Boris Štupar 26.03.2008 06:29 1362 0

Ogrožene gore

Sporočilo gora, Reinhold Stecher, študentski duhovnik insbruški škof, ki je v gore hodil z razvitimi »duhovnimi čutili«. Župnijski urad Ljubljana - Dravlje 1989

Če v tej knjigi skušam nekoliko zapeti hvalnico goram, nenadoma zaidem v zadrego, ki odraža tudi stisko moje domovine.
Hvalnica goram je prikrito vabilo, posredna spodbuda »pridi!«, pozdrav sedanjim in prihodnjim gostom. Verjemite mi, nimam nobenih trgovskih zahrbtnih misli, čeprav je tujski promet za gorato deželo važna zadeva. Gre mi dejansko za razvoj odnosa gora-človek, o katerem menim, da je pomoč za humanum, človečnost, in daje možnost, da človek postane človek.
Toda ta vabeči »pridi!« povzroča drugo vprašanje. Čim več jih prihaja, tem bolj je v nevarnosti ta lepi košček zemlje. Kajti mnogi, ki pridejo, potrebujejo ceste, parkirne prostore, občasno streho, pomoč za vzpone, vodo, energijo, infrastrukture ... In vse to postane spet obremenitev za okoliški svet, tisti svet, ki ga človek tako rad srečuje ravno v gorah v njihovi prvotnosti in nedotaknjenosti.
Pa četudi to, čemur človek pravi nujno odpiranje, v naši deželi gre do skrajne meje, vendarle prikritega vabila te knjige za mnoge, mnoge ljudi, ne bom preklical. Gore še mnogim tisočem pravijo »pridi!«.
To pravijo vsem, ki na naravo gledajo kot na darilo, zaupano ljudem; ne pa kot na posest, s katero človek lahko naredi, kar hoče.
To pravijo tistim, ki na lepoto sveta gledajo kot na posojilo, kot na nekaj, kar mora človek - kakor štafetno palico - skrbno predati naslednjemu rodu.
Gore pravijo »pridi!« vsem, ki jim ni do tega, da bi počitnice brezpogojno hoteli preživeti v obliki Acapulca in Cannesa, marveč iščejo tišja vznemirjanja višin in svojo nogo postavijo na sledove Stvarnika.
»Pridi!« govorijo tistemu, ki ga moti pločevinka za pivo na melišču pod vrhom, plastična vrečka v grmičku planinskega cvetja in kričeči tranzistor na počivališču nad dolino.
Gore govorijo prijazni »pridi!« vsem, ki hočejo doživeti krajino in jo prehoditi ter se ne zadovoljijo s tem, da jo po kratkem obisku preprosto odkljukajo v gorskem vodniku.
Gore pravijo svoj »pridi!« vsakomur, za katerega je čudež gorska cvetlica, ki se upogiba v vetru.