Slej kot prej pride čas ponovitev.
Sonce je že na obzorju, ko se šele odpravljam z doma. Kot se za vikend spodobi, ni gostega prometa niti na obvoznici niti na avtocesti in kot bi trenil, sem v Vodicah in na poti proti planini Jezerca, ki je današnje izhodišče poti okoli Krvavca in planine Koren. Od doma do izhodišča je minila dobra ura in kot je sedaj običajno, parkiram proti plačilu ob že številnih avtomobilih.
Oprtam nahrbtnik in stopim na stezico, ki poteka nad cesto v senci dreves in ko po njej pripelje kolesar, se zavem, da hodim po kolesarski progi in nekoliko višje stopim na kolovoz, po katerem pridem na Kriško planino, kjer odmeva zvok goveda. Pred menoj hodi nekaj pohodnikov ob žicah pašne ograje. Grem mimo zbiralnika vode, prestopim ograjo in sem v svetu obdanem z rušjem. Pot me v naslednjih minutah pripelje na razgledišče, kjer se odpre svet okoli doline Korošice in nad njo globoko pod menoj sta vidna vrhova Planjave in Kamniškega vrha, za njima pa daleč zadaj greben Velike planine. Z razgledišča se spustim do uravnave pod sedlom Razorjem med Krvavcem in Zvohom. Prečim pas gozda in se povzpnem na planino Koren. Od daleč vidim, da bajta na planini ne stoji na svojem mestu. Snežni plaz jo je poškodoval in premaknil za nekaj metrov. Z roba planine mimo skupinice pohodnikov stopam navzdol po rosni travi in vlažni stezici do bajte, od koder se ravnokar odpravlja planinec. Le kaj bo z bajto, je vprašanje, na katerega ne vem odgovora. Grem mimo proti vzhodu, dosežem kratko melišče in že sem pod strmim pobočjem, kjer s pomočjo pletenic in klinov se povzpnem na rob planine Košutne. Odpre se lep pogled na ne tako kratko prehojeno pot in vrhove od Krvavca do grebena Jež.
Z robu grem po stezici med tratami do kapelice nad pastirskim stanom s čredo govedi, kjer počiva planinec in nato počasi korak za korakom pridobivam višino na razglednem pobočju. Stopam po označeni stezici med številnim cvetjem, ki upočasni moj korak. Škoda bi bilo le hiteti in ne užiti pogledov na gorski raj ter narediti številne fotografije. Prehiti me planinec urnega koraka in kmalu ga ne vidim več. Svet okoli mene postane položnejši in komaj vidna stezica preide v pas ruševja, preči pobočje in po njej pridem do odcepa poti, ki me usmeri navzgor. Po nekaj minutah zmernega vzpona dosežem vrh 1974 m visoke Košutne in zagledam znan obraz planinca. Verjetno se bova še srečala, si rečeva, ko izmenjava nekaj besed, preden zapusti razgleden z ruševjem obdan vrh. Z vrha so lepo vidni vrhovi od Kržišča do Kompotele in za njimi se vzpenjajo najvišji vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp.
Rahel vetrič iz doline poganja v višave meglice in zato po kratkem okrepčilu in postanku se odpravim srečajoč planince proti Kompoteli. Na poti navzdol hodim mimo snežnih jezikov in občudujem raznobarvno gorsko cvetje. Dosežem vznožje pobočja in stopam po tratah navzgor do 1989 m visokega vrha, kjer srečam že znanega planinca, ki se odpravlja še na Mokrico.
Medtem so oblaki delno zakrili nekatere vrhove in popestrili pogled na okolico. Na vrh prihaja vedno več pohodnikov. Nič se ne obiram. Naredim kopico fotografij in že stopam navzdol, a kaj ko je toliko cvetlic, mimo katerih ne gre hitro. Počasi ubiram pot proti naslednjemu vrhu, ki se prav tako kot večina na tej poti prične s črko K. Dosežem stičišče poti in stopim navzgor, prekoračim vrata ograje in sem pri naslednjem stičišču poti, kjer jo ponovno uberem navzgor in dosežem Vrh Korena, najvišjega vrha na moji današnji poti, ki se ponaša z višino 1999 m. Tisti meter do dvatisočaka pa tako in tako dosežem s svojo višino.
Razglednik je vreden svojega slovesa. Kot na dlani sta Košutna in Kompotela, bližnji greben Jež, ki seže do Zvoha, pod njim je lepo vidna planina Dolga njiva in nad njo se raztezajo pobočja Kalškega grebena. Oblaki so zavzeli svoje položaje in le sem ter tja dovolijo poglede na Kočno, Grintovec, Skuto in ostale vrhove.
Na vrhu nas je kar precej, ki izkoriščamo lep dan pred napovedano spremembo vremena. Sedem in užijem nekaj dobrot iz nahrbtnika, preženem rahlo utrujenost in sem ponovno na nogah. Spustim se z vrha in se odpravim po grebenski poti proti Zvohu. Hodim po grebenu Jež izmenjaje gor in dol, se enkrat spustim nekoliko več ob pomoči pletenic po krušljivi grapci, kjer nehote prileti kamen planink, ki se spuščata za menoj. Hitro grem navzgor na greben in spet gor in dol vse do višine 1971 m, kjer je vrh Zvoha in seveda še več obiskovalcev, med njimi tudi gorski kolesarji. Sledi še en odmor in nato pot navzdol proti naslednjemu K.
Na poti srečujem številne obiskovalce smučišča. Nekaj kolesarjev se trudi priti čim višje na kolesih in ko ne gre več, gredo ob kolesu proti vrhu. Na pobočju Krvavca se pase govedo, mimo katerega stopam proti vrhu sedežnice. Dosežem višino 1853 m in pričnem spust ob ograji smučišča. Na drugi strani so obiralci poganjkov ruševja, verjetno za opojno pijačo. Grem mimo oddajnika in zavijem na pobočje, kjer cveto kranjske lilije. Spustim se na planino in mimo bajt do spodnje postaje smučišča pod zadnjim K. Prestopim pašno ograjo in stopam po pobočju Kržišča malo desno in levo, a venomer navzgor. Kljub počasnemu koraku sem vedno bližje vrhu. Ozrem se v nebo in zagledam jadralnega padalca in ko sem še nekaj korakov višje naslednjega in nato tik pred vrhom že skupino. Preštejem in pridem do številke dvaindvajset. Še nekaj korakov naredim in sem na 1658 m, kjer naredim odmor in občudujem padalske mojstrovine. Jadralni padalci so pod, med in nad oblaki in vedno več jih je v mojem vidnem polju. Še enkrat preštejem in jih naštejem že okoli štirideset. Toliko na kupu jih še niso videle moje oči. Pravo doživetje z najnižjega vrha na današnji poti.
Dolgo ostanem in opazujem, nato pa sledi še zadnje dejanje današnje poti. Spust z vrha in hoja do planine Jezerca. Parkirišče je nabito polno in ko pospravim pohodno opremo, se s kopico novih vtisov odpeljem domačemu kraju naproti.