Razgledi - Borut Peršolja: Poletje je letni čas, ki ga zadovoljneži imenujemo popomlad, nergači pa predjesen. V približno stotih dneh si ...

Poletje je letni čas, ki ga zadovoljneži imenujemo popomlad, nergači pa predjesen. V približno stotih dneh si planinske kavke obetajo priboljške rozin in piškotov, planike si pretegnejo dlačice na socvetju in veter nagajivo vdira pod prepotene majice s kratkimi rokavi. Vsekakor ni nujno, da smo v teh dneh med romarji, ki se v kolonah vijejo proti Aljaževemu stolpu na vrhu Triglava. Zagotovo pa je v počitniških dneh obvezen postanek v hladu bukovih gozdov, ki ga lahko dopolni prečkanje potoka s skakanjem s kamna na kamen. Naravi, pa naj bo ta zadaj za domačo hišo ali v bližnjem hribovju, se lahko pridružimo v razigranosti, sprostitvi in učenju pozabljenih veščin.

Le malo katera stvar na Zemlji ima v zavesti ljudi toliko različnih pomenov, kot prav gore. Na eni strani so neločljivi del narave, območje blagodejnega miru, neukrotljive in prvinske divjine in čudovitih pokrajinskih prizorov. So tudi udoben, a hkrati zelo zahteven dom rastlin in živali, v nebo štrleča gmota, ki je skorajda do vrha poraščena z gozdom in območje, kjer pozimi hrumijo plazovi in se poleti razkazujejo nevihte.

Precej drugačen vtis pa dobimo ob listanju turističnih prospektov. Gore v njih nastopajo kot veličastne kulise velikega zabaviščnega parka ali športnega štadiona z žičnicami, helikopterji in motornimi sanmi. Lepo porjaveli milijoni obiskovalcev sproščeno ližejo ogromne hotelske sladolede in previdno božajo vijolične Milkine krave. Tako predstavljene gore so zavite v topel šal in pokrite z modnimi sončnimi očali, ki jih varujejo pred vsakršnimi vplivi. Človek je predstavljen kot vsemogočen gospodar gorske narave, ki mu le ob vremenskih ujmah – kot kakšen odraščajoči najstnik – ubeži izpod strogega nadzora.

Tudi obrazi slovenskih gora, ki se skoraj petstokrat vzpnejo nad višino dva tisoč metrov, so zelo različni: od pohlevnih, s travo počesanih temen, do drznih, popolnoma izklesanih štrlin. Vse pa so od vznožja do vrha odvisne predvsem od prejete toplote sonca (osoje se dolgo v poletje hladijo v snežnem objemu), od nadmorske višine (viharniki so znanilci meje življenja) in oddaljenosti od morja (prve gorske pregrade so tudi najbolj namočene). Najbolj pa smo presenečeni, ko se na isto goro povzpnemo večkrat: vsakič znova nam ponudi novo doživetje.

Različni obrazi gora: od pohlevnih, s travo počesanih temen, do drznih, popolnoma   izklesanih štrlin. (Fotografija: Borut Peršolja) 

* * *

Vstali smo pozno, saj je otroško spanje najdragocenejša starševska dobrina. Prejšnji večer smo si skrbno pripravili nahrbtnike in vanje poleg vseh potrebnih in nepotrebnih stvari zložili še veliko zalogo dobre volje in želje po raziskovanju neznanega. Obilni zajtrk je potekel spokojno in če ne bi na hodniku stali štirje pari gojzarjev (med njimi tudi dva para Leopoldkov), ne bi niti slutili, kaj nas čaka ta dan. Vzpon na eno najvišjih slovenskih gora.

Dolg pozno poletni dan, zanesljiva vremenska napoved in preudarna vodniška izkušnja sta nas šele zgodaj dopoldan popeljala na dolgo pot do izhodišča. Med vožnjo premlevam predhodne odločitve. Z majhnima paroma rok in nog se prvič podajamo v steno. Vem, da bomo za plezanje porabili dvakrat več časa, kot bi ga porabili sicer. Vem pa tudi, da je gora izjemno obiskana, pot zelo izpostavljena, zato si moramo pridobiti čas, ko bomo lahko na gori skoraj sami.
Zato ne hitimo, temveč se v pogovoru, ki se dotika skrivnostnega pravljičnega življenja vzpenjamo v naročje gora.

