PZS: EGO - Nagovor predsednika PZS
Iz dejavnosti Planinske zveze Slovenije - Komisije UO PZS poročajo - Planinska društva in meddruštveni odbori
V S E B I N A
AKTUALNO
EGO - Tone Škarja
Nagovor predsednika PZS
IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Nepal v Ljubljani
Skupščina PZS
Kekec in pohodništvo v Mercatorju Šiška
Dan poveljstva Slovenske vojske
Teden planinstva
Vloga PZS pri ohranjanju gorske narave in njeni pogledi na nastajanje in predlog novega zakona o TNP
Planinska zveza Slovenije praznuje 60 let
Dan planincev na Krašnjem vrhu
Okus planinstva na spletu
Beležka iz sestanka komisije CAA
KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJO
Vodniški kotiček
Iz Planinske založbe
Komisija za turno kolesarstvo
Komisija za planinske poti
Odbor za priznanja
Komisija za varstvo gorske narave
Komisija za gorsko reševanje
PLANINSKA DRUŠTVA IN MEDDRUŠTVENI ODBORI
VABIJO
POROČAJO
OBVEŠČAJO
OSTALO
MLADINSKA PRILOGA
EGO
Pravkar sem končal nek daljši tekst, kjer na koncu omenjam dva odstavka ali izjavi; vsak od njiju je odraz svoje dobe, prikazujoč razvoj duha v zadnjih štiridesetih letih. Najprej »Jugoslavija, Jugoslavija!«, ki si je z njim daljnjega leta 1965 pomagal moj prijatelj, da je zmogel nekaj zadnjih metrov v redkem zraku še nedolžnega himalajskega sedemtisočaka. Drugi je »Ne plezam za nobeno Slovenijo, plezam zase«, prav tako od nekega alpinističnega prijatelja, a desetletja mlajšega. Prvemu so trimesečni izredni dopust sodelavci desetkrat »pregriznili«, ob skromni plači ga je doma še pričakal račun za »obrabo himalajske opreme«, drugega plačuje država in mu daje na razpolago ves »delovni« čas, da le dobro (le zase?) pleza. Prvi je porabil goro svojega prostega časa, da je učil alpiniste in ljudi vodil po gorah, drugi dela isto, a v od države podarjenem času in za svoj žep. Prvi zdaj lahko ugotavlja, kako je drugi »oplemenitil« njegovo, tudi vanj brezplačno vloženo delo in čas. Lahko je nekoliko otožen, prav tako pa tudi ponosen, saj je drugi pri sebi pokazal, da ima zastonjsko delo prvega lahko še kako visoko dodano vrednost, a v novih časih. Pred kratkim je potekala polemika o novicah iz alpinističnega sveta, predvsem seveda o slovenskem. Novice so sprotno izhajale na Savenčevih medmrežnih straneh »Gore...ljudje«, potem pa tudi v Planinskem vestniku in morda še kje. Začelo se je z napovedjo o prenehanju, ker pisec »ne more zastonj delati«. Pokazalo se je, da čisto zastonj vseeno ni bilo. Nek sponzor mu je zagotovil za evropskega tisočaka alpinistične opreme na leto, res pa po »gorenjsko«, torej po maloprodajnih cenah. Od honorarja PV se tudi ravno ne da živeti, druge športne revije in mediji pa niso več stvar te obravnave, saj niso »planinski«. Taisti pisec novic je prav tako kot vrhunski športnik v državni službi, torej solidno plačan za čas, ki naj bo namenjen le njegovemu usposabljanju za vrhunsko plezanje. Tudi on iz te pridobitve proizvaja visoko dodano vrednost, vodi za denar in podobno.
Znanec alpinist me vpraša za nasvet: »S punco študirava, kam naj se ona usmeri potem, ko bo končala pripravništvo in postala alpinistka: v vodništvo ali GRS. Kaj meniš?« »V tisto, kar jo bo pač veselilo, kaj pa!« »Ne; mislim, kaj se po tvoje bolj splača?« Na zboru poklicnega združenja gorskih vodnikov so kar naprej padale ideje, kako naj amaterska organizacija PZS posebej zavaruje vodniške obrtnike, da jim bo ja ves zaslužek neokrnjen in še neobdavčen povrhu ostal v žepu. Pa je bila večina vodnikov vzgojena zastonj, torej so alpinisti in himalajci postali tudi z vloženim delom amaterjev »brezplačnikov«. Prebiram - bolj listam - knjigo Poljubi ali ubij »serijskega plezalca« Marka Twighta. Ko bereš dogodivščine teh vitezov, se komaj zaveš, da vsa junaštva v stenah, razen v teh pred domačim pragom, nekaj stanejo, saj je treba plačati letala, karte, nosače, hrano. Za razliko od naših Twight lepo predstavi svojo dejavnost. Poleg svetovanja firmi Patagonija in distribuciji Grivelove opreme po Severni Ameriki pomaga ameriškemu obrambnemu ministrstvu razvijati oblačila za mrzle podnebne razmere in v posebnih vojaških oddelkih ZDA specialce uči plezanja in prehranjevanja v težkih razmerah. Ne reče »k... gleda Ameriko, plezam le zase«. Naša amerikanizacija je le »daj!« in ne po ameriško »daj - dam«. Postajamo podobni »arabcem«, ki hkrati posnemajo Ameriko in jo obenem iz skrajne nevoščljivosti skrajno sovražijo. Ker vidijo le eno stran medalje - sebe, svoj ego. Vidijo le smetano, ne zanima pa jih, kako se do nje pride.
Morda je zadnji čas, da začnemo razmišljati, zakaj smo kot posamezniki dobri, a kot družba neučinkoviti, pa naj bo kot država, nacija, kot tudi v manjših organizacijskih oblikah. Delavec mora delati za podjetje in podjetje zanj. To je edina formula za razvoj in uspeh.
Tone Škarja