... ki je nastal v prejšnjem letu na Mokrici, nam pripoveduje zgodbo o zapuščenem svetu, ki je izginil v skrivnostnem nasmehu. Zavit v še bolj skrivnostno obliko meglenih tančic, prinaša nova spoznanja.
Prisotnost je iskrena prisotnost in prisotna iskrenost nekega bitja, ki je sicer sposobno lagati, a se temu odpoveduje, ker je vedno odkritega obraza. Na obrazu prodirajo oči, neprikrit govor oči. Oko se ne blešči, oko govori.
Vendar prisotnost, iskrenost in pravičnost niso zadnje ravni resničnega govora. Drugi v obličju nas nagovarja na prav poseben način. Že sam dostop do obličja je na prvi mah etično samo. Ko na obrazu opazujemo oči, nos, čelo, brado in jih hočemo opisati, se na bližnjega obračamo kot na predmet. Najboljši način srečati drugega je, ne opaziti niti barve njegovih oči. V odnosu do obličja lahko prevladuje dojemanje, govori Levinas, a tega, kar je za obličje specifično, se ne da omejiti le na dojemanje.
Najprej je odkritost obraza, njegova jasnost, ki je brez obrambe. Koža obraza ostaja najbolj gola, čeprav je to spodobna golota. Vendar ostaja tudi najbolj bedna. V obličju je bistveno uboštvo; velika skušnjava maskirati to uboštvo s položajem ali nastopom. Obličje je izpostavljeno, ogroženo kot vse živo pred dejanjem nasilja. Obličje nam sočasno prepoveduje ubijati. Zato obličje ni to, »kar vidimo«; je to, kar ne more postati vsebina, ki bi jo zajela naša misel; je brez vsebine in nas vodi iznad-sebe. V tem nam pomen obličja pomaga izstopiti iz biti, kolikor je ta korelativ znanja. Razmerje do obličja je od samega začetka etično, ki govori in že zahteva: »Ne ubijaj.« Obličje začenja prvotni govor, katerega prva beseda je obveza, ki ji nobena notranjost ne more ubežati.
Miklavž Ocepek, Zapuščeni svet, zbrani spisi - Govorica in pričevanje str. 76 in 79, Društvo Apokalipsa, 2007