Polet, Maratonec - Grega Kališnik: Obleka s krili naredi človeka ptico. Da se vedno več ljudi loteva ene največjih odbitosti, letenja v wingsuitu, sta zaslužna Hrvat Robert Pečnik in škofjeloški pionir takšnega in drugačnega padanja z neba Stane Kranjc.
Če bi bili radi podobni slonu, obiščemo prodajalno s porcelanom, se nekajkrat okorno obrnemo, pa je. Opice smo lahko zelo hitro, včasih še prehitro in nevede. Tudi prasci. Kaj pa ptički? Žvrgolimo že, kadar nam prinaša koristi, toda ptiči imajo sposobnost, po kateri nemočno grabimo od pračasa naprej. Resda velikokrat krilimo z rokami, a z nogami na tleh.
Čeprav je bil mojster Dedal po izobrazbi kipar in stavbenik, so ga njegova zla dejanja pripeljala do nuje, da je zase in za sinka po imenu Ikar izdelal krila. Pa saj vemo iz osnovne ali večerne šole, sinka je domišljavost stala življenja, Dedal pa je varno pristal, sčasoma prebolel sina in ustvaril še mnogo čudovitega. Tako pravijo - oziroma so zapisali.
Zgodovina človekovega padanja z višine je pestra, a preobsežna za nas. Najprej je bilo padalo, pa jadralna različica, tudi nepravljični zmaji so vam verjetno znani, toda človek, brez pripomočkov, sam v spoprijemu z zrakom?
Že v tridesetih letih stoletja, v katerem ste se verjetno rodili tudi vi, so pogumneži začeli lesti v bolj ali manj posrečene obleke - s krili. V treh desetletjih pionirjenja naj bi bridko smrt storilo več kot sedemdeset nedvornih preskuševalcev - toliko žrtev je bilo potrebnih, da je sredi zadnjih devetdesetih zgodovina s prstom pokazala na Francoza Patricka de Gayardona. Frenčmen je izdelal obleko s krili, ki je po ptičjosti tako odstopala od tedanjih, kot bi po desetletjih iz doma ukrojene zakmašne obleke presedlali na Armanija (ali Muro). Eno od pomerjanj, če tako zapišemo, wingsuita (obleke s krili), pa je bilo leta 1998 na Havajih prelomno nemilo tudi za Gayardona.
Pa kaj to nas pravzaprav briga? Nas kar. Po Gayardonovi smrti je v njegovo obleko zlezel Hrvat Robert Pečnik, ki od tedaj velja za nesporno vodilnega razvojnika wingsuitov na svetu. In kaj nas brigajo Hrvatje? Še kako. Po njegovih načrtih najodličnejše obleke s krili izdeluje Škofjeločan Stane Krajnc.
Medtem ko s klasičnim padalom spoznavaš le lepote vertikale (in to do 200 na uro), te wingsuit z možnostjo horizontalnega leta najkonkretneje doslej približa tistemu, kar (ne) občutijo ptiči. Z wingsuitom vertikalni padec lahko zmanjšaš na hitrost 40 km/h, horizontalno pa letiš tudi do 200 km/h, čas prostega pada se daljša.
Wingsuitarji so začeli skakati iz letal, pri nas prvič leta 1999. Po tej plati gre za podvrsto klasičnega padalstva. Toda aeroplančke so supermančki začeli kmalu hrustati kot najmanjše maličice in se lotili skalovja. Skrivnost ptičjega letenja z naravnega vzletišča so pri nas prvič razrešili na podtriglavski Sfingi, dandanes pa je bistveno bolj cenjen kakšen drug Zahodni Julijec. Neletalsko vzletanje z wingsuiti pa je (pod)vrsta base jumpinga (skakanja z zgradb, anten, mostov, pečin oziroma skal).
