Dom in svet - 1908, Rudolf Badjura: » Dolgo vrsto stoletij in stoletij je bil zaprt in ne­znan Okrešelj, kakor še tudi dandanes marsikomu«. Dodatna vsebina: fotografije po stotih letih.

Nekaj let sem že poletavam skoro izključno v naše Savinjske alpe ali skozi Bistriško dolino nad Kamnikom ali skozi Belo, skozi Kokro in zopet zaporedoma skozi Bistrico. Res da mi je postala pot s kamniškega kolodvora proti Stahovici ne ravno več preveč kratkočasna, toda edinole ta pot. Kako mi včasih preseda, ko zagledam oni prav­cati „kitajski zid" kamniške smodnišnice in začujem šumenje nasproti šumečih „Nilovih kataraktov" ...

Vendar pa se nikakor ne naveličam vseh opetovanih potov v te planine, temveč od dne do dne me le še bolj zanimajo. Vsakikrat jih pozdravljam srčneje te drage mi znance in znanke, ki tako vabeče kličejo iz mestnega prahu in blata ...

In marsikaterikrat, ko počivam tako kod na vzvi­šenem naročju Skute, Grintavca ali Ojstrice in uživam vso to krasoto večnolepih naših alp, me vpraša hudo­mušni moj tovariš: No, ali se jih še nisi nagledal? Ali ti ni nič žal, da sva se toliko potila? — —
Ne! Ni za kapljo znoja mi ni žal! — Čim dalj jih opazujem, tem krasnejše so te planine, čim bolj se jih učim spoznavati, tem dražje so mi. Kako po­nosno se dvigajo tu zdrave, vseh spon proste prsi v tem čistem gorskem vzduhu, kako utriplje radostno srce v tej zlati prostosti, koliko sreče in bogastva sem si svest v tej čistosti, jasni svetlobi, veliki luči na divnih višavah savinjskih! ...

Da le ni bila že utrujena božja narava, ko je po­ložila svojo ustvarjajočo roko na to zadnje delo v alpah! Ji li mar niso še zadostovali nebrojni veli­častni spomeniki, blesteči se v zlatih kronah in purpurnem škrlatu? Li ne pričajo dovolj mogočno vsi ti o njeni slavi in mogočnosti? Kaj še ni bila iz­črpana njena bujna fantazija, ko je že iznašla toliko likov in čarobnosti? ...

Ne še. — Zdi se mi, kot da je zbrala še zadnje, že pičlo preostalo gradivo. Grmadila pa ni več z isto spehanostjo, silo in močjo. Zbrala in prebirala je — štediti je morala že — a to je postavila in zgradila tem umneje, mnogo ličneje, in mu vdihnila vso nežnost in okrasila in obogatila z vso dobroto in milobo to zadnje svoje ljubljeno dete . . .
In kdo izmed poznavateljev Savinjskih alp, ki ne vzame na svoja pota le provianta in cepina, ampak tudi oči in srce, se ne strinja z menoj, ko mu zakličem v spomin imena: Skuta, Ojstrica, Grin-tavec, Kočna, Planjava in . . . in . . . No kaj še? . . . Okrešelj. — —
Dragi čitatelj naj mi oprosti, če se ga nisem na­menil danes povesti brez truda in potu na vse te omenjene vršace Savinjskih alp.

Poleg svojega tovariša namreč nerad jemljem s seboj v gore, še koga čigar zmožnosti ne poznam. Zato pa se i tule nekako bojim, da ne bi nosil kakih posledic dvomljivega užitka, če se mi kdo onih tu­ristov, ki se tako krčevito drže principa: Gore od spodaj! obreže že kar na Škarjah, preden prideva na vrh Ojstrice, ali da dobi grinte, če ga le zvabim malo črez Kokrsko sedlo, ali da se mi od groznega apetita ne preobje že debele Štruce, preden se loti Skute ali narobe! Znali bi me kamenjati!

