Polet, Soba z razgledom - Bojan Žnidaršič: »Iz Slovenije,« je bil takojšen odgovor vodičke na vprašanje, od kod prihajajo besede dolina, Kras in polje, ki so bile napisane ob modelu za razlago kraških pojavov v interpretacijskem centru parka Guara na severu pokrajine Aragon pod Pireneji.

Sonce, simbol Španije, smo zadnji teden oktobra krepko čutili, saj je bila temperatura ob deseti uri zvečer 22 stopinj Celzija.

Kljub poznavanju krasa nas je 15 mentorjev programa Leonardo da Vinci iz Notranjsko-kraške regije poslušalo razlago, si ogledovalo eksponate in vneto spraševalo. Na ekskurziji pod geslom Izobraževanje za vpeljavo obnovljivih virov energije v Notranjsko-kraško regijo smo spoznavali aragonske oblike izkoriščanja obnovljivih virov energije (OVE) in upravljanje zavarovanih območij.

Turizem in vetrnice? Seveda!

Sobo z razgledom smo postavili v Aragonijo, katere razvojno perspektivo – zaščita narave in OVE – lahko pogledamo tudi z vidika gostote naseljenosti. Aragonija ima drugo najmanjšo (27 prebivalcev na kvadratni kilometer), redka poseljenost in dvainpolkrat večja površina od Slovenije sta botrovali velikodušnosti, da je 40 odstotkov površin zaščitenih z različnimi stopnjami varovanja, kar je podobno kot v Sloveniji. Enako velja za poseljenost, v Španiji živi 46 milijonov prebivalcev na 504.030 kvadratnih kilometrih, kar pomeni 90 prebivalcev na kvadratni kilometer – v Sloveniji 100 prebivalcev.

Aragonija ima tri province – Heusca, Zaragoza in Teurel, 33 pokrajin in 201 občino. Po velikosti se zelo razlikujejo. Občina Huesca ima 48.530 prebivalcev, Viacamp y Litera pa le 26, če navedemo dva ekstrema. Sicer pa v Aragoniji živi 1.277.471 prebivalcev (leta 2006) na 47.719 kvadratnih kilometrih. Več kot polovica (700.000) jih živi v glavnem mestu Zaragoza, okrog 72 odstotkov v istoimenski provinci. Od leta 1857, ko je bil delež Aragoncev v Španiji 5,69-odstoten, je danes le še žalostno 2,86-odstoten.

Navedene številke, upravna suverenost in pripadnost Aragoniji pomagajo razumeti aktivnosti zaščitene narave in vlaganje v OVE za razvoj podeželja. Zato se turizem od obal pomika v notranjost, vetrnice pa so posejane povsod, kjer vetrne analize zagotavljajo dobiček. Na naša vprašanja, ali je sploh možno sobivanje turizma in vetrnic, so vsi sogovorniki začudeno odgovorili z vprašanjem: »Zakaj pa ne?«

Kjer te narava posesa

Polno ime parka Guara Sierra and Canyons de Guara Natural Park lahko prevedemo kot Naravni park med vršaci in kanjoni. Po velikosti (810 kvadratnih kilometrov) je primerljiv z našim Triglavskim narodnim parkom, razprostira se med reko Ebro na jugu in Pireneji na severu. Zanj je značilno postopno prehajanje iz nižine (Zaragoza 100 nadmorske višine) prek gričevij (približno 700 metrov n. v .) v vršace (Tozal de Guara Mountain, 2077 metrov). Zakrasela tla so dobra podlaga za bogato biotsko raznovrstnost. Na južnem delu jo določa mediteransko, na severnem atlantsko, na vrhovih pa gorsko podnebje. Relief določa količino padavin, te pa rastline in rabo prostora. Nižinski del z njivami ima sušo, potem se začenjajo vinogradi, na območju parka prevladuje oljka. Med prostorastočimi rastlinami najdemo agavo in figo ter druge mediteranske rastline, ki sproščajo v zrak tipične vonjave. Ko se v ta prostor vključi še šest glavnih rek z več kot 80 kanjoni, nas dramatičnost kar posesa v raziskovanje narave ali naselij, kjer je vedno dovolj motivov za kamero ali oči.

