Franci Savenc 18.12.2006 06:27 983 0

Obvestila PZS - december 2006

Naslovnica in kazalo ter uvodnik: Tone Škarja Himalaja 2007 – 2008

Obvestila PZS, december 2006
AKTUALNO

HIMALAJA 2007 – 2008

Najvišje gore sveta so bile letos Slovencem naklonjene, oziroma smo bili Slovenci dostojni gostje njihovih sten in višin. Spomladi prvi vzpon po steni in na vrh Janaka, oddaljenega sedemtisočaka v vzhodnem Nepalu, je bil zaključek nekajletnega prizadevanja in lep uvod v naklonjeno leto. Skupina šesttisočakov stolpov Trango je bila plezalno »igrišče« drzne ženske naveze in mladih alpinistov. Osemtisočak Čo Oju je v zahodni steni dobil tretjo prvenstveno smer, Čomolhari – sedemtisočak na meji Tibeta z Butanom – pa je dovolil prvi vzpon po skrajno težkem severazahodnem razu in po severnem kuloarju. Prav vsi našteti vzponi so doživeli lepo priznanje v alpinističnem svetu; eni zaradi atraktivnosti, drugi zaradi sestave navez, tretji zaradi resnično novih posegov v še nedotaknjeni svet. Od manj kot desetih nominacijah za »zlati cepin« (lanskega sta dobila Američana za Nanga Parbat) sta dve slovenski: Pavle Kozjek za prvenstveni solo vzpon v levem delu zahodne stene Čo Oju (in obenem enodnevni vzpon na vrh), naveza Marko Prezelj in Boris Lenarčič pa za prvi vzpon po severozahodnem razu Čomolharija. Neodvisno od končnega glasovanja za edinega dobitnika tega prestižnega priznanja je že ta dvojna uvrstitev v najožji izbor velik dosežek.

Takšni dosežki po svoje pomenijo nekakšno obvezo tudi za prihodnost, najmanj toliko pa so tudi snova za pogum pri naslednjih načrtih. Nekoliko je sicer škoda, ker ti načrti niso bolj dolgoročni, so le enoletni (po učinku pa še manj), a dogajanje prejšnjih let in mešanje kakovosti s populizmom je tudi tu imelo svoj učinek. Počasi se bo popravilo.

Zadnje odprave na skrajni vzhod Nepala so »obdelovale« nižje sedemtisočake in višje šesttisočake, niso se pa dotikale gmote kraljice tega področja – Kangčendzenge. Njen peti vrh – Kangbačen 7902 m – je bil bil cilj naše sploh prve odprave v nepalsko Himalajo že leta 1965, ko smo dosegli njegov stranski vrh (7538 m), pod glavnim vrhom pa obstali med 7750 in 7800 metri. To bi bil prvi vzpon na ta vrh in takrat tudi v svetovnem merilu vrhunski dosežek. Ta je pripadel Poljakom devet let pozneje, nam pa pol leta za njimi le prva, čeprav zaradi desetih plezalcev na vrhu zelo suverena in priznanja deležna prva ponovitev (ob še treh prvič osvojenih šesttisočakih zraven). Pozneje je Kangbačen doživel še dva neuspešna poskusa, zdaj pa ima že dobri dve desetletji mir. Oddaljen, težaven kot nižji osemtisočak, statistično pa je le sedemtisočak.

Ima pa lepo severozahodno steno, prvovrsten problem. Ta je kot nalašč za nas kot dobre poznavalce gore in celotnega področja. Poleg te stene je tam okrog še nekaj sedemtisočakov še brez smeri iz Nepala. Tudi sam Kangbačen nudi zanimivo a dolgo in težavno možnost pristopa na Jalung Kang z zahoda. Če se bo duh letošnjih dosežkov podaljšal v ta resnični prostor še pravega pustolovskega himalaizma, bo storjen lep korak naprej in predvsem se bodo odprla vrata idej v prihodnost, primerno
našemu alpinizmu.

Odprta vrata in moč za uresničitev idej naj bo tudi voščilo na pot našemu alpinizmu in slovenskim alpinistom v letu 2007 in tudi za naslednja leta.

Tone Škarja