Naj torej ustrežem vsaj onim krotkejšim hribolazcem in odpočijem z njimi na Okrešlju.
Okrešelj, Okrešelj! Kako čudno me spreleti ko samo začujem to besedico. — Kot če začuješ, pri­jatelj, nakrat daljni, mehki, a tako v dušo segajoči odmev krasne simfonije . . . Prebude se mi in vsta­nejo sladki spomini. Še več; že se mi porajajo vroče želje po njegovi zlati grudi! ...

Kako li tudi ne? Kako zvedavo in nenasitljivo so mi zrle vsekdar oči tvojo rajsko lepoto in veli­častnost tvoje okolice, a niso se utrudile, niso se mogle načuditi! Koliko veselih vriskov je že vzki­pelo iz srečnih prsi „planine proste prostih sinov" in odmevajoč pozdravljalo ta tvoj sveti kraj! — Ko­liko bolnih duš je že pozabilo tu svojega gorja, pač pa našlo v tej milobi, tihi samoti i svoj mir in svojo uteho . . .

Tu res ni kraj, kjer bi bilo prostora za žalost in skrb, tu je veselja dom, kraj sreče in svobode! —
Mala idilična planinica je ta Okrešelj, v najkrasnejšem gorskem kotlu Savinjskih planin. Onstran Kamniškega sedla leži, tik pod strmimi stenami šta­jerske Rinke, kjer si podajejo bratske roke Štajerska, Kranjska in Korotan. Je nekak podaljšek, ali bolje rečeno, gornja etaža slavnoznane Logarske doline, ki se da prav lepo primerjati z divje-romantično dolino pod Triglavom, zvano „Vrata", a jo, bi rekel, v nekaterih ozirih celo presega v naravnih lepotah.

Naravno je odprt Okrešelj v omenjeno Logarsko dolino in zahodno skozi Savinjsko sedlo. Vendar pa se ti zdi, kakor da je popolnoma zaprt, kajti kroginkrog oklepa ta gorski biser masiven skalnat zid, na katerem čuvajo in dvigajo svoje ponosne glave savinjski velikani.

Z juga moli fantastično v pararelnih skladih na­grmadeni krn že omenjene Štajerske Rinke (2276 m), levo poleg nje se vzpenja v širokem loku pod oblake razorana Brana (2247 m) nad Kamniškim sedlom, črez katerega se prevali le-sem navzdol varna, umetno, naravnost krasno izvršena pot. — Najponosneje, bi rekel, kaže svoje gole, vsem vihram kljubujoče, ne­premagljive grudi rdečkasto, modro in rjavkasto lisasta Planjava ali Baba (2392 m), koj levo nad Kam­niškim sedlom. Dičijo jo tudi prav mnogi beli, večni snegovi, meli in prodovi pod drzno štrlečimi griči in naravnimi stebri. Za njenim hrbtom spoznaš takoj ostrorobato piramido Ojstrice (2450 m).

Tej celi proti Kranjski obrnjeni progi je obr­njena nasproti s severa skupina Mrzle gore, tudi Mrzlice (2208 m), katere kolosi, strme peči, grde čeri in obrušene pose se vzpenjajo skoro naravnost nad teboj. Malo je tako razkritih gor kot le-ta.
Lepo kontrastno se razteza pod to nemo, a gro­zečo materijo sivobojen gozdnat pas v polkrogu, ki ti pa zapira, koder je najgostejši, pogled v Logar­jevo dolino in se naslanja — tako se ti zdi — na lepo oddaljeno ozadje gore Krofičke (2035 m).
Kako bujno šepečejo in vrše v lahkem zefirju ti vršički visokih hoj in smrek s svetlozelenimi me-cesni, in pod njimi se plazi pritlikavo cvetje!

Sredi krasnega tega okvira pa počiva svetlo-zelena livada, gorska planinica. Počiva? — O ne. Iz nje klije in žije mlado, nežno življenje, nebroj bujnih, razkošno posejanih planinskih rožic, rdečih, rumenih, modrih in belih ... Ah koliko prelestnih barv! Koliko milobe je v njih, kako opojen je njih duhteči vonj . . . Lahki metuljčki plavajo od cvetja do cvetja in v sinje nebo se zibljejo milodoneče melodije gorskih pevcev. Vsa priroda svečano po­veličuje svojega Stvarnika, čigar svetli prestol čuti visoko gori nad belimi oblački... Le ti, človek, ti krona vsega stvarstva, ti nimaš tu nobene besede? ... Da, ti stojiš tu nem in prevzet; kajti nikdar in nikjer ne občutiš globokeje nad vsem stvarstvom vzvišenega bitja in poklica, da si človek! . . .

