Franci Savenc 11.02.2007 06:29 972 0

Obvestila: Sij Zlatega cepina

Tone Škarja: strokovna žirija Marku Prezlju in Borisu Lorenčiču, nagrada občinstva Pavletu Kozjeku

Le devet dni po razglasitvi najboljših slovenskih alpinistov so v Grenoblu podeljevali Zlati cepin, najprestižnejše priznanje na svetu za področje alpinizma. Veliko priznanje za naš alpinizem je bila uvrstitev kar dveh slovenskih vzponov v najožji izbor (nominacijo), še večja pa, da sta edini nagradi pripadli prav Slovencem. Zlati cepin sta iz rok strokovne žirije prejela Marko Prezelj in Boris Lorenčič za prvenstveno smer po severozahodnem razu Čomolharija (7314 m), posebno nagrado občinstva – nič manj strokovnega – pa je dobil Pavle Kozjek za solističen enodnevni prvenstveni vzpon na Čo Oju (8201 m) v njegovi jugozahodni steni. Za ogrevanje glavne alpinistične revije že kak mesec prej s članki in posnetki predstavijo nominirance, oziroma njihove vzpone, tako da je razglasitev najboljših in sama podelitev že dolgo pričakovani alpinistični praznik. In ob vsej svetovni eliti je bil ta praznik povsem slovenski.

Zakaj Slovenci, saj je bilo leta 2006 v Himalaji kar nekaj dobrih vzponov? Pretehtalo je, da so edino Slovenci našli v sicer z načini in vrstami alpinističnih dejanj nasičenem športu nove odgovore, kako se lotevati velikih himalajskih problemov. Čim manj tehnike in logistike v težkih in visokih stenah, torej čim več samega človeka v najbolj surovi naravi. Dokazali so, da ima prvinski duh alpinističnih pionirjev svoj prostor tudi v sedanjem svetu tehnike in kapitala. Oba vzpona so naši alpinisti opravili na najbolj preprost način: vstopili so, preplezali steno, dosegli vrh in se vrnili v enem zamahu.

Podelitev slovenskih priznanj devet dni prej je bila na prvi pogled podobna. Za najuspešnejšega alpinista je bil izbran Marko Prezelj, nominirana pa sta bila še Pavle Kozjek in Boris Lorenčič. Celo podeljeni cepini so bili podobni francoskemu. Razlika je bila v velikosti prireditvenega prostora, v številčnosti občinstva in v skromni udeležbi novinarjev. Slovenska skromnost ali še kaj drugega, značilno slovenskega? Razglašali smo, čeprav Slovence, hkrati najboljše na svetu – tudi alpinistke in perspektivne alpiniste. Si ne bi alpinisti za svojo prireditev zaslužili kake Linhartove dvorane Cankarjevega doma, kjer bi lahko občinstvu učinkoviteje predstavili svoje dosežke? Mar ne bi bil tudi to praznik slovenske planinske organizacije? Res bi bilo občinstvo drugačno, kot je tisto ob dnevih planincev, a morda bi bilo prav tam lažje najti tistega duha, ki je prežemal slovensko planinstvo v samem začetku in v prvih desetletjih obstoja. In ne nazadnje: mar ne bi bil že čas, da slovenska planinska organizacija za Bloudkovo nagrado kandidira kakega alpinista, ne pa le – sicer brezuspešno – »zaslužne« funkcionarje.

Naslednja podelitev alpinističnih priznanj bo čez eno leto. Bomo zmogli prestopiti ločnico med razumevanjem za velike »veseliške« prireditve in nerazumevanjem za naš resnično svetovni alpinizem? Odgovor lahko najdemo le v naši lastni zavesti in lastnem samopriznanju, kako dober alpinizem imamo Slovenci. Potem bi ali bomo zmogli tudi to.

Tone Škarja

Obvestila PZS
PDF, 1,01 MB