V vodi je raztopljena vsa (gorska) pokrajina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnji del serpentinaste vožnje nas dodobra pripravi na tisto, kar nas šele čaka: petkrat dobesedno izginemo v globino gore, z roba ceste bi lahko vsak trenutek odskočili v večnost divjih prepadov, modrina neba pa čaka, da nanjo napišemo svoje sporočilo.

Prvi koraki so vedno najtežji. Treba je premagati udobje sedenja, zato se primemo za roke. Čokato travnato sedlo nam omogoča kramljanje in pozdravljanje številnih obiskovalcev, ki se že vračajo z vrha. Zadovoljni so videti, v njihovih očeh pa berem očitek: kam rinete z otrokoma in še tako pozno? Moj odgovor nekako obvisi v steni, po kateri zvedavo oprezam in iščem današnje predhodnike. Stena je prazna, oddahnem si, in to tiho delim z ljubljeno polovico.

Do vstopa v steno hodimo pripeti z rokami. Stik z roko ali koža na kožo, kot znata temu reči otroka, je vez, ki ob varnosti hkrati gradi najin odnos z njima. Kaj vse se da povedati z dotikom ali s stiskom roke! Pod steno se opremimo za plezanje in samovarovanje. Mali čeladi zakrijeta razposajena obraza, nujni opravki z vrvjo in vponkami so del mojega (poslej pa tudi njunega) posvečenega rituala vstopanja na drzno zavarovano planinsko pot.

Gremo? To bodrilno vprašanje, namenjeno bolj sebi, kot drugim članom družinske naveze, je že daleč za nami. Vzpenjamo se počasi in zanesljivo, moji oprimki in stopi so preredki za višino obeh majhnih telesc. Ves čas v steni iščem drobne izbokline, pazim na napeto vrv in pogledujem okrog sebe. Smo na najnevarnejšem delu grape, v vpadnici kamenja, ki lahko brez voznega reda prileti z vrhnjih gredin. Zaradi tega mesta sem želel, da smo v smeri čim bolj sami. Nezavedno hitim in glasno vzpodbujam, da smo čim hitreje čez to s strahom nabito mesto.

Zajeda, ki rešuje težave, če umakneš pogled z vršnega cilja.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Plezamo že dve uri in pol, do vrha imamo še dobre pol ure. Utrujenost se pri moji princeski, ki je sicer tri leta starejša ob bratca, že precej pozna. Zadnji del naveze vztrajno zaostaja, poletni dan pa se nezadržno krajša. Pol ure se raztegne na uro in pol, poznopopoldanski oblaki zagrnejo vrh. Zdi se, da smo na koncu z močmi, a preizkušeni recept deluje: dobra malica in trdna opora pod zadnjico hitro povrneta otroške moči.

Vrha se skoraj ne zavedamo, ponosni smo drug na drugega. V dnevnika odtisnemo žig, vpišemo se v vpisno knjigo in čakamo, da se meglena kapa razkadi. Nisem uslišan, pa kako rad bi jima pokazal ta širni pogled, ki seže čez meje naše domovine! Po drugi strani pa mi umanjkanje razgleda pride prav: tako ne bomo videli, koliko poti nas še čaka do izhodišča. Tak pogled včasih deluje prav ubijajoče.

Spuščamo se hitro, plezanje krajših odstavkov nam ne predstavlja večjih težav. Govorimo skoraj ves čas, sam si udobne sproščenosti ne smem dovoliti. Pozorno varujem in spremljam rahlo opletajoče korake mojih nadobudnežev. Šele ko se dotaknemo široke poti, ki je ujeta med prostrane cvetoče pašnike vem, da je tura uspela.
V toplem zahajajočem soncu sami sedimo na travnati mizi: na eni strani je pod nami globoka dolina, nad nami pa se visoko dviguje naš današnji dobrotnik. Dva tisočak, skoraj tri tisočak, in dve majhni postavi s številko noge, ki ni večja od 33.

Gore so dodatna vez za tkanje odnosa. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pobaram ju, kako kaj njuni Leopoldki, kot ljubeče imenujeta svoje prvo čisto pravo gorniško obuvalo. Vprašanje preslišita, saj so usta polna odličnih jabolčnih krhljev in domačega bezgovega soka. Tudi midva se usedeva in deliva tiho srečo, da imava zlata otroka, ki nama znata pričarati občutke, ki so neponovljivi.