Nič o financah, prosim!

Kot razlog, da je aragonska vlada leta 1990 ustanovila park Guara, navajajo zagotavljanje nemotenega delovanja ekosistemov in varovanje ter ohranjanje naravnih virov. Razlogov je verjetno več, predvsem svetovne smernice zavarovanja in depopulacija vasi. Da bi spodbudili normalen razvoj, so uvedli dva režima. Notranji in strožji je skoraj nenaseljen, zunanji z večino 63 vasi (polovica praznih) je namenjen razvoju turizma, kar naj bi bil glavni motiv za vračanje mladih. Narava je izjemna in ponuja neizčrpne možnosti, le domačini bodo morali pogledati čez jezikovne planke. Zdaj računajo predvsem na Špance in Francoze, saj angleščine še niso vzeli. To se začuti ob pogovorih z ljudmi, prebiranju obvestilnih tabel, zloženkah … Celo film v interpretacijskem centru je bil samo v španščini. Še en dokaz, kako se velikim ni treba truditi, model Cerkniškega jezera pa dobesedno mora imeti na zalogi prav razkošno zbirko jezikovnih razlag. Tako gre to.

V interpretacijskem centru Bierge je vsega po malem, a le za desetino eksponatov, kot jih ima zasebni Muzej Kebe v Dolenjem jezeru: nekaj fotografij in modelov krajine, rastlin in živali, nekaj nagačenih ujed in nekaj etnološke dediščine. Naši suhorobarji uporabljajo bukev, jesen in včasih lipo, aragonski pa trd in trajen les pušpana. Kako so našli dovolj debela stebla grmov za krožnik ali skodelo, je ostalo nepojasnjeno. Zelo nazorno pa smo razumeli, da park financira aragonska vlada. Vodička je obvladala razlago narave, pri upravljanju, sodelovanju z domačini in financiranju, kar nas je najbolj zanimalo, pa ji je (pre)hitro zmanjkalo štrene. Zdelo se nam je, da je center namenjen predvsem mladim, ki ne postavljajo finančno-upravljalskih vprašanj.

Aragonski Štanjel

Sodobna arhitektura in urbanizem se razvijata na temeljih starega, z dodajanjem zahtev dobe gradnje. Če je bil nekoč merilo človek, so današnja naselja, stavbe in prometnice grajeni po meri avtomobila. To so razlogi, zakaj so nam stara mesta bolj všeč, ko nam z žarom zaželijo dobrodošlico, odpirajo in zakrivajo poglede, spreminjajo smeri, skratka, po plasteh odstirajo dušo.

Vse to začutimo v mestu Alquezar, ki spominja na naš Štanjel. Kompaktna kamnita gradnja okrog vrha hriba, ulice z blagimi nakloni sledijo plastnicam, veliko stopnic, celodnevna osončenost terasastega naselja, vonj po Sredozemlju. A z vstopom v naselje se primerjava konča. Enotna oker barva lokalnega kamna prevladuje na fasadah, strehah, tlaku, stopnicah, vodnjakih, trgih … Vsa ta lepota za 309 prebivalcev in – tako kot Štanjel – neizbežne vikendaše. Mesto je lepo vzdrževano ter dobro opremljeno s smerokazi in obvestilnimi tablami – samo v španščini. Mediteranski urbanizem kaže izjemno prostorsko logiko, ulice se kot okna dnevne sobe odpirajo v naravo.

Posebna zanimivost je, trenutno sicer nedelujoča, mala hidrocentrala v kanjonu reke Rio Vero nekaj sto metrov pod mestom. Od leta 1902 je zagotavljala elektriko za eno žarnico vsake hiše v Alquezarju. Tehnološka zastarelost in majhna moč sta bili razlog, da je danes opuščena. Vodička ni znala pojasniti, zakaj se kot vir energije ne obnovi, saj bi bila investicija v stavbo, turbino, generator in dovod vode iz višjeležečega zajetja zelo majhna.

