RAZGLEDI - Borut Peršolja: Najprej glede mojega odnosa do zgodovine nasploh: strinjam se s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino.
... Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu pa mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja, pa bo pokazal kdo? Zgodovina?
***
V časopisu, ki ga večplastno opiše beseda naklada, je predzadnji urednik Planinskega vestnika objavil celostranski članek, v katerem pa je pozabil napisati (je pa objavil naslovnico knjige), da je zgodovinar dr. Peter Mikša izdal znanstveno monografijo z naslovom Matica planinstva. Zato bi v odlični maniri profesionalnega novinarskega poročanja, ki vsekakor velja tudi v upokojenskem stažu, lahko svoje navedbe preveril neposredno pri znanstvenem viru (in o svojih ugotovitvah pri vseh, o katerih piše, ne le pri častnem članu PZS Ekarju in Škerbineku). Vendar tega ni storil (bodo pa vsi ljubitelji planinske zgodovine morali v prihodnje – če bo polemika še smiselna – polemizirati z avtorjem znanstvene monografije), saj mu drugače pripoved ne bi tako razburljivo in raztreseno stekla.
***
To, kar naj bi s slabim okusom v ustih (se opravičujem organizatorjem, a njihova postrežba je bila odlična, gostoljubnost pa nepozabna!) rekel na lanskem Jurčičevem pohodu, sploh ni bilo izrečeno. Ker je Jurčičev pohod organiziran v sodelovanju z MDO PD Ljubljane in ker je MDO PD Ljubljane pohod uvrstil v svoj program obeležitve 120. obletnice, sem zato ob koncu jubilejnega pohoda na Muljavi govoril o planinstvu v Ljubljani in širšem ljubljanskem območju (sedanji MDO). Upam pa, da je Ljubljana še vedno v Ljubljani? Kdor me pozna ve, da vedno govorim prosto in da svojih govorov in nagovorov ne berem. Si pa dosledno pripravim iztočnice. Ob koncu pohoda na Muljavi je po snežno sivo turobnem dnevu posijalo močno, a poživljajoče opoldansko sonce, zaradi katerega branje na odru niti ni bilo mogoče. In kot je običajno v tovrstnih primerih, velja govorjena beseda. Za potrebe spletne strani PZS pa je bilo uporabljeno besedilo iz že pripravljene in takrat tudi že odposlane kandidature za državno odlikovanje. Kdo je resnični avtor neizgovorjenega, a napisanega besedila lahko nedvoumno in dokončno pojasni podpisnik vseh kandidatur za državno odlikovanje. (Zabavno pa je, da črkobralcev niso zmotile nikoli dokazane resnice, ki sem jih resnično povedal na začetku pohoda v Višnji Gori in se glasijo: »V katerokoli smer boš šel, povsod je navkreber in proti vetru. Tisti, ki na skupnih ležiščih smrči, vedno zaspi prvi. Priložnost za najboljšo fotko se pojavi takrat, ko zmanjka baterije.«)
Vsi lepo povabljeni na letošnji Jurčičev pohod, ki bo prihodnjo soboto, torej 1. marca 2014!
***
Zakaj so v svojo pripovedko vpletli tudi predsednika republike, pa pojasni dogajanje v zakulisju: Planinska zveza Slovenije je ob 120. obletnici oblikovala šest predlogov za državna odlikovanja (eno društvo in pet posameznikov). Skupina zvestih podpornikov pa je mimo tega oblikovala še dva svoja predloga: posebej za Ekarja in posebej za Škerbineka. Oba predloga je kasneje na predlog predsednika PZS podprlo tudi predsedstvo PZS. Iz zapisnikov predsedstva PZS je jasno razvidno, da sem obema predlogoma edini nasprotoval. Predsednik republike je v postopku, ki sledi kandidaturi, oba predloga zavrnil (enega pred kratkim). Saj drugače tudi ni mogel: tako Ekar (1998), kot Škerbinek (2002) sta državni odlikovanji že prejela in nihče ne more za isti prispevek dobiti dveh odlikovanj (kakor tudi nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodbo že obsojen – 31. člen ustave) … Iz enakega razloga je zato tudi nesmiseln s strani “poznavalcev” narekovani predlog pisca, da naj bi odlikovanja prejela druga zaslužna društva: PZS je najvišje državno odlikovanja prejela leta 1993, PD Tolmin 1996, PD Kamnik 2003 …
***
PZS je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva dostojno obeležila (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (knjiga je medtem že pošla in je v pripravi druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1876 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.
Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, pa je odkrito skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).
(Kako iskreno gre nekaterim za tradicijo, pa zgovorno pove detajl iz obdobja oblikovanja in sprejemanja novega statuta PZS: V izhodiščih za statut je bilo predlagano, da bi MDO postali podružnice (kar bi eksplicitno napeljevalo na dediščino SPD, saj so bile le-te del SPD že od prvih društvenih pravil dalje). Predlog je naletel na silovit odpor (kasneje je bil tudi usklajeno torpediran), ki ga lepo zrcali mnenje: »Motijo me te »podružnice« kajti te imata NLB in Rimsko-katoliška cerkev. To je oblika dela v popolni odvisnosti od centrale – gospodarja. To v demokraciji ne more biti način dela …« Ob imenu pa je vsekakor bistvena vsebina. O njej pa sploh ni bilo razprave, saj je bilo že ime tako moteče, da do nje sploh ni prišlo. Vsekakor podružnice ne bi bile izpeljane od zgoraj navzdol, temveč – pa naj se sliši še tako paradoksalno – od spodaj navzgor.)
***
Sedanje vodstvo Planinske zveze Slovenije (to so moji vtisi, upam pa, da tudi ostalih iz predsedstva PZS, čeprav …) je zavezano tradiciji in doslednemu izpolnjevanju vrednot Častnega kodeksa slovenskih planincev ubralo pot združevanja in ne izključevanja. Izbrali smo razumevanje, da je del najstarejše zgodovine skupen nam vsem, ne pa zgolj peščici posameznikov ali zgolj enemu društvu. V zadnjem pogovoru za Planinski vestnik sem zato posebej izpostavil: »V tem (združevanju, opomba BP) je zelo pomembna družbena vloga PZS, ker skuša v tem prostoru, ko se vsi ves čas delimo, združevati ljudi in ideje.«
Takšno ravnanje je toliko bolj smotrno, saj tudi neposrednih pravnih učinkov nasledstva ali odprtih pravnih zadev (razen očitno prestižnih razlag zgodovine) med Slovenskim planinskim društvom, Planinskim društvom Ljubljana–Matica in Planinsko zvezo Slovenije že zdavnaj ni več (zato vključitev in plačevanje odvetniške pisarne za ugotavljanje očetovstva SPD/PZS v času Ekarjevega mandata lepo kaže sodobno sliko Kozlovske sodbe v Višnji Gori).
Marsikaj od tega, kar smo vsi, ki smo sodelovali v obeležitvi 120. obletnice ustanovitve Slovenskega planinskega društva, bo ostalo tudi zanamcem. Kaj pa je ostalo od 110. obletnice, ki jo je obeleževalo Ekarjevo vodstvo, pa je dobro znano: državna odlikovanja, ki so jih predlagali sami zase (v zameno pa je PZS leta 2004 dobila novega častnega člana), v kleti PZS pa v nekaj sto izvodih še vedno leži zajeten samopromocijski zbornik, v katerem so številne netočnosti, ki so jih morali ugledni posamezniki (Janko Mirnik, Milan Naprudnik, Andrej Brvar …) javno popravljati. Za zgodovino pa je ostala iz PZS izločena gorsko reševalna služba ter prepoved uporabe besede gorništvo.
***
Lepo je videti, kadar je ljudem dano, da v jeseni bogatega življenja lahko uživajo sadove svojega dela ter več desetletnega iskrenega druženja, sodelovanja in zvestega medsebojnega podpiranja. Če so arhivske škatle (o katerih ena izmed političnih strank pravkar zbira referendumske podpise) v prispodobi in dejansko odlagališče tovrstnih dosežkov in zaprašenih plasti zgodovine (iz katerih je na oder Slovenskega mladinskega gledališča pretresljivo izstopila usoda Pavle Jesih), potem bodo gospodje tovariši morali pogledati še v katero od arhivskih škatel z lastnimi dosežki.