* * *

Okušati goro … Po različnih poteh, z različnimi ljudmi, v različnih obdobjih življenja. Motivov vsekakor nikoli ne zmanjka, treba se je samo odpraviti, dovolj je bilo izgovorov in preveč razgledov smo že zamudili. Morda bomo tako razrešili tudi večno uganko: so najboljšega okusa žganci s kislim mlekom ali vroč planinski čaj, nabran z lastnimi rokami in skuhan s toploto bukovih drv?

Predno z gojzarji zares zatipamo nagubano obličje gore je priporočljivo, da goro prvič okusno otipljemo kar na zemljevidu. Je izbrani hrib preveč začinjen za prvi letošnji resnejši vzpon? Bi ga morali še malo pustiti stati, da se odcedi po včerajšnjem dežju? Dotik roke in zemljevida je torej tista nevidna vez, ki nas zbliža in nam goro predstavi v vsej gorniški spoštljivosti in veličini.
Zemljevidnim spoznanjem vešče prilagodimo nahrbtnik, ki naj nas s svojo enakomerno porazdeljeno težo krepi v čistem naporu.

Ker oprijemala in napredovala so, jih uporabimo.  
Če jih ne bi bilo, bi uporabili – kaj? (Fotografija: Borut Peršolja)  

V dolini smo nekako navajeni, da so okusi življenja zelo različni in pestri. V gorah so ti okusi v svoji skromnosti predvsem zelo izostreni. Zato marsikdo pri vrhunski odličnosti prisega na požirek navadne (oprostite, gorske) vode. Tiste vode, v kateri je raztopljena gorska pokrajina in ki je v vznožju gora skozi podzemne razpoke pridrla na dan v bruhajočem kraškem izviru. V ustih okusimo moč, ki je nežno razbrazdala gladko ploščo apnenca in hrumeče izdolbla slikovita korita hudournikov in soteske gizdavih alpskih rek. Odžejamo pa se lahko tudi z osvežilnimi razgledi in posladkano romantičnim sončnim zahodom v dvoje na bivaku.

Nedvomno pa so okusi odvisni tudi od časa, ki smo ga preživeli na gorskih pobočjih. Poznavalci jih okušajo vse leto, v vseh vremenskih pogojih in v vseh starostnih obdobjih. Te sladokusce najlažje prepoznamo po žarečem pripovedovanju, kje vse so že bili in kaj vse so doživeli na gorskih potepanjih. Njihove zgodbe in fotografije ter iskra v očeh pogosto zanetijo tudi željo v nas, da bi se jim pridružili pri okušanju nahrbtniških posladkov.

* * *

Iz prijetnega dremeža me silovito vrže glasen smeh. Rabim trenutek ali dva, da dojamem, kje sem. Ozrem se okoli sebe: do koder mi seže pogled vidim samo bolj ali manj lasate pokrove glav, ki štrlijo nad avtobusnimi sedeži. Od spredaj se proti meni plazi dobro znani napev, ki pa je za spremembo ubran in prijeten. Peljemo se domov, za nami je celodnevna tura, še ena v vrsti dolge in uspešne društvene zgodovine.

Vrh se nam skrije: ko smo na njem se ga ne zavedamo,
ponosni smo drug na drugega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Čeprav svoj vodniški dnevnik skrbno vodim vseh petindvajset let, od kar sem postal vodnik Planinske zveze Slovenije, pa se tudi brez njega v spominu sprehodim čez vse moje obiske te čudovite gore. Skoraj desetkrat sem stal na njenem vrhu, v vseh letnih časih, podnevi in ponoči. Dvakrat tudi – zaradi moje lahkomiselnosti – nisem prišel do vrha. Večkrat jo opazujem iz doline, od koder se zdi kot razigrana pahljača slokih grebenov, ki se vsi združijo v mogočni vršni glavi. Ima vplivno postavo, ki je v sorazmerju z višino, tako da nikogar ne more pustiti hladnega. Severna stena, ki sodi med najvišje in najlepše, pa tudi najzahtevnejše, tvori veliko pregrado, ki zapira dolino na jugu. Če jo opazujemo v zgodnjih jutrih, nas prevzame zlovešča senca njene mogočne stene, ki se nemočno upira sončnim žarkom, pa tudi alpinistom, ki se skušajo povzpeti nanjo.

