgovorov na moja vprašanja v duetu s soplezalcem Boštjanom Repincem divje krulil slovenske narodne in Bajagove pesmi v telefon. Da, od vseh intervjujev s kar najbolj različnimi ljudmi najrazličnejših položajev je bil intervju z »neulovljivim« Tomažem Humarjem eden najlepših in najtežjih.

Ostani to, kar si
Na svojo zadnjo goro si se odpravil daleč stran od medijskih luči. Dejanje razočaranja nad slovensko javnostjo, ki te je ob vzponih kovala v zvezde, ko ti je zaškripalo, pa se je ljubezen do tebe občutno ohladila? Nikoli ne bomo vedeli. Kakor koli, Tomaž, pogrešali te bomo. Z nami ostajaš edinstven, kot si in boš vedno. Kot človek, ki si si z vso svojo bitjo in strastjo upal uresničiti svoje sanje, kar je dano le peščici izmed nas.

Tomaž Humar o

:

sposobnosti izklapljanja
»Ah, kakšen fizis! Špeh se hitro stopi. Pogosto sem se izklapljal (v snežni luknji pod Nanga Parbatom, op. T. H.). Moji nasprotniki sicer ves čas razlagajo, da to ni mogoče, vendar sem fizično dokazal, da je. Pred dvema letoma sem šel v Anglijo in tam so me zaprli v komoro. Priklopili so me na senzorje, merili kisik, pritisk ... Dali so me hladiti na minus 30, v komori sem pri takšni temperaturi ostal šest ur. Ljudje ne vedo, kako je to mogoče. Ampak če lahko jogi ostane zakopan v blatu nekaj mesecev, pa je vse v redu, potem je mogoče tudi to.« (Jana, 2005)

svojem značaju
»Z mano ni lahko živeti. Biti z mano je trpljenje in užitek, med in koprive. Dajem veliko, a znam biti hudičevo naporen. Včasih je v meni prava atomska bomba čustev in v meni vse brbota, tako da mi je težko slediti. Znam tudi zamoriti vse okoli sebe. Predvsem sem predvidljiv v svoji nepredvidljivosti. Kdor je z mano, temu ne uide.« (Ona, 2008)

takratni ženi Sergeji
»Nikoli se nisem menil za to, da so poleg nas, gorskih kozlov, po hribih hodile tudi gorske rožice ali »čebelce«, kot sem jih takrat poimenoval. Ampak usodni dogodki se po navadi zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Tudi zame je prišel zimski dan, ko mi je postregla s pire krompirjem, mesnimi polpeti in zeleno solato. Skodrani lasje so ji zakrivali obraz, nagajiv prišvrknjen nos pa je izdajal še nekaj več ...« (knjiga Ni nemogočih poti, 2001)

nekdanjem dekletu Maji Roš
»Z Majo sva imela tri leta erotike življenja. Mnogi poeti so o tem pisali, midva sva velik del tega doživela. Bilo je vredno, bilo je unikatno. In jasno, da nisi kompatibilen na vseh področjih, ampak na kar nekaterih se nama je dogajalo. Celo preveč, zato sva izgorela. In zato se splača živeti in umreti.« (Story, 2009)

svojem prostem času
»Rad nabiram gobe, lovim ribe, se potapljam, igram šah, nogomet, košarko ... Pravzaprav imam zelo malo prostega časa, ker je pri meni vse povezano z alpinizmom. Včasih pravim, da nisem alpinist, ampak poklicni turist.« (Globus, 2005)

bioenergetičarki kot članici odprave
»Ja, posebnost je v tem, da je tokrat tudi fizično z menoj. Sicer pa je v vseh teh letih, odkar plezam, večji del mojega plezanja potekal ravno v tej alternativi, kot jo imenuje sodobna znanost. Najsi bo refleksologija, bioenergija in vse te vede ... Že moja rehabilitacija oziroma sama vrnitev iz vozička nazaj v gore, ko sem se z vsemi močmi oklenil teh ved, je pomenila velik preobrat v zdravljenju.« (Val 202, 2005)

Tina Horvat
foto: Mateja Jordovič Potočnik, arhiv Jane in www.humar.com