Nedelo, Reportaža - Grega Kališnik: Pot do frajerizma sem si utrl s pomočjo Toma Drolca (v središču), Justa (na vaši levi) in (edinega preostalega) Klemna ...

Že zdavnaj je prešlo v moški rek, kako vrh Čopove v Ljubljani v desetih minutah vidiš vsaj deset deklet, bolj misicastih od aktualne, pri nas večinoma akutne, misice Slovenije. Kako bi torej, fant vesel, v mravljišču, panju neustavljivo privlačnega, opozoril nase? Res, lahko bi hlinil, da me je božje vrglo, pa bi se pomagavke nabrale okoli mene, ali sključeni ženici torbico iztrgal, pa bi me zgrabili in si me ogledovali. Zame prezahtevno, pot do frajerizma sem si utrl s pomočjo Toma Drolca in sodelavcev 30-letnega Justa Hudobreznika in 24-letnega Klemna Grobelnika. Smo si kar precej dovolili, kajne, takole v dveh zamahih zamenjati celoten ansambel Mestnega gledališča ljubljanskega.
Uradno podjeten je pod imenom Višinski Drolec od leta 2004. »Z višinskimi deli sem se začel ukvarjati leta 1988.« Že tedaj se je kakšnemu alpinistu utrnilo, da bi biznisiral, in je za posebna opravila, med katerimi so višinska, novačil stenske kolege. »Projekt je recimo zajemal barvanje 50 visokonapetostnih stebrov električnega omrežja, s Tomažem Humarjem sva bila skupaj vajenca, najin mentor Franček Knez. S tal naju je gledal, ko sva bila še sredi stebra.« Visokega posla je bilo tedaj veliko, bilo je absolutno dobro plačano, 200 mark na dan, denar je šel za plezarijo.

Viseti, izviseti
»Plezal sem ogromno,« odstre spomin 42-letnik iz Šmarce pri Kamniku, živi v Šoštanju. »Najprej v Kamniških, s Humarjem veliko po Julijcih, v Franciji, Ameriško smer v Druju.« Nato ga je Humar, ki je to počel že štirinajst dni, naučil jadralnega padalstva, Tomo ni pristal le pri priložnostnih letih, postal je inštruktor. Leta 1999 je bil v Tomaževi odpravi na Daulagiri, leta 2003 na neuspešnem naskoku Nanga Parbata. V vednost, razvpiti Humarjev helikoptersko reševalni Nanga Parbat je iz leta 2005.

Drolec je odprl trgovino (vzrok tega je v domžalski Tosami) s športno opremo v Kamniku, se spustil z višin, v podnu je sčasoma pristal tudi posel, in če je hotel preživeti, je moral spet gor. Tja, kjer se najbolje počuti in največ zna.

Nekoč se je visoko delalo, ker so bili visoki tudi cilji, zdaj »se z višinskimi deli preživljam. Včasih sem bil vsak dan na štriku, zdaj je povpraševanja bistveno manj.« Zato je treba tudi v luknjo. Stranski proizvod dimniškega znanja je usposobljenost za sanacije čistilnih naprav. Od višine se torej živi, a ne tako dobro, da ne bi bilo treba sem ter tja po vertikali v drugo smer.

Šoštanjski dimnik ima približno 230 metrov, nanj je treba po lojtrci, »če smo v formi, smo gor v pol ure«, se pohvali Drolec. Ga je bilo treba visokotlačno spucati, poštemati razpoke, pobarvati. »Za mobilne operaterje montiram signalne luči na oddajnikih, ob letališčih, avtocestah.« Bratje v nerodnosti! Menjava žarnice je tista niša, kjer tudi najbolj nesposobni najdemo kaj zase. Kot peka jajc. A če je vir svetlobe treba zamenjati na težko dostopnem mestu, pokličejo višinske mojstre.

Enako delo je zdaj radikalno manj vredno kot nekoč, čeprav gre za ekstremno izpostavljenost, tako globoko kot višinarji lahko zgrme le ostudni politiki ali nedovoljeno naphani biciklisti. Nevarnost ima isti delovnik: »S strehe Tosame sem padel osem metrov in pol globoko. Zlomil sem si roko, ledveno vretence, za nekaj časa opustil to delo.« Pristal je dva metra stran od pet metrov visoko naložene vate.

Tehnika kajpak ni razvojna cokla: »Nekoč sem se samo spuščal po štriku, zdaj nemalokrat žimarim navzgor.« A če so se s težkimi dostopi nekoč merili izključno alpinisti, za pomagalo je bila lahko lojtra, je danes milijon različnih dvigal. S katerimi lahko dela vsak. Velike firme imajo svoje ekipe.
Pa cerkveni zvonovi, te so včasih farbali, danes postavijo odre pa zvoniku zamenjajo kapo. Včasih je Cerkev v pušco segla za pleh, danes malo globlje, da plačajo baker.
Da strnem njihovo usodo: včasih si lahko visel po mili volji, danes proti svoji volji prevečkrat izvisiš.