Vsak obisk je zgodba zase, društveni izlet pa v marsičem izstopa. Nikoli ne vem zagotovo, s kom bom preživel dan. Nekaj nas je, ki smo že leta in leta nepogrešljivi na večini društvenih akcij. Pravzaprav niti ne ločimo več zasebnega od društvenega življenja. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo. Vedno pa se nam pridruži nekaj novincev. Teh je več vrst: nekateri iščejo družbo, drugi preprosto nimajo idej, kam izginiti čez vikend, tretji bežijo iz vsakdanjega življenja, četrti … Jutranji pozdrav nenadejano sproža vprašanja: kdo sem jaz, da so mi danes zaupali svoja življenja?

Nekajkrat doslej se je moj vodniški dan začel precej klavrno: vodeni na primer niso imeli s seboj v naprej dogovorjene osebne opreme, ali pa so preprosto zamudili in jih je bilo treba čakati. Danes se to k sreči ni zgodilo. Kljub velikemu številu, smo bili dobro uigran stroj, ki sem mu z natančno odmerjenimi navodili, dajal ritem in ton. Znotraj velike skupine me vedno skrbi, ali bomo vsi zmogli in ali imamo vsi vsaj približno enake predstave o tem, kaj nas čaka in kaj pričakujemo od poti.

Zato jim skušam na različne načine vzbuditi realna pričakovanja: kdaj bodo počitki, kje bomo morda lahko napolnili čutare, na katerem gozdnem robu se bomo lahko preobjedli malin. Povem jim tudi, kje se splača hoditi v tišini, saj bomo morda ugledali gamsa ali plaho jerebico in na katerem delu poti še posebej prosim za pazljivost.

Okušati goro iz zraka. (Fotografija: Borut Peršolja)

Okušati duhovno zgodbo gora.
(Fotografija: Borut Peršolja)  

Dan je bil vroč, višinska razlika, ki smo jo želeli premagati pa vrtoglavo velika – kar 1600 m. Na polovici ture sem že vedel, kdo bo rabil mojo pomoč in komu bom prilagodil dolžino koraka. To, da smo v gorah vsi enaki, je preprosta, a univerzalna resnica. In da se na tovariša še vedno lahko zaneseš. Tovarištvo med vodniki pa je še posebej dragoceno: z nekaterimi se lahko sporazumevam brez besed. Širok nasmeh kolega mi pove, da je vse tako, kot mora biti. Zaskrbljen pogled v oblake mi sporoča, da naj pohitim ali ponovno pretehtam svojo odločitev o predčasni vrnitvi v dolino. Trden stisk roke na vrhu mi je v največje zadovoljstvo.

Pred kratkim sem bil na tem vrhu z družino. Čeprav sta otroka zgovorna, pa je bilo okrog nas polno miru. Zavem se, da pogrešam ta mir. Številni koraki, trušč palic in zamolklo mrmranje so neizogibni del kolone. Veliko se je spremenilo od takrat, ko sem prvič vodil cel avtobus ljudi. Oprema je neprimerljivo boljša, bolj smo vešči gibanja, vpitja in nemarnega dretja skorajda ni več (da ne omenjam nekoč skoraj obveznega pijančevanja). Tudi smeti ne puščamo več za drevesi in pod skalami, kondicijsko pa je marsikateri udeleženec pripravljen bistveno bolje od mene.

Z mojo navezo sem vrh dosegel zadnji, čeprav smo v smer vstopili prvi. Enostavno ni šlo, delovni teden je bil prehud, noge pa že utrujene. Potrudil sem se, vzpodbujal z besedo in zanesljivim varovanjem, kazal sem sledi, ki jih je v kamninah pustilo rojstvo Zemlje. Vsako rožo smo si pogledali od blizu, fotoaparat je (pre)večkrat romal iz nahrbtnika. Lahko bi obrnil, pa nisem, saj sem v očeh, ki so mi sledile, bral željo po uspehu.
Rad pokažem in razložim lepote gora ljudem, ki to znajo ceniti. Zato zanje izbiram poti in vrhove, ki nas združujejo. V gorah in v dolini.

