Iz dejavnosti PZS: Redna skupščina UIAA; Srečanje treh dežel ...
Aktualno
Uvodnik: Čisti alpinizem
Iz dejavnosti PZS
69. redna skupščina UIAA
Podpisan sporazum med NMA in PZS
Obisk pri poveljniku sil SV
45. Srečanje treh dežel
Komisije UO PZS poročajo
Komisija za športno plezanje
Komisija za turno kolesarstvo
Komisija za odprave v tuja gorstva
Planinski vestnik
Planinska založba
Komisija za varstvo gorske narave
Vodniški kotiček
Komisija za planinske poti
Gospodarska komisija
Planinska društva in meddruštveni odbori
Vabijo
Poročajo
Mladinska priloga
Uvodnik: Čisti alpinizem
Pred kratkim se je iz Indije vrnila tričlanska odprava in naveza obenem: Rok Blagus, Luka Lindič in Marko Prezelj. Leto dni so in smo si prizadevali za vzpon po novi smeri na Rimo III, a je nazadnje indijska vojska položila šapo čezenj in zadnji hip je bilo še mogoče dobiti dovoljenje za skupino Bagirati. »Odločili smo se, da energije, vložene v celoten projekt, ne bomo zavrgli. Glede na kratek časovni rok in grenko birokratsko izkušnjo je bila skupina Bagirati najbližja našim željam. Kratek dostop ter visoke in strme stene, ki so obetale možnost prostega plezanja, so bila prepričljiva dejstva. Sam se nisem veliko ukvarjal z raziskovanjem novo izbranega cilja. Zanašal sem se na izkušnje in intuicijo, ki jo najmočneje aktiviram, kadar se nečesa lotim ''na pogled''. Občutki me niso prevarali«, je zapisal vodja Marko Prezelj.
V mesecu dni, ki so jih preživeli v bazi in nad njo, so preplezali prvenstvene smeri na Bagiratije 4, 3 in 2. Prvi teden je predvsem snežilo in so imeli največ dela z obnavljanjem baze in postavitvijo novega šotora namesto polomljenega, potem pa so se razmere počasi ustalile in sledile so nove smeri,vsaka težja od prejšnje, vse pa pri vrhu težavnosti. Plezali so alpsko, v enem zamahu, po prvem vzponu so se po isti smeri spustili nazaj, z drugih dveh vrhov pa so sestopili na nasprotno stran. Marko je ocenil, da so odprave te in podobne velikosti še najbolj primerne za moderne alpiniste, ker bi večja skupina že lahko imela notranje probleme. Verjetno, saj je včasih večjo skupino skupaj držalo predvsem to, da drugih možnosti ni bilo, ali pa zares visok in zahteven cilj, ki ga ni bilo mogoče doseči »v enem zamahu«. Skrb organizacije je in bo torej podpreti prave ljudi za prave cilje ter jim omogočiti dobro logistično podporo do baznega taboračin v njem.
Čeprav včasih tarnamo nad razvojem himalajskega alpinizma, smo v zadnjem desetletju le imeli nekaj odmevnih uspehov, večinoma doseženih na alpski način in le redke z večjim medijskim hrupom: Gjačung Kang, Daulagiri, Džongsang, Peak 41, Nangpai Gosum, Džanak, Čomolhari, Čo Oju, AnapurnaI – vzhod, Čarakuza, Patibara, Drohmo ter Bagirati 4, 3 in 2.
Mogoče je med plezalci na takih odpravah premalo videti tistih, katerim so bili prvenstveno namenjeni tabori za perspektivne himalajce. Nekateri za svoja leta prekmalu zaidejo v poklicno vodenje, druge pritegne ne dosti manj donosno inštruktorsko delo; kdo ve? A po raziskavah sodeč, ne samo v alpinizmu in ne samo v športu, tudi v tehniki in znanosti, nikoli ljudje ne dajo toliko od sebe, kot iz čistega entuziazma. Denar naj bo le posledica, ne cilj.
Malo za šalo in malo zares: Ob zaključni prireditvi 30-letnice našega Everesta '79 v Kinoteki ni bilo problem ogledati si film in se postaviti pod žaromete; problem je bilo dati kakih trideset evrov za spominsko knjigo v dar vsakemu everestovcu.
Tone Škarja