Čopova zapuščina
»V ekipi nas ni več kot štirje, pet, največkrat dva, trije.« Četrto kolo sem bil tokrat jaz, pred mano je bil neubranljiv izziv. Iz knjig poznam dolgoletno ubadanje s stebrom, ki je sčasoma postal Čopov, pa si je nosilec poimenovanja pri osvajanju pomagal tudi tako, da se je v krucialnem trenutku za meglo prijel. Pa še žensko je imel s seboj. Kislo se je držala v tistih dneh, nič čudnega, saj je bila Jesihova. Tudi mene je čakala Čopova, ulica v Ljubljani, stena ni bila severna, ampak južna, megla mi ni bila v pomoč, pa še za spust, ne navzgorno poprijemanje je šlo. Aja, stena ni bila Triglavska, ampak tista Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je prekrita z mega plastificirano plahto, reklamnim panojem. Na njem so v najsamovšečnejših pozah (tudi malo retuširani, se mi zdi) upodobljeni MGL-umetniki.

»To je naš najljubši posel, vsako leto menjamo manjše panoje, ki opozarjajo na sezonske predstave, po potrebi zamenjamo ansambel.« Pomislil sem, kako bi si zadevo lahko olajšali in igralca, igralko, ki je iz objektivnih ali subjektivnih razlogov ušel iz MGL – recimo, ako bi šla Tanja Ribič s svetovno uveljavljenim lepotcem in soprogom v Hollywood ali pa bi šla tja vsaj premlatit Angelino Jolie –, preprosto prečrtali z mastnim flokijem.

Glej, frančiškani!
Zmenjeni smo bili na strehi teatra, trije višinski so bili nared. Vrvenje niti ni bilo tako zapleteno, sidrišča so bila narejena okrog betonskih zračnikov, Just in Klemen že v akciji. Odvezovala sta zančice in počasi snemala zasedbo. Teatrsko rečeno, ni šlo za komedijo, niti tragedijo, z mojega vidika, prižet sem bil na betonsko ograjo, melodramo. Ki pa se je igralca nista zavedala, saj sta bila dobrovoljna kot le kaj.

In glej, kvišku, v kaskaderja, se je jelo obračati vse več glavic. Madonca sta frajerja, sem bil nemiren, špegajoč skozi fotokukalo. Kar ne nazadnje niti ne bi bilo nujno. Pomislite, kolikokrat ste šli po neki ulici, pa se vam sanja ne, kaj je vrh pročelij, ki jo zamejujejo. Priznam, da gledališke plahte, ki meri 22 krat 4,3 metra, nisem opazil nikoli. Pa ne mislim na orošena leta, ko sem večinoma gledal v tla od sramu ali (pri)zadetosti, tudi zdaj, trezen in zrel, sem enako ravnogled.

Je pa prijetno, kako dogajanje, namesto da bi bilo plastično, s strehe, z višine približno 25 metrov, postane ploskovito, vzorčasto. Takole, na samem, vam šepnem, da ima M. C. (polno ime in priimek hranimo v uredništvu) že kar precejšnjo plešo in da tisti važički, S. M., vrh rdeče kapice cofek manjka. Ja, vse to sem videl skozi teleobjektiv, ki sem ga usmeril tudi v pisarne nasproti in uslužbencem malo pod prste gledal, zanimalo me je tudi, kaj počnejo pri frančiškanih – kar sem uzrl, me je oblilo z rdečico. Za konec sem preštel še cekine v peharčku dveh čudno odetih, ki za denar nista niti z besedico prosila, pa ga vseeno nekaj dobila. Pozneje sem ugotovil, da sta pantomimika.

Naše višarjenje je spremljala muzika, na zaprti Slovenski so imeli fešto, to je bilo dretja, navijanja, opozarjanja. Natanko sem slišal, kako pametuje povezovalec, in sem tik pred svojim spustom čez steno iz mikrofona spred Name slišal: »Mrtvi, pridite, ranjenci, takoj za njimi!« Verjemite, v hlačah me je zmanjkalo.
Ko je bila rolca dol, sta jo emgeelovska vzdrževalca Jani in Dani razprostrla po tlaku, nato zložila. Višinci pa smo se, po stopnicah, spustili v četrto nadstropje, kjer imajo gledališčniki bufet.