Stane Krajnc - začetnik zmajarstva pri nas, eden pionirjev jadralnega padalstva, prvi, ki je na sončni strani opravil base skok in prvi, ki si je s pticami v wingsuitu delil naše nebo; na svetu je kaveljc 57 let - pravi, da pri skoku z letala preprosto ni pravega občutka letenja, saj je trda zemlja pregloboko spodaj. Pri skalnem odskoku pa gre za prvinsko letenje. Medtem ko je klasično padalo treba odpreti recimo kilometer nad pristajališčem, pri wingsuitu zadevščino delite z deset. Ob enem najperfektnejših poskusov doslej so Stane in njegova jatica krilili 1400 metrov vertikalno, leteli minuto in pol in opravili zračno črto, dolgo 2,5 kilometra.
Če je Pečnik glavni projektant wingsuitov na obli in je s svojimi idejami poskrbel, da željo po letenju uresničujejo množice, Kranjčevo podjetje poleg base in običajnih padal za skoke iz letal izdeluje tehnološko najzahtevnejše obleke s krili (resno konkurenco imajo v zadnjih letih edino v ZDA), enostavnejše pa, pravi naš pionir, šivajo v Poljanski dolini, v Poljanah.
Človek, oblečen v wingsuit, počne vedno večje neverjetnosti. Ikarji letajo le kak meter od gorskih sten in prav toliko nad kakšnimi našpičenimi grebeni, saltirajo in vijačijo, ko pa bodo zmogli pristati, ne da bi pred tem odprli padalce, pa bo razrešena še zadnja uganka in sfinga se bo vrgla v prepad (doline Vrat). No, če vemo, da človeku že padec na ploh (na trdo) s 15 centimetrov višine vzame sapo, s krepkejše oddaljenosti od tal pa dušo, si težko predstavljamo, kako bi bitje iz mesa in krvi zaružilo na pristajališče z vratolomno hitrostjo. Verjetno bi se končalo vratolomno.
Pri nas base različico wingsuit skokov gojijo v svoje veselje (in verjetno njihovih najbližjih) trije kerlci, iz letala, če število raztegnemo, kot pravi Pečnik, še kakšnih pet. Nasploh je tole besedilce napisano v vednost in nikakor ne v samovoljno ali samoučno ravnanje. Vem, po svetu hodijo najrazličnejši tiči, a še zdaleč vsak ne more biti ptič. Oblekico za debelega evrskega tisočaka si že lahko kupimo, potem pa nas (bolje, vas) čaka še melenkost - opraviti morate padalski izpit, vsaj 200 skokov, nato vas čaka še tečaj letenja in šele potem si boste lahko pustili rasti krila in mednožno letalno kožico.
Slišali smo, da morajo imeti moški za tozadevno sproščanje adrenalina bikova jajca, pa tudi trenirane okončine - pri izjemnih silnicah, ki naskakujejo telo med letom, najbolj trpijo roke in hrbtenica, najneprijetnejši in -nevarnejši del pa naj bi bilo odpiranje padala. Ko padaš vertikalno, si takorekoč v naravnem stanju, v horizontali, ko ti upor trga skalp z glave, pa je samonadzor nekoliko zapletenejši.
ZDA so padalska meka, prav tako je veliko krilatih ljudi v Nemčiji in zlasti Franciji, in kako je mogoče, da sta tako alfa kot omega wingsuitov pri nas? Stane Krajnc pravi, da na nekdanjem skupnem polotoku pač nikdar ni bilo za takšne stvari cekina na odmet - in česar si ne moreš kupiti, si moraš narediti sam. Vaja pa dela velemojstra.
In s katerega objekta, ki nam ga je podarila mati družba, bi lahko čisto blizu nas poletel vsaj base jumper (wingsuitar bi potreboval najmanj 200 višinskih metrov)? Škofjeločan pravi, da recimo s stolpnice, kjer se sekata Dunajska cesta in severna obvoznica, in s stolpnice, kjer je bil stipkan tale člančič. Ki ga je konec.