V organizaciji APD Kozjak, od 21. julija do 21. avgusta 2005 – Tone Golnar
Pomotoma za krajši čas že objavljeno brez fotografij
Odprava na Kun
V organizaciji Akademskega alpinističnega odseka Kozjak iz Maribora, je bila med 21. julijem in 21. avgustom 2005 alpinistična odprava na 7086 metrov visoki vrh Kun v Ladaku
Vodja odprave je bil Tone Golnar, Bogdan Rojs, pomočnik vodje odprave, Fredi Belavič, Mateja Bolčina, Vlado Fras, Iztok Horvat, Dušan Golubič, Tatjana Gorjup, Jure Gostenčnik, Aleš Holc, Damjan Karničnik, Boris Kokol, Rok Maček kot zdravnik, Stanka Skušek, Matjaž Šerkezi in Karmen Verhovec.
Odprava je krenila na pot 21. julija z Dunaja. Preko Moskve smo poleteli v New Delhi, kamor smo prispeli zgodaj zjutraj naslednjega dne. Še isti dan smo uredili vse formalnosti na Indian Mountaineering Foundation (IMF) in se srečali z našim zveznim oficirjem.
Naslednje jutro smo odpotovali z letalom v Leh (3500 m), prestolnico Ladaka.
24. julija smo opravili prvo aklimatizacijsko turo na bližnji 4100 m visoki vrh, popoldne pa smo si ogledali znamenitosti v okolici Leha.
25. julija smo začeli aklimatizacijsko turo na 6150 metrov visoki Stok Kangri. Prvi dan smo dosegli tabor na višini 4300 metrov. Drugi dan smo se povzpeli za 700 metrov do drugega tabora, kjer smo prespali dvakrat. 27. julija smo ob enih ponoči začeli z vzponom na vrh. Prvi so vrh dosegli po dobrih štirih urah, zadnji po sedmih. Dva člana odprave sta zaradi slabega počutja ostala v zadnjem taboru, trije pa so obrnili med vzponom proti vrhu. Vrh je doseglo enajst udeležencev odprave, Dušan Golubič pa je z vrha tudi smučal po strmem vzhodnem pobočju. Po še eni noči v drugem taboru, smo 28. julija sestopili v dolino in se vrnili v Leh.
30. julija smo se odpeljali do Kargila, kamor smo prispeli po desetih urah vožnje. Naslednji dan smo po sedmih urah vožnje prispeli do izhodišča (3600 m) pod ledenikom Shafat.
1. avgusta smo v šestih urah pristopili v bazni tabor na višini 4500 metrov.
Za sam vzpon so nam na IMF odobrili le deset dni, zato nismo smeli predolgo čakati. Dogovorili smo se, da se bomo razdelili v štiri skupine. Že naslednji dan, 2. avgusta smo pričeli z vzponom proti vrhu. Zadnji dve skupini sta se v petih urah povzpeli do tabora 1 (5300 m) in postavili šotore. S seboj smo prinesli tudi šotore za višji tabor in vse plezalne vrvi. Skupini sta nato sestopili, iz baznega tabora pa sta se še isti dan do 1. tabora povzpeli prvi dve skupini.
Naslednji dan, 3. avgusta sta prvi dve skupini nadaljevali pot proti drugemu taboru. Imeli so težave z iskanjem varnih prehodov med razpokami. Po dobrih sedmih urah so dosegli rob platoja na 6150 metrov in se nato spustili na plato. Približno na polovici dvokilometerskega platoja so postavili drugi tabor (6100 m).
Od T1 k T2, spredaj White
4. avgusta se je iz BT v T1 začela vzpenjati skupina štirih, vršna naveza pa je ob šesti uri zjutraj iz T2 krenila proti vrhu.
Damjan Karničnik in Matjaž Šerkezi sta po platoju hodila brez težav, nato pa sta začela plezati po strmem snežnem pobočju (do 60 st.) proti sedlu. Med vzponom se je udrla velika snežna ploskev in eden od njiju je padel nekaj metrov globoko na poličko v ledeniški razpoki. Po reševanju iz razpoke sta le to zaobšla in okoli 8. ure prišla na sedlo (6300 m). Dalje so bile snežne razmere sprva dobre, kaj kmalu pa so postale zelo problematične. Menjavale so se različne oblike snega, od strmega kložastega do pršiča, v katerega sta se ponekod ugrezala do pasu. Vse to ju je zelo upočasnilo.
Po enajstih urah nevarnega in napornega vzpenjanja sta ob 17. uri prišla na vrh Kuna (7086 m). Po kratkem postanku sta začela sestopati in v T2 prišla v dobrih treh urah.
Utrinki iz mojega dnevnika - Matjaž Šerkezi
V baznem taboru smo dobili natančno vremensko napoved za prihodnje dni, ki je napovedovala nekajdnevno poslabšanje vremena. Zaradi zahtevnosti vzpona in zaradi bližajočega poslabšanja vremena smo se odločili, da prekinemo nadaljnje aktivnosti na gori in da tabore pospravimo.
Naslednji dan, 5. avgusta se je zadnja skupina začela vzpenjati proti prvemu taboru, da bi pomagali prenesti stvari v bazni tabor. Vsi ostali v obeh taborih so pospravili šotore in opremo in začeli sestopati. Med sestopom z drugega tabora se je Aleš Holc odločil za vzpon na bližnji
White Needle (6600 m) in ga po treh urah plezanja v megli in rahlem sneženju tudi dosegel. Nekako do srede dneva so vsi sestopili do baznega tabora. Popoldne je poslabšanje vremena že zajelo bazni tabor.
Do 10. avgusta je bilo vreme pretežno slabo s popoldanskimi padavinami, tako da je bila odločitev o umiku pravilna. Udeleženci so izkoristili krajša obdobja brez padavin za krajše vzpone na bližnje grebene. Daljši, najbrž prvenstveni vzpon, je 9. avgusta opravil Aleš Holc, ki se je povzpel po 1200 metrov visokem grebenu in pobočjih na grebenski vrh nasproti našemu taboru, na drugi strani ledenika Shafat.
11. avgusta smo se odpravili v dolino do izhodišča, kjer smo še enkrat prespali in nato v dveh dneh dosegli Leh. 17. avgusta smo poleteli v Delhi in 21. domov.
Odprava je dosegla načrtovani cilj, zaradi spleta okoliščin (vreme, neugodne snežne razmere) pa se na vrh niso mogli povzpeti še ostali udeleženci.
Menim, da je deset dni, kolikor smo jih imeli na razpolago, dovolj za uspešen vzpon, če se prej učinkovito aklimatiziraš drugje, kot smo se mi in če nimaš težav s poslabšanjem vremena.
Kun je eden od najbolj zaželenih ciljev komercialnih odprav, ki se pogosto končajo z uspehom. Za to so zaslužni predvsem višinski nosači in okoli 1500 metrov pritrjenih vrvi, ki jih uporabijo za vzpon.
Naša odprava je delovala brez višinskih nosačev in pritrjevanja vrvi, zaključni vzpon sta naša dva opravila na alpski način.
Tone Golnar,
vodja odprave