Vsak obisk je zgodba zase. (Fotografija: Borut Peršolja)  

* * *

Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori. Ob pazljivi raziskovalni žilici lahko goro dojamemo kot rezultat dolgotrajnega součinkovanja naravnih in družbenih pokrajinskih sestavin. Lepota gora sama po sebi ne obstaja, brez človeka – domačina ali obiskovalca – je preprosto ni. Kako se naučiti prepoznavati in ceniti lepoto narave, pa je umetnost, stara kot človek.

Lepota gora je na primer skrita v živinorejski kulturni krog, to arhetipsko kozmično vodilo, ki zaznamuje številne civilizacije. Vsakoletna selitev pastirja na goro je izraz skrajne prilagojene oblike kulture. Vpeta je v stoletno tradicijo občestva in s stališča posameznika ni nekaj prostovoljnega. V podnebnih razmerah, ki vladajo v gorah si ni mogoče zamisliti drugačnega gospodarjenja. Razen, če tvegamo popolno razvrednotenje narave.

Nasproti temu pa smo v zadnjih desetletjih iznašli pločevinasto samohodsko vodilo. Zaznamuje ga jutranji vonj po izpušnih plinih osebnih avtomobilov, ki svoje neučakane lastnike po gozdnih cestah vodijo na avtoceste mravelj. Če se nam temu vonju po čudežu uspe izogniti (morda z izbiro javnega prevoza?) potem se naše nosnice napolnijo z dehtečimi vonji pravkar odprtih salonov divjega česna ali ciklam. Vseeno je, če zeleni predpražniki orlove praproti nimajo vonja, zadošča nam vonj po svobodi, vonj po bližajočem snegu ali vonj po klopci, ki bo za nekaj trenutkov odrešila utrujeno telo. Ta svobodni vonj pa nas lahko hitro zavede in iz našega občutja na površje privre meščanska ošabnost. V njej ni prostora za prijazno, spoštljivo in odgovorno obnašanje do narave. Kar nekaj truda in samoprepričevanja je potrebnega, da se spet zavemo, kako ponižno majhni smo in kako povezani smo z naravo. Pri ozaveščanju zanesljivo pomaga trening oziroma obvezni obred prenašanja smeti: gor jih nosimo kot polne konzerve rib, nazaj pa kot polne konzerve gorskega zraka. Dopustimo si, da gredo z gora z nami jasni spomini in čiste izkušnje.

Kdo vodi? In kdo je voden? (Fotografija: Mateja Peršolja)

Toda brez hoje ali plezanja, ki se začenjata v svežem jutru, ni nič. Ob zasoplem dihanju in poslušanju bitja srca nas iz dolinske megle dohitijo prvi ljudje. Sledi pogovor, ki ga v mestu že dolgo ni več. V gorah pa še vedno velja dragocen običaj, da se vsi med seboj pozdravljamo, ne glede na to, ali se od prej poznamo ali ne. Smo na gori in z goro. Tudi gora nam redno in dosledno odzdravlja – z zvoki, ki so posledica preperevanja oziroma razpadanje kamnine zaradi zmrzovanja vode v razpokah, raztezanja in krčenja zaradi temperaturnih razlik in raztapljanja. Po prvih korakih spusta z vrha nas obda vrisk tišine. Pod steno, ki smo jo zmogli s trdnim oprimkom in zanesljivim stopom, se prepleta izbrana glasba sveta: piš vetra, zamolklost sence, pritajenost ruševja, brnenje žuželk in dihanje plitve prsti. Harmonija gora, ki jo hodimo poslušat in se je ne naveličamo.

* * *

Sedim na vrhu gore in opazujem svet pod seboj. Ta razgled so užili že številni pred mano. Razkriva se od pradavnine in se leto za letom barva v odtenke sonca. Moj vzpon ni zato nič posebnega, v njem ni hrabrosti, zaradi katere bi zgodba lahko zašla na prve strani časopisa. Moj vzpon je poseben zato, ker sem sebi priznal, da imam gore rad in da sem srečen v njih.

Prehojena pot gladi slabe spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za menoj je na vrh prišlo še nekaj srečnežev. Vse sem jim lahko prebral v očeh: da je ubežala vsakodnevni rutini, da je utrjeval moč postaranega telesa, da sta z veliko truda in domišljije prihodila svoja nadobudneža, da sta zadnjikrat prišla iskat mladostne spomine. Med njimi pa sem iskal simbol, ki bi me vedro spomnil na to, da pripadamo istemu drevesu s tisočerimi listi, med katerimi vsak plapola zase, pa vendar skupaj. Našel sem ga v širokem nasmehu in prijaznem pozdravu.

