Iz dejavnosti PZS: Skupščina CAA; Mednarodna konferenca o recipročnosti
Aktualno
Uvodnik: Metulj
Korošec na najvišjih vrhovih vseh celin
Iz dejavnosti PZS
Skupščina CAA
Mednarodna konferenca o recipročnosti
100 let LAV
Upokojitev Vojka Robnika
PZS na sejmu NARAVA – ZDRAVJE
Komisije UO PZS poročajo
Komisija za varstvo gorske narave
Iz planinske založbe
Vodniški kotiček
Komisija za planinske poti
Gospodarska komisija
Planinska društva in meddruštveni odbori
Vabijo
Poročajo
Mladinska priloga
Uvodnik: Metulj
V sredo, 7. oktobra se je vrnil Davo Karničar brez svojega tovariša Franca Oderlapa, s katerim sta skupaj odšla v Nepal le slab mesec prej. Njuna odprava na Manaslu je bila del širšega načrta, prvega smučarskega spusta s K2 (8611 m), druge najvišje gore sveta, kar naj bi se zgodilo prihodnje leto, 2010. Na Manasluju sta nameravala preizkusiti opremo, pa tudi sebe, saj je že kar nekaj časa minilo, kar sta bila zadnjič nad 8000 metri.
Spomnimo se: leta 1993 je Davo že nameraval smučati s K2, a sta smrt Boštjana Kekca in obilen sneg, ki mu je sploh zasul smuči, to preprečila. Leta 1995 je sledil uspešen prvi smučarski spust z Anapurne, pet let kasneje pa z Everesta. Takrat mu je bil prvič v odločilno pomoč pri vzponu Franc Oderlap. Takrat sem se tudi sam ukvarjal s to odpravo in Oderlap mi je padel v oči kot človek brez posebnosti, torej miren in preudaren, pa brez izstopajočega ega modernih alpinistov. Dava je spremljal po najvišjih vrhovih vseh celin, mimogrede sam oplemenitil to svojo zbirko z res najvišjim vrhom Oceanije. Z enakim obrazom kot uspeh na Everestu je prenesel zavrnitev Šiše Pangme. Pomoč in podpora drugim je bila njegovo bistvo. Že vzdrževanje v tovarni – vzdrževalec in vodja vzdrževanja – nosi to visoko vredno, čeprav redko nagrajevano lastnost v sebi. Potem se srečata kos ledu in človek, oba v istem delčku sekunde na istem mestu. Pritoževati se nad usodo je nesmiselno. Kogar se pri tridesetih letih dotakne alpinizem tako močno, da že pri prvem vzponu ve, da je to za vse življenje tisto pravo, ni žrtev usode. Tudi to, da vedno udari najboljše, ni res. Izgubo najboljših le bolj občutimo. Dve uri po Davovem prihodu je bila na PZS tiskovna konferenca. Tudi te so nepredvidljive. Včasih bi Zveza rada javnosti sporočila kaj, kar se ji zdi pomembno, novinarjev pa ni – so sicer, a le štirje, pet morda, TV kamere pa nobene. Ali to slovenske javnosti ne zanima, ali le novinarjev? V resnici ne zanima javnosti, oziroma si morda ta javnost misli, da bo že zvedela, kar bo potrebovala. Na tej konferenci, v sredo točno opoldne, se je pa kamer kar trlo. Cilj novinarjev je prodaja novic. Zaradi Oderlapa je narasla naklada časopisov, več ljudi gleda TV in več jih brska po internetu. Novinarji samo opravljajo svoj poklic, javnost od njih zahteva, čeprav jih pogosto v isti sapi zmerja za senzacionaliste, senzacije. Na Čo Oju je umrl neki bogataš – takoj po tistem, ko je veselo z vrha sporočil svoj uspeh. Na »Gore – ljudje« je bilo takoj čez tisoč »klikov« čeprav to Slovencev ni v ničemer zadevalo. Že trikotnik »Čo Oju – bogastvo - smrt« je bil dovolj velik magnet. Ali je imel ženo, otroke, prijatelje, ki jim je morda hudo za njim, nikogar ne zanima. To je njihov problem. Bolečina ob Oderlapovi smrti bo postala last njegovih najbližjih, drugi bomo imeli le kak problem. Davo, ali in kako speljati načrt do konca, PZS, kako pravilno dozirati informacije novinarjem in kako jih ne informirati več kot je treba, podjetje, kako nadomestiti delovno nenadomestljivost. Začetek tehle Obvestil krasita dve sliki. Na tej pri članku je himalajec v polni moči, na naslovnici pa krhka lepota metulja. Pa vendar je bil alpinist s slike – Franc Oderlap – manj kot pol ure po posnetku le še nemočno telo sredi raztrosenih ledenih kock. Spominjali se ga bomo kot dobrega človeka, spominjajmo se pa tudi minljivosti svoje moči. Nič bolj trdna ni od krhkosti metuljevih kril.
Tone Škarja