Planinska zveza Slovenije: Kazalo Iz dejavnosti PZS + Komisije upravnega odbora PZS poročajo + Planinska društva in meddruštveni odbori + Priloge
AKTUALNO: Drnovšek - moč in nemoč, Tone Škarja
VSEBINA
AKTUALNO: Drnovšek - moč in nemoč
IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Slovesnost v spomin dr. Juliusa Kugyja
15. Jurčičev pohod v znamenju 115. obletnice organiziranega planinstva
KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJO
Komisija za turno smučanje
Komisija za odprave v tuja gorstva
Mladinska komisija
Vodniški kotiček
Komisija za planinske poti
Gospodarska komisija
PLANINSKA DRUŠTVA IN MEDDRUšTVENI ODBORI
VABIJO
POROČAJO
OBVEŠČAJO
MLADINSKA PRILOGA
ZAKONODAJA IN URADNE OBJAVE
DRNOVŠEK - MOČ IN NEMOČ
Ena večjih težav, s katerimi se je v samostojni Sloveniji ubadala PZS, oziroma njena komisija za odprave, je bilo financiranje šole za nepalske vodnike, saj so z razpadom Jugoslavije zamrli vsi dotedanji viri, tudi slovenski. Ker je pri tem šlo tudi za ugled države, smo se s tem obračali predvsem na vodilne politike (zadnja leta odločilno pomaga vojska), saj ni bilo prav, da smo stroške pokrivali kar s sredstvi za odprave. Kljub prijaznim sprejemom in obljubam se do leta 2003 ni zgodilo nič. Takrat pa je novi predsednik države dr. Janez Drnovšek sprejel predstavnike PZS in dobil kopijo prošenj, ki sta jih pol leta prej dobila on še kot predsednik vlade in Milan Kučan kot predsednik države. Resno je obljubil pomoč in 23. maja je njegov kabinet že pisal zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu, da so opozorila PZS o nevarnosti, da se leta 1979 začeto delo prekine, umestna, in da ga zato »vljudno naproša, da v okviru aktivnosti mednarodnega sodelovanja najde rešitve, ki bodo še naprej omogočale« to za Nepal in Slovenijo pomembno dejavnost. Ko nekaj mesecev ni bilo od zunanjega ministrstva nobenega glasu, smo 10. septembra 2003 vse kopije dotedanjega dopisovanja poslali Uradu predsednika Republike, da »ponovno spodbode« zunanje ministrstvo. Hkrati smo tudi njim poslali obširnejšo obrazložitev ter kopijo pogodbe PZS - NMA o sodelovanju. Že pet dni kasneje je Drnovškov kabinet pisno spomnil dr. Dimitrija Rupla, da na dopis z dne 23. maja niso odgovorili in ga spet »vljudno prosil, da ga v najkrajšem možnem času obvesti o najdenih rešitvah«. Tokrat nam je ministrstvo hitro, a lakonično odgovorilo, da »v svojem proračunu ne razpolaga s sredstvi za tovrstne namene«. Podoben krog dopisovanja, obiska in enakega rezultata smo opravili še v letih 2005 in 2006. Pri tem pade v oči nemoč formalne oblasti, tudi ignoranca do avtoritete državnega predsednika, če zadaj ni še neformalne, prikrite, a konkretne moči. Dobra beseda ni našla dobrega mesta.
Kakor je Janez Drnovšek prišel, je tudi odšel. Veliko lepih besed je bilo izrečenih ob njegovi smrti, koliko in kako pa je kot predsednik države lahko deloval, po svoje kaže tudi opisani primer. Kaže nam, da si Slovenci raje nagajamo kot sodelujemo, da nam je majhen osebni prestiž na domačem vrtičku pomembnejši od skupne koristi, napuh nam je sploh glavno vodilo, da pa smo potem, ko nekdo dokončno odide, polni lepih besed. Kot bi mu bili hvaležni, da nas ne bo več motil. Tako se dogaja v državi, v podjetjih in v organizacijah civilne družbe. Nekoč sem ob neki polemiki napisal nazaj: »Slovenci mrtve častimo, žive pa zremo.« A morda je Prešeren prav iz te skupne narodno samomorilske nesreče napisal svoje vrhunske »mokro cvetoče rožce poezije« in podobno Janez Drnovšek svoja razmišljanja o življenju in zavedanju. V tej deželi so namreč le duhovne višine varne pred spotikanji in poleni naše pritlehnosti. Nizka zavest se trudi uničiti osnovo za ozaveščeno in pošteno družbo.
Za konec: življenje in delo je treba ceniti zdaj, še za življenja, ne šele na grobu.
Tone Škarja