Gorenjski glas - Jelena Justin: Kanjavec (2568 m) - Sosed očaka Triglava, ki poleti ni ravno najbolj obljudena gora.
Pozimi se njegova podoba spremeni v turno kraljestvo, ki privabi številne smučarje. Fantastičen razglednik.
Današnja tura je tehnično nezahtevna, a od pohodnika zahteva dobro fizično pripravljenost, saj je precej dolga in zato tudi naporna. Obiskali bomo namreč soseda očaka Triglava in s kančkom sreče, v miru njegovega vrha, opazovali trume planincev na najvišji gori Slovenije. Ja, tokrat nas bo pot vodila na Kanjavec. Na njegov vrh vodi precej poti, a mi bomo izbrali eno od daljših, a zato toliko lepšo.
Zapeljemo se v Bohinj, saj smo za izhodišče izbrali planino Blato. V Stari Fužini zavijemo proti planini Blato. Če bomo dovolj zgodnji, se bomo izognili plačilu parkirnine. Pri Blatu parkiramo in se odpravimo najprej do planine Jezero, ki jo dosežemo v 45 minutah. S planine Jezero nadaljujemo do planine Dedno polje. Tam imamo dve možnosti; da gremo proti Triglavskim jezerom ali pa skozi dolino Za Kopico. No, mi se bomo Za kopico vračali, zato z Dednega polja nadaljujemo proti Koči pri Triglavskih jezerih. Do koče se lahko spustimo čez Štapce, a ker nas danes čaka še precej vzpona, predlagam, da se do koče sprehodimo čez Prode. Če bomo precej zgodnji, bomo vsaj spodnji del doline prehodili v blagodejni senci, ki v teh vročih dneh še kako prija. Sence višje namreč ne bo nič, le razbeljeni apnenec.
Pot nadaljujemo skozi Dolino Triglavskih jezer oz. dolino Sedmerih jezer. Na naši desni je greben Male in Velike Tičarice, Kopice ter Male in Velike Zelnarice; na naši levi pa Veliko oz. Lepo Špičje, ki še čaka, da ga obiščemo. Jeseni, ko je dolina neverjetno barvita. Hodimo mimo Velikega jezera – Ledvičke, nad katero nas čaka vzpon do Zelenega jezera. Če bomo hodili v tišini, bodimo pozorni na svizce. Nad Zelenim jezerom je razcep proti Hribaricam in proti Zasavski koči na Prehodavcih. Pojdimo še do Prehodavcev, ki ponudijo čudovit razgled na trentarsko stran. S Prehodavcev se začnemo vzpenjati proti Hribaricam. Ob sončnem vremenu je v tem delu pot neznosno vroča, zato imejmo s seboj dovolj tekočine za hidracijo. Med vzpenjanjem so na naši desni strani Vršaki. Ko dosežemo vzporedno točko z zadnjim od njih, nas markacija na skali usmeri proti našemu cilju, Kanjavcu. Trenutno je na tej poti še nekaj snega, ki pa je mehak in lahko prehoden, pravzaprav blagodejen, saj se čuti hlad. Pozorni moramo biti na markacije, sicer nas lahko skalno pečevje kaj hitro zavede in se znajdemo v še bolj krušljivem svetu. Od odcepa do vrha Kanjavca je dobre pol ure; z izhodišča do vrha pa smo potrebovali 6 ur. Kanjavec s svojimi 2568 m nadmorske višine in čudovito lego ponudi fantastičen razgled; pred nami je Triglav, levo od njega, proti severozahodu pa Rokavi, Škrlatica, Dolkova špica, podrti Razor, Prisank, ki daje vedeti, da je vmes prelaz Vršič. Na drugi strani pa greben Mojstrovk, Šit, Travnika, Mangart, Jalovec, Pelci, Bavški Grintovec, Kanin; v neposredni bližini pa Mišeljska dolina z Mišelj vrhom, Hribarice, Vršaki, Velika Zelnarica, Veliko špičje … Resnično razgled, ki navdušuje in navdihuje.
S Kanjavca sestopimo po isti poti in se začnemo vračati proti Prehodavcem. Na naši levi strani, pod ostenji Vršakov, vidimo stezo, ki vodi proti sedlu Vrata pod Veliko Zelnarico. Smerokaz na ogromni skali nas usmeri levo. Najprej prečimo melišče, nato hodimo po zagruščeni polici. Markirana pot vijuga po apnenčastem svetu, ki ga krasi alpsko cvetje, izgubimo na višini in se v vzponu povzpnemo do Vrat. Od tam nas čaka le še sestop po dolini Za Kopico, mimo Vodenih Rup do planine Dedno polje. Joj, kako kislo mleko z žganci prija v teh vročih dneh in po lepi, a dolgi turi. Z Dednega polja sestopimo še po poti vzpona mimo planine Jezero do Blata, kjer nas čaka jekleni konjiček. Kaj sledi? Plavanje v Bohinjskem jezeru.
Nadmorska višina: 2568 m
Višinska razlika: ok. 1500 m
Trajanje: 10 ur
Zahtevnost: 3 / 5
Jelena Justin