Planinski vestnik, januar 1998, str. 29-30: Odmevi - Jani Bele: Nekaj vmes - Uradni dopis št. 840-01/42-97
Pred mnogimi leti je igral v kinematografih film z izvirnim naslovom »Nešto između«. Izhodišče za filmsko zgodbo je bil političen sistem, ki se je izoblikoval v zadnjem obdobju prejšnje države, gledano skozi oči tuje novinarke.
Sistem, ki naj bi od obeh svetovnih pobral tisto, kar mu je ustrezalo in je bil zato »nekaj vmes«. Enako smo se počutili ob branju dopisa Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, ki so ga prejeli vsi alpinistični kolektivi in je namenjen vsem, ki se na ozemlju Republike Slovenije ukvarjajo z alpinizmom in drugimi športno-rekreativnimi dejavnostmi. Po dveh v dopisu omenjenih zakonih »morajo fizične ali pravne osebe, ki namenoma ali iz velike malomarnosti povzročijo nesrečo, kriti celotne stroške reševalne akcije«. To pomeni, da so minili časi, ko so bile vse reševalne akcije zastonj, niso pa še prišli časi, ko bo treba vsako akcijo tudi plačati. O izstavljanju računov za posamezne akcije zaradi malomarnosti smo v zadnjem letu nekajkrat brali v dnevnem časopisju. Stvar je bila videti dokaj resna, dokler nisem v Nedelu (5. 10. 1997) prebral, da sta bila res izstavljena dva računa, ki pa po vsej verjetnosti ne bosta nikoli plačana. Zakaj ne?
V zakonu bi se ustavil pri besedi »malomarnost« (ali je ta majhna ali velika, je zelo subjektivno in na koncu čisto vseeno, vsaka ima lahko za posledico kakšno nesrečo). Pustimo pijančke in nezveste može pri miru, kajti s to besedo se znamo tudi alpinisti večkrat srečati. Smo malomarni, ko uporabljamo za dostop do stene in sestop superge, ko plezamo v triglavski steni s plezalniki, se navezujemo samo v sedežni del plezalnega pasu? Je malomaren vrhunski alpinisti, ki gre v težkih razmerah v hribe, kar mu predstavlja trening za še težje vzpone, je to alpinist, član GRS, ki gre kljub neugodni vremenski napovedi v hribe, kajti nekoč bo morda reševal tudi v težkih vremenskih razmerah? Velikokrat se v gorah soočamo z odločitvami, ki se nam zdijo takrat, v dani situaciji, najbolj primerne, a ko jih doma, v naslonjaču, iz varne razdalje še enkrat presojamo, večkrat ugotovimo, da smo ravnali napačno. Malomarno torej?
Pa ne mislim nikogar zagovarjati. Če je danes treba že skoraj vse plačati, naj se plača tudi reševalne akcije, ampak vse. Vendar šele takrat, ko bo zaživel predzadnji stavek v dopisu: »V primeru, da so fizične ali pravne osebe zavarovane, omenjene stroške krije zavarovalnica v skladu s svojimi pogoji.« Za reševanje v tujih gorah smo alpinisti ustanovili sklad, ki se je takrat še imenoval »solidarnostni« in v katerega smo vplačali vsi registrirani alpinisti ne glede na to. ali so šli plezat v tujino ali ne. Pozneje so sklad začeli uporabljati (in vplačevati vanj, seveda) tudi ostali planinci, ampak le tisti, ki so se podajali v tuja gorstva. Ravno ta sklad je prenekateremu, ki se je ponesrečil, krepko pomagal ublažiti šok ob prejetju računa za reševanje. Kljub zavarovanju v tem skladu se je veliko alpinistov v tujini še dodatno zavarovalo za primer nesreče.
Pri nas pa zaenkrat te možnosti še nimamo. Kdaj bo to možno in kakšne spremembe bo to potegnilo za seboj — vprašanje, če kdo ve. Čudi me, zakaj zavarovalnice (pa toliko jih imamo!) ne zagrabijo te priložnosti. Se bojijo prevelikega tveganja? Morda imajo prav, kajti kdo pa se bo sploh zavaroval! Vsak bo le upal, da se njegova (bog ne daj) nesreča ne bo uvrstila med tiste iz »malomarnosti«. Prav te dni, ko sem se odločil pisati o tem, sem izvedel, da je dobil eden od najbolj perspektivnih slovenskih alpinistov zasoljen račun za helikoptersko reševanje. Pri plezanju se mu je namreč zlomila dereza in edino pravilno je ocenil, da bi bilo nadaljevanje plezanja ali sestop po smeri vzpona izredno tvegano dejanje, zato je zaprosil za pomoč. Rešili so ga s helikopterjem. Ker ni bil poškodovan, je vsa stvar na koncu izpadla kot panoramski polet, za katerega je seveda stroške treba plačati.
Seveda ostajam brez komentarja.
Jani Bele,
Ljubljana