Bojan Ambrožič: ... Začel sem ob jutranjem svitu pri Koči pri Savici in se usmeril na mulatjero proti Komni.
Trenutno se po dolinah zadržuje megla, med tem ko se hribi kopajo v soncu. Zato sem izkoristil prvo priložnost da se dvignem nad meglo. Odločil sem se da bom tekel s Savice na Krn, kar sem sicer letos že poskusil, pa sem bil zaradi nevihte prisiljen obrniti na polovici poti.
Celotna objava na Bojan Ambrožič >>>
Začel sem ob jutranjem svitu pri Koči pri izviru Savice in se usmeril na mulatjero proti Komni. Pot je uradno zaprta, saj je Savica spodjedla in odnesla kos mulatjere v bližini hišice kjer poleti pobirajo vstopnino za ogled slapu. Na tem odseku velja biti res previden, saj se pot še vedno ruši. Višje pa na srečo mulatjera hujših poškodb ni utrpela. V prvih kilometrih tečem zelo počasi in rezervirano, saj vem da me čaka še cel dan teka. Večinoma se držim kar mulatjere in ne uporabljam bližnjic da si ne bi uničil ritma teka. Poleg tega pa pot na Komno ne sodi med moje najljubše gorsko-tekaške poligone, saj jo prekriva grob grušč, ki ves čas zahteva absolutno koncentracijo na progo. Poleg tega dodatno vzdušje kvarita mraz in megla. Končno se vzpnem v dolino Pekel, kjer se pot toliko poravna, da lahko nadaljujem z nekoliko hitrejšim tempom.
Šele pri Domu na Komnu se dokončno dvignem nad meglo. V trenutku postane toplo, cel vroče. V domu se na hitro odžejam z izotonikom in odtečem naprej proti Vratcam (Bogatinskem sedlu). Pot na sedlo se ves čas položno vzpenja, kar omogoča relativno hiter tek. Vreme je nepopisno lepo in vroče! Zato se kmalu ujezim nad samim seboj, ker sem se spet preveč eskimsko oblekel. Dovolj je toplo da bi lahko tekel skorajda gol, sam pa tovorim tri velurje, termovko namesto camelbaka in pa zimske tekaške pajkice. Ne samo da je oprema ki jo tovorim težka, v njej tudi močno kuham.
Na srečo na Bogatinski vratih vsaj malce zapiha veter, da se ohladim. S tod prvič v daljavi zagledam Krn, do katerega je še kakšnih šest kilometrov zračne razdalje in še več kot deset kilometrov poti. Vendar počutim se odlično in se brezkompromisno poženem navzdol proti Krnskemu jezeru. Sestop s sedla do Krnskega jezera je dolg kar štiri kilometre, a je zelo položen. Zato se na tem odseku da zelo lepo in udobno teči. Pot izjemoma postane nekoliko strmejša le pri kasarnah na planino Lepoč.
Tik pred Krnskim jezerom se pot spet obrne navkreber. Sedaj me do vrha Krna čaka 850 višincev vzpona. Pri Krnskem jezeru si seveda vzamem minuto ali dve odmora za ogled čudovitih odsevov na njegovi mirni gladini. Potem pa se zapodim v dolg klanec proti Krnu. Od tega mesta dalje zame pot postane še posebej zanimiva, saj tod nisem hodil že več kot deset let. Toliko časa je namreč minilo od takrat, ko sem še kot otrok prvič in zadnjič obiskal Krn. Prav veliko več kot to da sem stal na vrhu, pa se niti ne spominjam. Sprva pot prečka precej zoprna melišča pod Šmohorjem. Le tem se je mogoče izogniti po spodnji poti, ki se začne na koncu Krnskega jezera. Višje se obe poti združita na veliki travnati ravnici že zdavnaj opustele planine Na polju. Za planino se pot spet začne strmo vzpenjati, kar mi zelo ugaja. Pot sama po sebi je precej gruščnata in naporna za tek. Vendar jo omilijo čudoviti razgledi proti Velikemu Lemežu, Šmohorju in Krnskemu jezeru. Zelo se trudim da bi čim manj fotkal in s tem ne izgubljal časa. Pa mi nekako ne uspe, saj si preprosto temu ne morem upreti, ker je preveč lepo.
