Dolga tura, na kateri se ne gleda na uro, temveč se uživa v lepotah narave okoli slovenskega očaka. Po delčku poti štirih srčnih mož iz Bohinja.
Triglav (2864 m)
Od Svetega Janeza do Aljaža
Dolga tura, na kateri se ne gleda na uro, temveč se uživa v lepotah narave okoli slovenskega očaka. Po delčku poti štirih srčnih mož iz Bohinja.
Triglav, simbol Slovenstva, je gora, kamor naj bi stopil vsak Slovenec. Nanj se je moč povzpeti iz različnih smeri. Najlažja je pot z Rudnega polja na Pokljuki. Do Kredarice pridete lahko iz dolin Krma, Kot, Vrata, od koder vodijo proti Triglavu tri poti: Čez Prag, Tominškova pot in pa tista, ki je najlepša, pot čez Plemenice oz. Bambergova pot, kot so jo krstili Nemci še v času Avstro-Ogrske.
Pristop, ki vam ga bom danes opisala, je dolg in zato precej naporen, delček pa bo potekal po poti prvopristopnikov, štirih srčnih mož iz Bohinja. Leta 1778 so na vrhu Triglava stali Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine, Luka Korošec s Koprivnika ter Štefan Rožič in Matija Kos z Jereke. Njihova pot je tedaj potekala iz Srednje vasi, preko planine Konjšica do Velega polja. Nato so pregledali tri strani gore, se z ledenika dvignili do Kredarice ter naprej proti vrhu.
Naša pot pa se začne pri cerkvi Sv. Janeza v Ribčevem Lazu, od tam gremo proti Stari Fužini, in zavijemo v dolino Voje. Občudujete lahko korita Mostnice; draslje in kotanje, ki jih dolbe voda že tisoče in tisoče let. Planinska koča na Vojah leži na nadmorski višini 690 metrov. Na koncu doline se kmalu začne "grizenje kolen", strm vzpon po gozdni poti, brez razgleda; naporno, a nujno za premagovanje približno 1200-tih metrov višinske razlike do Vodnikovega doma na planini Velo polje ki leži na nadmorski višini 1817 metrov. Idilična koča, kjer je vedno polno ljudi, s pogledom na Planiko in slovenskega očaka.
"Vodnik" je odskočna deska za Triglav in planinci gredo običajno proti Planiki oz. Kredarici. Jaz pa predlagam, da krenete proti Tržaški koči na Doliču, kjer tudi prespite. Pri prečenju Velega polja poslušajte, če boste slišali žvižge simpatičnih svizcev, morda celo kakšnega ugledali. Vendar, le-ti ne zavijajo čokolade.
V poletni sezoni je koča na Doliču nabito polna, zato vnaprej rezervirajte posteljo. Spanec na skupnih ležiščih je dogodivščina, zato so običajno noči prekratke, a jutranja gorska zora bo dala potrebno energijo za naskok na vrh.
Pot z Doliča na Triglav se pod steno združi s potjo, ki vodi čez Plemenice. Ko sem hodila po tej poti, sem imela občutek, da vzpon z Doliča na vrh ni običajen, kajti planinci so v tej smeri sestopali. Zavarovana plezalna pot vsekakor ni za vrtoglave.
Bolj sem se bližala vrhu moje domovine, kot piše na žigu z vrha, bolj je pihalo. In končno...vrh! In na vrhu polno ljudi. Resnično je Triglav postal romarska pot. Še niste bili na vrhu? Torej sledi krst. Po ta zadnji plati s "štrikom". Ne pozabite ga doma!
Sestop poteka v smeri Planike od tam pa preko Vodnikovega doma na Rudno polje na Pokljuki.
Morda bo kdo rekel, da je pot predolga. Je dolga, temu ni oporekati, a naj vas misel spoznavanja lepot Julijskih Alp in ne le misel "moram na vrh", vodi po njej. Za omenjeno pot sta kondicija in vzdržljivost nujni, sicer se človeku hribi lahko uprejo za vedno. V gore ne hodimo zato, da bi tam trpeli, temveč zato, da bi odkrili in videli kotičke neokrnjene, divje narave in uživali v "frišnem luftu".