Razlika v pristopu

Lingvisti in dobri politiki vedo, da imajo besede svoj pomen. Prava beseda na pravem mestu odpira vrata, napačna jih zapira. Vodička je izrecno poudarila omejitve med razlago sobivanja zaščitene narave in prebivalcev. Razlika med prepovedjo in omejitvijo je v pristopu. Prepoved vidi v vsakem obiskovalcu nevarnost, omejitev ga opredeljuje kot razumnega in dobrodošlega. Omejitev ne ustvarja občutka svetega prostora, domačini in tujci razumejo, da ima prostor vrednote, potrebne varovanja. »Pa še kaj zaslužiti z njimi,« so poudarili naši podjetniki. Pragmatičen pristop se obrestuje z vračanjem mladih v opustele vasi, z razvojem turističnih ponudb in ponudnikov. V parku je veliko pešpoti različnih težavnosti in dolžin. Enako velja za prosto plezanje in soteskanje.

Perspektiva vetra

Glavna obnovljiva vira energije v Španiji sta veter in sonce. Od biomase je pomembna rastlinska (slama), kar je razumljivo, saj imajo 25 odstotkov njiv (Slovenija devet). Manj razumljivo pa je, da lesni biomasi posvečajo manj pozornosti, čeprav je lesa in lesnih ostankov dovolj. S 37 odstotkov gozda (Slovenija 63) sodijo v zgornjo polovico evropskih držav. A očitno stavijo na perspektiven veter (svetovni potencial presega potrebe človeštva po energiji za 15-krat), kjer so pri proizvodnji in številu nameščenih vetrnic ter proizvedeni električni energiji v svetovnem vrhu. Veliko se posvečajo tudi vodikovi tehnologiji (kot COVEVO, Center za obnovljive vire energije in varstvo okolja v Pivki), ki jo razumejo kot energetsko odrešitev bližnje prihodnosti.

Kljub izjemnim skokom in padcem cen nafte v zadnjem letu se trendi proizvodnje energije EU usmerjajo v OVE, srednjeročno v vodikovo tehnologijo, dolgoročno pa v fuzijo (jedrsko zlivanje), kot drzno napoveduje dr. Janez Potočnik, evropski komisar za znanost in raziskave. Prvi fuzijski reaktor naj bi začel delovati leta 2016 na jugu Francije. A množično proizvodnjo okoljsko čiste elektrike bodo doživele šele prihodnje generacije. Do takrat – in do množične uporabe vodika – pa nam ostanejo zdajšnje tehnologije OVE.

Slovenija tu ni izjema. Poleg prednosti energetske neodvisnosti nas k tem zavezuje tudi Kjotski sporazum za zmanjševanje toplogrednih plinov in direktive EU. Trenutno smo po deležu proizvedene električne energije iz OVE v bruto porabi na sedmem mestu v EU (24,2 odstotka leta 2005). Če bodo odgovorni res sledili visokim ciljem iz direktive o promociji električne energije iz OVE, bomo morali do leta 2010 doseči tretjino električne energije iz OVE. Brez intenzivnih vlaganj v sončno, lesno, rastlinsko, geotermalno in mogoče vetrno energijo to ne bo mogoče, saj je rečni potencial že skoraj izkoriščen. Eno so vlaganja v OVE, drugo pa učinkovita raba energije, a to ni današnja tema.

Kvantni skok razvoja

Današnjo podobo Španije določajo vetrnice; kot da bi bile od nekdaj na poljih in gorskih grebenih. Pa niso. Prve so pred 18 leti postavili na poljih mesta La Muela, 20 kilometrov jugovzhodno od Zaragoze, ponosno razloži kustos Muzeja vetra. Od takrat je zaspano podeželsko naselje doživelo razcvet in se prvo vtisnilo v svetovni zemljevid vetra. Da so vetrnice sprožile kvantni skok razvoja, potrjujejo obiskovalci muzeja. Več kot 10.000 jih pride v veliko stavbo, ki pa ima presenetljivo malo eksponatov.

