Večer, Reportaže, ljudje - Zvezdana Bercko: Edmund Hillary in Tenzing Norgaj sta 29. maja 1953 stopila na najvišji vrh sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest.
Na vseh straneh se razprostira jasnina, od tibetanske planote na severu do pastelno modrih predgorij na jugu, ki so kakor zlita z nižavji Gangesa. Vidi se belo-rjavi lesk Makaluja na jugovzhodu, na jugu sta Lotse in Lotse Šar, na zahodu, čisto blizu, Čo Oju in nekoliko dlje Manaslu, Anapurna in Daulagiri, sto kilometrov proti vzhodu Kančendzenga. Skupaj z Everestom devet od desetih najvišjih vršacev sveta. Verjetno bi se videlo še dlje čez himalajsko verigo, če tega ne bi preprečevali Zemljina krivina in rahla meglica ...
Tak je razgled z najvišje točke na Zemlji. Razgled, ki ga v zadnjih letih res vidi vse več ljudi, a je še vedno rezerviran za privilegirane posameznike. Tega je opisal
Džamling Tenzing Norgaj, sin enega prvopristopnikov. A najbrž sta zelo podobnega 29. maja 1953, pred 60 leti, uzrla
Edmund Hillary in
Tenzing Norgaj, ko sta kot prva človeka stopila na vrh sveta.
Darilo mladi kraljici
Zgodovina osvajanja Mount Everesta pa je precej daljša, pravzaprav se je začela že takrat, ko so goro "odkrili". Leta 1852 so angleški zeljemerci od daleč, z indijskih ravnic, izmerili višino Vrha XV v tedaj nedostopnem kraljestvu Nepala in ga kasneje poimenovali po britanskem geodetu Georgeu Everestu. Domačini so za goro seveda vedeli. Prav tako so vedeli, da je najvišja, a jim ni prišlo na misel, da bi jo merili. Kdo bi le meril bivališče bogov? Bila je sveta. Tibetanci so ji rekli Čomolungma, boginja, mati sveta, Nepalci pa Sagarmata, boginja neba.
In le čemu bi se vzpenjali nanjo? "Zato, ker stoji," je na taka vprašanja odrezavo odgovarjal britanski alpinist George Leigh Mallory. To je bila pač osvajalska logika zahodnjakov. Zanje je Everest postal obsesija. Potem ko sta bila v začetku 20. stoletja drug za drugim osvojena severni in južni tečaj, je ostal Everest kot tretji zemeljski pol. 8848 metrov visokemu vrhu se je najbolj leta 1924 približal prav Mallory, a sta s soplezalcem Andrewom Irwinom izginila nekje pod vrhom. Skrivnost, ali sta pred smrtjo morda vendarle dosegla vrh, vse do danes ni povsem pojasnjena, čeprav so že pred leti na pobočjih gore našli ostanke njunih zmrznjenih trupel. A ključnega dokaza - fotoaparata z morebitnimi posnetki z vrha, niso našli.
Tudi vsi nadaljnji poskusi, ki jih kljub oddaljenosti in nedostopnosti ni bilo malo, so bili neuspešni. Vse do leta 1953, ko je v okviru angleške odprave podvig uspel dotlej povsem neznanemu novozelandskemu čebelarju Edmundu Hillaryju in vodji šerp na odpravi Tenzingu Norgaju.
Novica je zahodni svet, tudi London, dosegla prav na dan kronanja kraljice Elizabete II. "Starejši ljudje vse do današnjega dni niso pozabili, kako so tistega rosnega jutra v London čakali na kraljičin mimohod in trenutka, ko so zaslišali čudežno novico, da je vrh sveta tako rekoč njihov," je zapisal James Morris, ki je bil leta 1953 kot poročevalec ob vznožju gore. Slovenski alpinist Tone Škarja, ki je bil takrat mlad fant, pa je zapisal, da je 29. maja 1953 Zemlja izgubila nedolžnost. Doseženo je bilo najvišje, kar je na njej trdnega in materialnega.
Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi ...
26 let kasneje je Tone Škarja vodil prvo slovensko oziroma uradno jugoslovansko odpravo na Everest. Cilj velike odprave je bil še nepreplezan zahodni greben. Poltretji mesec so že bili v Nepalu, ko sta se 13. maja 1979 nekaj čez poldne po radijski zvezi oglasila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik: "Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi ..." Kitajska piramida je takrat označevala vrh sveta, preplezana smer pa še danes velja za najtežji dostop na vrh. Doma smo za uspeh zvedeli še isti dan, saj so bili v baznem taboru pod goro tudi radioamaterji. Zanimanje za alpinizem je takrat pri nas doseglo vrhunec, vsa Slovenija se je zbirala pred radijskimi sprejemniki in željno čakala novic iz Himalaje. Evforija po uspehu je bila podobno britanski leta 1953. Naslednji dan so vrh dosegli še Stane Belak Šrauf, Stipe Božić in vodja šerp Ang Pu. Vendar jih je ob vrnitvi zajel vihar, preživeli so ledeno mrzlo noč na višini več kot 8300 metrov, ko pa so ob svitu praktično že dosegli tabor, je Ang Puju zdrsnilo in ubil se je v prepadu.
"Doslej je na vrh Everesta uspelo stopiti šestnajstim Slovencem po treh različnih smereh, opravili smo prvi neprekinjeni smučarski spust z vrha do baze, en Slovenec se je povzpel na vrh brez uporabe dodatnega kisika, vrh je dosegla tudi ena Slovenka, prvi zakonski par na svetu, ki je dosegel najvišjo točko planeta, je bil prav tako iz Slovenije, žal pa je gora zahtevala tudi eno slovensko žrtev," navaja Viki Grošelj, kronist slovenskih dosežkov v Himalaji, ki je tudi sam stal na vrhu Everesta.
Ko se gora prilagaja tebi
Danes je Mount Everest še vedno najvišji vrh na svetu, a v alpinističnem svetu nima vzpon po običajni smeri prvopristopnikov nobene veljave več. Na strehi sveta je stalo že več kot štiri tisoč ljudi, kar je predvsem posledica razmaha komercialnih odprav. Te omogočajo vzpon tudi pustolovcem brez gorniških izkušenj, ki jih vodniki in šerpe včasih dobesedno privlečejo na vrh. Če le imajo dovolj denarja, da to plačajo. "Vzpon na Everest z uporabo dodatnega kisika po smeri prvopristopnikov, ki jo povsem opremijo in zavarujejo šerpe komercialnih odprav, je lahko lep osebni dosežek, v vrhunskem alpinizmu pa že dolgo nima nobene cene. V vrhunskem alpinizmu gre za to, da skušaš svoje sposobnosti prilagoditi zahtevam, ki jih pred tebe postavlja gora. To tudi vodi v napredek in dviganje meje mogočega. Ne pa da goro prilagajaš oziroma jo drugi prilagodijo tvojim sposobnostim," pravi Viki Grošelj.
Spet drugi posebneži postavljajo vse mogoče nesmiselne rekorde, ki z alpinizmom nimajo nobene zveze. "Visokogorski alpinizem je postal turizem, Everest je ponižan na raven prodajnega artikla, ki ga lahko rezerviramo za počitnice," o tem piše legendarni Reinhold Messner. Gneča na Everestu pa je posredno ali neposredno vzrok tudi za vse več nesreč, saj ne mine sezona, v kateri ne bi število žrtev doseglo dvomestne številke. Samo letos se je na gori in pod njo ubilo že deset ljudi. Pobočja Everesta so dobesedno posejano s trupli, saj ni nobene možnosti, da bi umrle s teh višin lahko prenesli v dolino.
Zvezdana Bercko