Polet – Željko Kozinc: Jezersko – potep po gorski dolini in k slapu Čedca.
Dolina na severni strani gorskega hrbta Kamniško-Savinjskih Alp je tudi pozimi prava gostija za ljubitelje narave
Polet, četrtek, 10.01.2008 - Na svoji zemlji
Jezersko – potep po gorski dolini in k slapu Čedca.
Od Šenka do Jenka
Dolina na severni strani gorskega hrbta Kamniško-Savinjskih Alp je tudi pozimi prava gostija za ljubitelje narave in starosvetnosti. Zlasti sta lepi poti v obe jezerski dolini, v Ravensko in Makekovo Kočno, ki sta tudi v snegu lepo počiščeni. Že v poldnevnem izletu je možno iz Makekove Kočne priti do najvišjega slovenskega slapa Čedca. Cesta nas najprej pelje mimo mogočne kmetije Makek. Ob njej si mimogrede ogledamo še veliko tiso; najzanimivejši del kmetije pa je na malce protisloven način tista stavbica, ki je najmanjša, namreč lesena podkletena kašča, ki so jo postavili leta 1849. Naprej se dvigujemo skozi gozd, ki se vse bolj redči; vse lepše se lahko razgledujemo po divje razbrazdanih severnih ostenjih Grintovcev. Lep pouk iz zemeljske zgodovine nas čaka! Gora Kočna je s svojima dvema vrhovoma (Kokrska Kočna 2475 m, Jezerska Kočna 2540 m) najmočnejši kočnik v jezerski gorski čeljusti. Ledenik ji je v njenem srednjem delu izdolbel globoko škrbino, med umikanjem in topljenjem odlomil del Kočne, ki je zgrmel v dolino. Ostal je več kot 100 metrov visok odlom amfiteatrske oblike. Divje razbrazdana stena je na tem mestu še danes rdeče rjava zaradi železovih spojin, tako da spominja na veliko, še zmeraj odprto gorsko rano. Hladi jo dolg, tenek curek slapa, ki najprej prosto pada okoli 70 metrov globoko, potem pa se še 50 metrov zliva po strmi steni. Po nekaterih raziskovalcih ljudskih imen je slap dobil ime po igrači pupici ali punčki v plenicah, čečici. Čedca je z malo domišljije res videti kot čečica, zlasti v teh dneh, ko se s širokega ustja povesi v prepad debel leden steber. Slap je sredi surovih skalnih gmot videti nekako punčkasto cartljiv, saj je podoben občutljivemu povesmu belih trakcev, ki jih razčesava nevidni glavnik vetra. Nima preglobokega korita, niti gori pri ustju niti doli pri izteku, zato se da priti daleč pod njen studeni pršec. Rdeče stene voda ni zlizala, nasprotno, raskava je, kar priča, da je Čedca mlad slap, ki nemara preživlja šele dojenčkasto dobo svojega nedoločenega trajanja, in je torej med slapovi res čečica, materi Kočni v čeden okras.
Jezersko polno doživimo tudi, če ostanemo kar v dolini. Posamezne domačije na od magistralnih poti odmaknjenem, od zunaj pozabljenem, od znotraj pa vase zaprtem Jezerskem so nemara ohranile čut za svojo posebnost in izvirno lastnost, zato številne stoletne stavbe stojijo še danes. Le nekaj sto metrov od Planšarskega jezera, kjer sta glavno parkirišče in dobra hrana, pelje cesta do Šenkove domačije, tiste kmečke arhitekture (poselska lesena hiša, kašča, senik, skedenj, ovčji, goveji in konjski hlevi), ki je bila na Slovenskem največkrat premerjena, fotografirana, narisana, opisana, znanstveno obdelana, zavarovana itd. Gre za velik, nekoč bogat slovenski dom. O njegovi starosti si strokovnjaki niso edini. Arhitekt Marjan Mušič jo je datiral v leto 1517, etnolog Ivan Sedej pa sto let kasneje. Posebno je zanimiva velika zidana stanovanjska hiša. Dva portala sta lepo kamnoseško delo, zanimiva so tudi okna. Če boste prijazni in ne preveč moteči, vam bodo domači morda dovolili, da pokukate v notranjščino, v dolgo in široko, banjasto obokano vežo. V črno kuhinjo in shrambo peljeta izredno lepa poznogotska portala. Tu je še veliko dragocenih detajlov: stropov, vogalnih zvez, vrat, ključavnic, okvirov, obokov, stebrov ...
Če boste že pri Šenku, zavijte še k Jenku; spet nekaj sto metrov naprej. K sloviti Jenkovi kasarni. Kasarni? V njej so v času Ilirskih provinc bivali francoski vojaki. Sicer je to večstanovanjska hiša, kjer je bil – ob nekdanji cesti s Koroškega na Kranjsko – najprej hospital, gostišče in pribežališče za popotnike. V njej so ohranjeni številni kamnoseški detajli iz pozne gotike, v zgornjih prostorih pa je še viden napis nekega popotnika iz leta 1569; kar pomeni, da je stavba takrat že stala. Danes je »kasarna« muzej z zanimivo narodopisno opremo. Prostori so urejeni po šegah iz prejšnjih stoletij, posebno zanimiva je že vhodna velika veža, ki učinkuje kar monumentalno. Tu so kurili in tu je bila jedilnica. Dobimo pristen vtis 18. stoletja in še starejših časov, ko se je turizmu streglo edino v takih stavbah: estetsko in funkcionalno nemara lepše kot danes. V nasprotju z današnjim izletnikom pa je takratni popotnik živel naporno in nevarno. Vendar se mu ni tako mudilo.
Željko Kozinc