Dolgo vrsto stoletij in stoletij je bil zaprt in ne­znan Okrešelj, kakor še tudi dandanes marsikomu.

Tako blizu, v naši domovini, je bil, a vendar se je tako pozno našel!
Kakor drugod po pla­ninskih krajih, tako se je tudi tukaj najprvi naselil pastir s svojo čredo, in postavil bor­no kočo. No, danes sta tam že dve.

Tema se je pridružila že 1. 1879. „Schutzhutte Okre-šel" celjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega dru­štva, ki pa ni imelo sreče na tej naši slovenski posesti. Lansko zimo namreč je pri-bučal plaz in jo podrl.

Najnovejšo stavbo, kra­sni „Frischaufov dom" je dogradila letos gornjegrajska podružnica Slovenskega planinskega društva. Prostor in les za nje gradnjo ji je blagovolil odstopiti naš prevzvišeni knezoškof ljubljanski.

Stoji na preglednem, malo vzvišenem prostoru, na malem gričku, vsled česar je tudi zavarovana proti eventuelni ponavljajoči se igri in šali gorskih gigantov. Otvorjena je bila slovesno letos avgusta meseca.

O tej priliki ne bi rad prezrl, da opomnim pri­jatelje prirode, katerim je morda še manj znan ta kotiček, na velevažno postojanko in mesto, ki ga zavzema v turistovskem oziru. Kar je znano Velo polje v triglavski skupini, to je Okrešelj v Savinjskih alpah. Okrešelj je prijetno bivališče, znamenito kri­žišče in kaj primerno izhodišče za gorske izlete, ker veže Logarsko dolino - Savinsko dolino z Bistrico nad Kamnikom, vodi skozi Savinjsko sedlo na Je­zersko in spaja deloma Kokro črez Kokrsko sedlo.

Izletnike iz Kranjske zanima posebno dvoje potov, in sicer črez Kamniško sedlo ali pa skozi sloviti Turški žleb.

Prva pot je že znana, posebno odkar obstoji na Kamniškem sedlu koča Slovenskega planinskega društva. — Po novi, zložno speljani jahalni stezi kneza Windischgratza ali po stari krajši prideš v poldrugi uri do pastirske koče pod sedlom. Odtod imaš na vrh sedla le še dobro uro in ravno toliko navzdol na Okrešelj.

Pot s sedla s krasnim razgledom po romantični Logarski dolini je korenito popravljen, deloma na­novo nadelan, širok in obvarovan na bolj eksponiranih krajih s klini in z žico, je popolnoma varen za treznega turista.

Kaj interesanten šele pa je umetno izdelani pot skozi Turški žleb, ki zahteva z Okrešlja eno in tričetrt ure hoda. Popravilo in večinoma nanovo ga je dalo izdelati Slovensko planinsko društvo. Sprva vodi črez Okrešljevo planoto proti Savinskemu sedlu. Skoro direktno pod Turškim žlebom pa se odcepi od slednjega in se vije v mnogih zložnih serpentinah do močnega, večnega snežišča. Odtod bi neizurjen turist prišel le težko dalje po tako strmem snegu. Pa čemu tudi, ker sedaj tega ni več potreba.

Sedanji v živo Rinkino skalo vsekani pot te pelje varno nad robom snega po železnih močnih in gostih klinih od stopnje do stopnje, poprijemlješ pa se ob žičnato vrv.
Pot skozi Turški žleb je dosedaj najzanimivejši v naših alpah. To je vse kaj drugega, kot oni del poti iz Vrat na Triglav črez „Prag". Osvobodivši se skal prideš na malo prodovje, črez katerega te povede pot do naravnih vratic in vrh žleba že uživaš krasen dalekosežen razgled. — Odtod pa stopiš še lahko na Skuto (eno in pol ure samo), odkoder imaš najlepši razgled s Savinjskih alp.