Vzpon poskrbi za hitrejše dihanje in
vzneseno zasoplost spremeni v rdečico ponosa.

Vrh nas postavi na ogled
za vsa dejanja in za vse strani časa.

Prehojena pot gladi slabe spomine in
oživlja že davno pozabljene oprimke.

Spomin je roka, ki sporoča bližino,
je prešerna zgodba drobnih utrinkov,
ki se namesto bobnenja vzpenja na goro
miru, sonca in ki traja dlje, kot traja pot
po kateri smo hodili.
Z družino.
V skupini.
Sam.

Hoja je čustvo, ki drami, ki v hvaležnosti išče roko naveze in ki s tihim nasmehom sporoča, da smo bili skupaj na vrhu.

Na vrhu, ki ga vidimo tudi z zaprtimi očmi.

Na vrhu, ki ima razgled. Že od včeraj in za vekomaj.

* * *

Zadnji koraki odzvanjajo v duši. Utrujenost počasi izginja, čez dan izgubljena beseda privre iz srca v vsej silovitosti. Lepo je bilo. Hvala ti sonce, tebe se nikoli ne naveličam. In ko se ozrem nazaj, me prevzame lep občutek. Nekdo pazi name in jaz pazim nanj. Vzajemni odnos, ki je temelj vsega in tista vez, ki drži svet skupaj. Včeraj, danes in v prihodnje.

Gora nas ves čas opazuje. Spremlja vsak korak in nas tiho kliče. Prestopiti moramo prag samosti, iz udobja otipljivega znanja v preizkušnjo presenetljivih občutkov. Pogled se najprej ustavi v zamolklosti rastja, ki izgublja življenjsko moč. Mirnost zelenja zamenjajo barve, ki prihajajo iz pritajene rodovitnosti prsti. Odtenki hrepenenja se izostrijo in izstopijo iz goščave. V sebi je treba narediti prostor za široke razglede, ki bolj kot v pokrajino, segajo v globino duše. Odtenki surove moči koraka, ki je dosegel vrh, se pogrezajo v otožnost in strah. Strah pred temo dneva, ki poboža potlačene občutke.

Hoja je čustvo, ki drami, ki v hvaležnosti išče roko naveze. (Fotografija: Borut Peršolja)

Začne se igra snubcev, ki izstopijo s svojo zlatobo in v oči opazovalca vsilijo lakomni blišč. Osupljiva lepota mami že od nekdaj in težko je premagati lakoto po mehkobi svetlobe. Pojemajoča toplota sonca so ustnice poljuba, ki pusti večno sled. Ujetniki smo, ujetniki pajčevine, ki je stkana iz tisočerih trdoživih iglic, ki nas prebadajo s strastjo preživetja. V samosti smo dosegli veselje in popolnost dialoga s samim seboj. Ni večje bolečine, kot poglabljanje vase.

Tako razgaljeni počasi stopamo v jesensko katedralo gora. Oziramo se po skrivnostnem pričakovanju, da bomo vidno začutili nevidno vez z goro. V preveliki vnemi, se v nas namesto veselja pretihotapi tesnoba. Prvi koraki sestopa naplavijo vprašanje – smo želeli preveč? Odgovor se skriva za robom. Bi bilo preveč domišljavo, če bi rekli, da prav vsak greben vodi k oprimku? Kamor nam seže pogled, povsod se nam odmikajo cilji in v nas se naseli hrepenenje doživetja.

Stvari, ki so lepe, ni nikoli dovolj. Vedno pa mora obstajati nasprotje, da se sploh zavemo razlik. Grebenska rez, ki se z zložnega pobočja prevesi v razdrapano ostenje, neopazna plezalna smer, ki preide v uhojeno pot. Dan in noč, svetloba in tema. In ob zadnjem koraku začutiš iskano povezanost z goro. Utrujenost je premagana z vztrajnostjo, šel si čez samost in zdaj lahko hodiš z lahkoto vetra. V praznino koraka si napisal svojo zgodbo, ki si jo z zanesljivostjo in spoštljivostjo gibanja povedal tudi gori.

Na vrhu, ki ima razgled. Že od včeraj in za vekomaj.
(Fotografija: Borut Peršolja)