Pot nazadnje pripelje na Krnsko škrbino; s koder je do vrha Krna le še kratek vzpon po travah. Razgled s Krna je odličen na vse strani. Krn sam po sebi niti ni posebno visok vrh. V višino meri zgolj 2244 metrov. Vendar pa v bližini ni nobenih višjih vrhov, ki bi zakrivali razglede. V mojih nogah še ni čutiti neke posebne utrujenosti. Zato se odločim da turo še nekoliko podaljšam. Moj naslednji cilj je Batognica. Gora, ki ima zanimivo tako geološko, kot tudi človeško zgodovino. Njen vrh ima obliko “lomljene” piramide, kar je delno posledica tega da so jo med prvo svetovno vojno precej znižali, deloma pa tudi zato, ker tu najdemo najlepši stik med triasnimi in jurskimi kamninami v Sloveniji.
Pot na vrh Batognice poteka po grebenu mimo številnih kavern in ostankov Soške morije, ki je tod potekala pred skorajda 100 leti. Na drugi strani gore, do sedla Prag, ne vodi nobena uhojena pot, a se vseeno ni težko znajti. Še vedno nisem imel dovolj. Zato sem nadaljeval še na Vrh nad Peski. Na tem vrhu še nisem bil, niti nisem vedel kje poteka najlažji pristop. Zato sem sledil zgolj svojim gorniškim občutkom. Sprva sem se vzpenjal po grušču in skrotju na levi strani (južnega grebena). Vse skupaj je bilo tu tako krušljivo da sem mislil da bom podrl celotno goro. Višje sem naletel na izpostavljen greben, ki sem ga obvozil po zagruščeni grapi. Težavnost plezanja je okrog prve stopnje. Z Vrha nad Peski sem nadaljeval naprej po grebenu. Vmes sem užival v razgledih na Jezero v Lužnici. Kmalu sem se spet priključil markirani poti in po njej nadaljeval do kapelice pod Malimi Peski. Tu se pot strmo obrne navzdol v nekakšno plitvo dolino.
Potem pa pot postane bolj položna in vijuga mimo številnih gričev in vrtač. Prav prijetno je bilo in skorajda bi se želel da se ta odsek poti ne bi nikdar končal. Na planini Lepoč sem se priključil poti s Krnskega jezera in po njej nadaljeval do Bogatinskega sedla. Nisem hotel še domov in sem zavil navzgor proti Lanževici. Noge so me že rahlo pekle. Zato sem se vrhu odpovedal in se spustil na Lepo Komno. Tudi ta del Komne je zelo ravninski in tekaški. Predvsem pa zelo samoten. Nosi pa še eno posebnost – mrazišče Mrzla Komna, kjer so namerili najnižjo temperaturo v Sloveniji: – 49 °C. Tudi danes sta se v tej vrtači, navkljub jasnemu in toplemu dnevu, cel dan obdržala slana in pa ivje. Z Lepe Komne sem se spustil do Doma pod Bogatinom. Potem pa sem se tik pred finišem še enkrat več okrepčal na Domu na Komni. Oskrbnica mi je nekoliko potožila da sem bil danes, poleg dveh deklet, ki sem ju nekje na poti tudi sam srečal, edini gost. Poplave so očitno škodo povzročile tudi v planinstvu.
Sedaj me je čakal le še zoprn spust po mulatjeri do Savice. Duhamornost in monotonost poti sem si omilil z glasbo. Poskočna glasba mi je vnovič dvignila utrip in motivacijo. Sedaj se mi sploh več ni zdi da tečem, ampak da v plesu s poskoki, urno sestopam navzdol. GPS mi je na koncu nameril 37.3 km in pa 2800 višincev vzpona in prav toliko tudi spusta. Ni pa mogel izmeriti vseh užitkov in razgledov, ki sem jih doživel na poti. Le ti mi bodo še dolgo lepšali sive dni v dolini.
Bojan Ambrožič