Planinska zveza Slovenije: Aktualno – Iz dejavnosti – Komisije UO poročajo – PD in MDO – Mladinska priloga – Zakonodaja in uradne objave
Obvestila
Planinske zveze Slovenije
Letnik 33, številka 10, Ljubljana, 10. oktober 2007
AKTUALNO
Kaj se je zgodilo z nami?
IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
Planinski večer, posvečen dr. Mihi Potočniku
Spomin na očeta
KOMISIJE UPRAVNEGA ODBORA PZS POROČAJO
Komisija za planinske poti
Komisija za odprave v tuja gorstva
Gospodarska komisija
Planinska založba
Vodniški kotiček
PLANINSKA DRUŠTVA IN MEDDRUŠTVENI ODBORI
VABIJO
POROČAJO
OBVEŠČAJO
MLADINSKA PRILOGA
ZAKONODAJA IN URADNE OBJAVE
KAJ SE JE ZGODILO Z NAMI?
Kaj je pravzaprav človeška sreča, se vedno znova vpraša planinski prijatelj Borut. Je to res tudi sreča, da smo v nekem življenjskem obdobju sodelovali ali se morda zgolj srečali s človekom volje, sposobnosti, vztrajnosti in topline, kakršen je bil dr. Miha Potočnik, kot so to ugotavljali njegovi planinski prijatelji, sodelavci ali zgolj poznavalci njegovih zaslug za našo planinsko organizacijo, na Planinskem večeru, ki ga je organizirala Planinska zveza Slovenije v prostorih slovenskega parlamenta, posvečenem 100. obletnici njegovega rojstva? Prav gotovo. Sam sem bil srečen, da sem naj tej odlični prireditvi sploh bil in sem srečen, da sem kar tri leta sodeloval v UO PZS, ko je dr. Miha Potočnik, kot časni predsednik PZS skoraj redno hodil na njegove seje, tudi na tisto, njegovo zadnjo 23. septembra 1995, ko je ob prihodu v okroglo dvorano ČZP Delo vsakemu od nas stisnil roko, takrat tudi v slovo.
Zakaj to pišem? Ker bi rad opozoril mlade, predvsem pa tudi funkcionarje naše zveze, načelnike komisij pa člane UO PZS, predsednike društev, vodje različnih odborov načelnike odsekov, da je škoda, da niso prisotni na takih prireditvah, saj dajejo s tem slab zgled tistim, ki jih vodijo v različnih dejavnostih planinstva in hkrati kratijo užiti srečo sebi ali je ne dopustijo drugim. Imel sem npr. tudi srečo, da sem bil pred dvajsetimi leti na strehi Evrope skupaj z nekaterimi stebri slovenskega alpinizma Tonetom Škarjo, Vikijem Grošljem, Stanetom Belakom -Šraufom, Tonetom Sozonovim - Tonačem, s slednjim celo v navezi pa Mitjo Brajnikom, ki je tako tragično končal nad Okrešljem, srečen sem, da sem bil 6. avgusta 1995 ob 100-letnici postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu prisoten na prireditvi na Kredarici in sem nato v dolino sestopal skupaj s prijateljem dr. Tomažem Vrhovcem, ki sem ga leto prej zamenjal v vlogi načelnika KVIZ in srečen, da sem lahko letos na Okrešlju, ob 10. obletnici tragične nesreče, lahko nagovoril tam zbrane svojce ponesrečenih, prijatelje gorske reševalce in vse planince, ki so se prišli pokloniti spominu na tragično preminule. In še mnogo je podobnih sreč. To srečo vidim in iščem tudi na skupščinah Planinske zveze Slovenije, na katerih sem od leta 1998 manjkal samo enkrat, na različnih občnih zborih društev in srečanjih, ki jih organizirajo meddruštveni odbori in tudi na dnevih slovenskih planincev ali svečanih obletnicah planinskih društev. Zakaj bi sicer pred leti želel obiskati 100-letnico PD Kamnik in istočasno dan slovenskih planincev, ko me tja ni nihče povabil ali pa po dolgem premoru na enake praznike planinstva, kot je te dogodke poimenoval Adi Vidmajer, nekdanji podpredsednik PZS in predan planinski zanesenjak, na Lisci, na Žavcarjevem vrhu, v Vratih, na Sviščakih pa srečanja koroških, podravskih, gorenjskih, dolenjskih, savinjskih in drugih planincev, prireditev ob 100-letnicah, kot je bila npr. zadnja PD za Selško dolino Železniki, itd. Zato, da sem lahko stisnil roko prizadevnim organizatorjem in se hkrati poklonil njihovemu delu in zato, da tam srečam planinske prijatelje, posebej tiste, ki so zaznamovali delo planinske organizacije v petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa tudi niste s katerimi sodelujem sam v zadnjih dvajsetih letih. Ni jih malo in vsakega srečanja z njimi se veselim.
Kaj se je torej zgodilo, da na srečanja ne prihajajo tudi mladi, da se jih izogibajo celo tisti, ki trdijo, da jih vodijo in usmerjajo, da na srečanja ni vodnikov, ki tako uspešno in varno vodijo izlete v društvih, pa mladih alpinistov, mentorjev in drugih planinskih kadrov. Ali jim mora res spolzeti pol življenja skozi prste, da bodo doumeli, da so tudi srečanja in vse oblike druženja planincev dogodek za našo notranjo srečo. Kako bodo naši otroci in vnuki lahko vrednotili naša dela in bili ponosni na nas, če jim ne ponudimo možnosti, da vidijo kako spoštujejo korenine slovenskega planinstva in svoje prednike tisti, ki so to že doživeli.
Potrudimo se tudi v planinskih društvih in načrtujmo izlete tako, da bomo kakšnega organizirali tudi na dan slovenskih planincev ali srečanje planincev svojega meddruštvenega odbora planinskih društev, če že ne gremo drugam. Prav v letu 2008 bo za to velika priložnost, ko bo tako srečanje 7. junija na Krašnjem vrhu, prvič v pokrajini tihih brez, steljnikov, lip in vinogradov.
Rudolf Skobe
podpredsednik PZS