Stolpi najpogostejših vetrnih elektrarn moči 1,5 mW so visoki okrog 65 metrov, premer vetrnice je 70 metrov. Po olimpijskem načelu hitreje, više, močneje bo trikraka vetrnica nove generacije imela premer 90 metrov in moč tri mW, vpeta bo na 80 metrov visokem stolpu, ki bo stal na temelju iz 200 kubičnih metrov betona. Ta mora prenesti vse sunke vetra in seveda težo okrog 100 ton, kolikor tehta delujoča vetrna turbina. Vetrnice prihodnosti moči pet mW bodo postavljene na odprtem morju, kjer so stalni vetrovi in ni zemljiške rente.

Primerjava med aragonskimi in slovenskimi lastniki zemlje ni mogoča, a povejmo: 1000 evrov stane hektar obdelovalne površine (njive), pri nas pa, odvisno od kakovosti in lege, okrog desetkrat več. A ob investiciji 2,4 milijona evrov za eno vetrno elektrarno je strošek zemljišča zanemarljiv. Med gradnjo je teren razrit, potem pa postane običajna kmetijska površina.

Seveda pa vetrnice niso samo na poljih in gorskih grebenih. Posebej okrog Madrida in drugih večjih mest so ob prometnicah, kjer je osnovna infrastruktura že zgrajena, zemljišče pa dražje. Očitno Španci zelo dobro razumejo rezultate analiz tipa strošek/korist.

Ne samo na enega konja

Tako kot pri turizmu tudi pri OVE v ozadju stoji kompleksna industrija. Že iz skopih podatkov o dimenzijah ene vetrne elektrarne lahko sklepamo o nujnosti celovitega sodelovanja industrije, logistike, financ, softvera, gradnje, montaže in vzdrževanja. Zato je Španija lahko pomemben igralec. Takoj za ZDA in Nemčijo pri vetru in četrta v svetu ter druga v EU po instalirani fotovoltaiki (izraba sonca za proizvodnjo elektrike). Letna rast španske vetrne industrije je 30-odstotna. Prav zanimivo bo opazovati, koliko, če sploh kaj, jo bo zajela svetovna recesija in kako bodo leta 2010 dosegli cilj 30 odstotkov elektrike iz OVE. Leta 2006 je bil delež 20-odstoten.

Kljub temu da je Španija v vrhu po proizvodnji in instaliranju vetrnih elektrarn, ne stavijo samo na tega konja. Močni so tudi v fotovoltaiki, zakonsko je predpisana vgradnja sprejemnikov sončne energije za proizvodnjo tople vode na vse nove stavbe. Daljnega leta 1980 so presenetili svet s postavitvijo prvega prototipa solarnega dimnika. Deluje na principu dviga toplega zraka (ogreva ga sonce), ki poganja turbine za proizvodnjo elektrike na podnožju stolpa. Izdelan je tudi projekt za elektrarno z močjo 200 mW s premerom podzemnega kolektorja pet kilometrov in višino dimnika 1000 metrov. Stal naj bi v Avstraliji, graditi naj bi ga začeli letos.

Janezek in Janez

Zanimiva predstavitev OVE je na dvorišču interpretacijskega centra rezervata La Alfranca (mrtvice meandrov reke Ebro) v Pastrizu, 10 kilometrov jugovzhodno od Zaragoze, končala našo ekskurzijo. Na modelih smo spoznali delovanje različnih naprav za pridobivanje OVE, kot so vetrnica, fotovoltaični modul, sprejemnik sončne energije, sončno pečico in napravo za zajem energije morskega valovanja.

Očitno tudi Španci gradijo na našem (če nimajo svojega) pregovoru: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.«