Šaleški AO - Teja Plešnik: 1. maj. Krasen dan za pobeg daleč stran od ponorelega sveta. Pa gremo preverit grife v stene Omiša. In smo šli.
Ekipa pobeglih plezalcev je štela 8 članov iz vrst ŠAO-ta. Posadko številka 1 z Martinom na čelu so sestavljali Sanela, Tanja in Jure, številko 2 pa smo pod Vladekovim poveljstvom dopolnjevali Tom, Luka in Teja.
Po nekaj urah vožnje smo prispeli do apartmajev z adrenalinskim dostopom in s sladko dobrodošlico. Naredili smo si okvirni plan kaj bi zlezli v naslednjih dneh ter poskrbeli, da nismo že prvi večer dehidrali.
V četrtek smo vse štiri naveze šle raziskovat Vrisove glavice, nekoliko južneje od Omiša. Padale so različne smeri: Madre Padre, Moonstalker, Bodri morning, Gianni, Roberto , Borut...V tem delu je nekoga izmed nas izredno fasciniral ženski organ v steni, zato ga je pregledal od zunaj in znotraj ter seveda ovekovečil. Vrisove glavice so bile ta dan plezljive, saj nam je pomagalo tudi z oblaki prekrito nebo, sicer bi gagali.Po plezariji je bila lakota velika, želja po tušu pa še bolj, a kaj ko je bil zaseden. Trije aduti smo se zato hitro izstrelili v morje in še bolj hitro nazaj iz morja na zasluženo večerjo.
V petek je Omiš zakuril v sončno peč. Sanela in Martin sta se odločila, da bosta uživala v Vrisovih glavicah (pa sta gagala, ostalih 6 pa nas je odšlo na greben za Vrisovimi glavicami. Skupaj smo se prebijali do vstopa v smer Greben proti soncu, ki smo ga lezli Vlado, Tom, Luka in Teja. Tanja in Jure pa sta se še pošteno nakorakala do vstopa v smer Ruža vetrova na drugi strani grebena. Sestopali smo skupaj preko travnatega sedla za čilanje in kapelice Sv. Nikole vse do doline zvončkljajočih krav.
Vladekova modrost: »Če gre v fičeka, bo šlo pa še v audija.« 6 ljudi namreč. Vožnjo smo prekinili tik pred apartmaji, saj smo z odprtimi usti opazovali mojstrske morske vzlete ter pristanke letala za gašenje požara, ki je zadimil gozd v neposredni bližini.
Sobotni dan je bil nekaj posebnega. Zaradi vremena, zaradi plezarije in nenazadnje zaradi samega dostopa do sten nad Omišem. Nikoli se mi namreč še ni zgodilo (pa verjamem, da komu drugemu izmed naše ekipe tudi ne), da bi pravo smer iskali z »lutanjem« levo in desno med bloki. Ja, tudi to je Omiš. Jure in Tanja sta odšla v Crveno stjeno plezat smer BonBon, ki po njunih besedah ni bila nič kaj sladka, kvečjemu bodičasta. Stup Babjače smo plezali ustaljeni četvorčki in se pri tem mnogo naučili (ane pobi ? ;)). Uživali pa smo tudi v krasnih razledih na Omiš in delto Cetine. Vladek kot Vladek pa je sanjal in mislim, da še vedno, o cipljih izpod malega mostička. Sanela in Martin sta pa tokrat Vrisove glavice zamenjala za Ilinac, kjer sta se šla prava Rambota v smeri Rambo.
Popoldne smo dočakali tudi zaključni skok v morje in plažo z osmimi, rahlo utrujenimi, ribicami na omiškem žaru s posebnimi steklenimi ali pločevinastimi dodatki v rokah. Saruni na žaru in vranac pa so postali češnja na smetani večera.
Nedelja. Dan gospodov in kot se spodobi kava pri cerkvenih sosedih v Omišu, nato pa proti domu. Z vmesnim postankom na Napoleonovi kuli v Šibeniku po trinajstih polkrožnih obračanjih avtomobila.
Sonce, morje, skale, dobra družba, nasmehi in še kaj ...Omiš je pri kraj, pridemo še kdaj ... (zagotovo).
Teja Plešnik
Foto: Tom, Tanja, Sanela