Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Franci Savenc 3448 1

Odprtje plezališča Lavamünd

Mijo Kovačevič: Steno sem pa le videl čisto od blizu - Fotografije

Odprtje plezališča Lavamünd

Dravograd, 7. julija 2007: Danes sem bil tudi v Lavamündu (Labot, 3 km od Dravograda). Sicer sem zaradi zakasnitve na prireditvi v skoraj sto kilometrov oddaljenem Doblu, za par ur zamudil uradno otvoritev, ampak steno sem le videl čisto od blizu...(glej fotografije).

Levo je ferata, desno pa alpinistični del. Alpinistični ima svedrovcev v steni kar veliko - sočasno lahko pleza več ljudi. Težavnostne stopnje od 4 do 7+. Ferata je v vrhnji polovici speljana po strmem terenu, ampak na oko od spodaj ne zgleda, da bi bilo težavnostne stopnje D. (Vprašanje je seveda, kako je potem, ko si v njej.) Je primerno kratka (višina stene: verjetno pod 40 m), po moji oceni bi se jo lahko preplezalo v manj kot pol ure. Skala ni videti krušljiva.
Pod steno je velik raven plato v senci dreves; idealno za trening, tako odraslih, kot tudi mlajših. Parkiranje je super (zadnja slika) - pod skeletom nekega poslopja propadle firme, par deset metrov čez železniško progo desno (iz smeri Dravograda). Od tod je do plezališča (prva slika) asfaltirana ozka cesta, manj kot deset minut počasne hoje. Sestop po isti cesti od cerkve na vrhu hriba, v slabe pol ure.

Mijo Kovačevič

Otvoritev plezališča Lavamünd





;
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

1 komentarjev na članku "Odprtje plezališča Lavamünd"

Matej Perkuš,

Par dejstev in osebnih mnenj:

* parking pod streho je odličen

* do stene je dobrih pet minut

* plezališče ni nikjer opisano, ne na internetu ne licu mesta,

tudi lokalci nič ne vedo :(

* ferata je visoka 60m, smer je nadelana na silo, spodaj še sledi naravnim prehodom,

nato pa cik cak čez plate. Je še neshojena z dosti zemlje in peska

(kakšen močni naliv bi bil kar koristen)

* v ferati so odrezani ostanki držal jeklenic (nekdo si je vmes premisli),

ob žici se najdejo tudi prazni vijaki,a prava sramota pa je čisto na koncu,

kjer navojna palica zavrtana kar skozi drevo :O

* Od konca žice je še par metrov do cerkvice, od koder sledimo kolovozu v desno

in kmalu trčimo na asfalt, ki nas pripelje do izhodišča in nato avta (petnajst minut).

O težavnosti ne morem sodit. Mestoma se je potrebno kar pošteno potegnit z rokami za jeklenico.

Povzetek: nič posebno lepega.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Obnovili tovorno žičnico
Naslednja objava Kmalu varneje do Martuljkovega slapu
  • Število objav: 46167

Novosti