Mačka na strehi
In spet so mi zaplavale misli, ob pogledu na žive like pri sosednji mizi, ki so karierno prodrli pod odrske luči in na teve zaslone. Gledališki igralec, takole, navzemajoč se svojih vlog, izgubljajoč lastno identiteto ... Si predstavljate, da ste Hamlet, tik pred mantro To be or not to be, pa med pavzo pridete na en čik, stopite na bifejski visokonadstropni balkon, kovinska ograja sila nizka, in če strežejo alkohol, česar nisem preveril, ne vem, meni se zdi nevarno. Nevarno blizu tragičnim posledicam.

Akuzmatični glas je teatrnike s terasice pozval na vajo za komad Maček (ali mačka) na pločevinasti strehi. Ne bi prisegel, da je rekel tudi vroči. Kakšna božja neprevidnost, mi pa na njihovi nepločevinasti hladni strehi. Spili smo kavico in šli spet pod oblačni svod. Da ne bom predolg: namestitev novega ansambla je bila brezhibna, osrednji delež je nosil in razvijal Tomo, nato se je vrnil – pome.

S seboj sem imel svoj deviški, napaka, pacon, plezalni pas in čelado. Čeprav se mi zdi, da je z njeno nošnjo na taki višini tako kot pri kamikazah: čelado nosimo za štos. Tomo me je dvojno zavaroval, spomnil sem se pretresljivega, ganljivega članka v vaši revijalni najboljši prijateljici, da so enako storili z Janšotom, ko so ga vlekli čez Steno. Verjetno se mu je splačalo – tam je bila tudi relativno mlada alpinistka, ljubezenbudna Urška. Dvojno zavarovan, le da je bil moj štrik dinamičen, to pomeni, nekoliko elastičnejši.

Iti čez rob je vedno nevarno – lahko vas okarajo, če ne zaprejo, lahko se, ne nazadnje, potolčete ali opraskate. Prekobalil sem se čez zid, se še zadnjič (upajoč, da ne v življenju), oprijel ostrega roba ter se prepustil milosti. Ko sem se ovedel, sem prosto visel, 30 centimov pod Drolcem, ki mi je izročil fotoaparat.

Čeprav so bile splošne razmere v sredo objektivno blažilnejše, povem, kako je južna stena MGL zagotovo bolj gladka od triglavske severne. Nobenega oprimka, stopa, pa še belo barvo pušča, kar je najbolj vidno na črnih hlačah. Nato pa, polica, nadstropje, pogled v pisarno, kjer gospa tipka za računalnikom. In se spomnim Tomove pripovedi tri dni prej.

Na oknu glej
»Najbolj hecno je, ko adaptiramo stanovanjske bloke.« Ko gre kaka gospica zvečer slepo mimo oglasne deske z obvestilom o posegih na fasadi in zjutraj v kombineži mirno čiča ob kavici v kuhinji, mož tedaj že gara. Takole srebajoč toplino, človek, v cirka šestem nadstropju, pred oknom zagotovo ne pričakuje nobenega homo sapiensa, v skrajnem primeru južnokorejskega specialca. Nato pa na štriku zagleda Toma ali katerega njegovih: »Reakcije so zelo različne. Nekateri takoj spustijo rolete, drugi nam ponudijo kavico.« Samo da jim štrika ne prerežejo, me prešine, in to prosim tudi gospo, ki sem jo presenetil v tretjem ali četrtem nadstropju. Izvem, da ji še na misel ni padlo.

Relativno mravljinčno je bilo, da me je Tomo spuščal v vpadnici McDonaldsovih vhodnih stopnic. Na sebi, razen aparata okoli vratu, nisem imel priveska, privesek sem bil sam. In če bi šla v franže dvojna varnost, bi lahko kak nedolžen mladec dobil nenaročeno porcijo royale with me.

Vrhunec mojega mestnega alpinizma pa je prišel zelo nizko, ko sem bil spuščen v zor jedcev hitre prehrane. To je bilo izzastekelnega smeha, da ti nindža pade skoraj na pladenj, kaj takega.
Ko sem se še bolj približal tlom, je neka mladinka za kanec zavrisnila, dva višjenajstnika pa sta zavohala moje štumfke, ko so zabingljali nekaj decimetrov nad njunima pomfrijema.

Slednjič sem premagal steno in se znašel pred gordijskim vozlom – kako razvozlati sila skrbno narejeno osmičko. A kogar ni pičila kača, se ne boji niti trdno zavozlane vrvi in višinske vezi z življenjem sem se otepel ter zadihal svež gorski – me je že zaneslo, že lažem – ljubljanski zrak. Čopova je padla.
Počutil sem se kot frajer. Ta izraz smo pred desetletji meščani prevajali kot – zdrav kmečki fant.

Grega Kališnik, besedilo in fotografije