Diplomska naloga Mihe Goloba – V priznanje in zahvalo vsem opremljevalcem
Opremljanje naravnih plezališč
DIPLOMSKO DELO
Visokošolski študij
Miha Golob
Mentor:
doc. dr. Bojan Leskošek
Recenzent:
doc. dr. Stojan Burnik
Konzultant:
asist. dr. Blaž Jereb
| Z diplomskim delom želim izkazati priznanje in zahvalo vsem opremljevalcem naravnih plezališč za njihovo naporno, odgovorno, prostovoljno delo v vseh že opremljenih in nastajajočih plezališčih za dobrobit celotne plezalske skupnosti ter s tem širjenje razvoja športnega plezanja. |
Opremljanje naravnih plezališč je zamudno, naporno in odgovorno opravilo, ki omogoča varno plezalsko dejavnost širokemu krogu uporabnikov. Pri nameščanju varovalne opreme v plezalne smeri so izpostavljeni optimalna izbira mest svedrovcev, natančen in dosleden postopek nameščanja svedrovcev po specifikacijah proizvajalcev in estetski videz naravnega plezališča.
Komisija za športno plezanje razpisuje materialno pomoč opremljevalcem in delno sofinancira opremljanje naravnih plezališč v Sloveniji. Z opremljanjem naravnih plezališč so na boljšem tako plezalci kot tudi lokalna skupnost. Prvi dobijo nov kakovosten športni objekt v naravi, drugi pa novo športno - rekreativno ponudbo in ekonomski prihodek od obiskov in bivanja uporabnikov zanimive športne dejavnosti – športnega plezanja.
Plezalci in opremljevalci se premalo zavedamo, da smo le občasni obiskovalci plezališč. Ohranjanje naravnega bogastva rastlinskih in živalskih vrst, ter kulturno sobivanje z domačini bo tudi prihodnjim rodovom športnih plezalcev omogočalo uporabo skalnih pečin. Pri uporabi plezališč ravnajmo v skladu z etiko in etičnim kodeksom plezalcev in opremljevalcev naravnih plezališč.
V nalogi so opisani vsi
postopki za opremljanje naravnih plezališč:
- zgodovina opremljanja, uporabljeni materiali in svedrovci
- postopek pridobivanja dovoljenj za opremljanje naravnih plezališč, (zaprta področja, omejitve, prepovedi...),
- čiščenje stene in predpriprava skalne površine, (odstranjevanje vej, dreves, zemlje, nevarnih skal...),
- pregled stene in označevanje potencialnih mest svedrovcev po plezanju v smeri, (stabilnost plezalca pri vpenjanju in dosegljivost svedrovcev tudi za manjše plezalce...),
- preverjanje optimalnosti izbranih mest svedrovcev, (kvalitetna skala, neprimerna mesta, posebnosti...),
- predvidevanje poteka vpete vrvi (brez nepotrebnega "cik-cak" trenja, svedrovci v smeri naj imajo svojo "lokasto" ali ravno linijo -ne sledijo poteku plezanja in le delno skalnim razčlembam
- priporočila za razdalje med svedrovci, priporočila za nameščanje prvega svedrovca, (razdalja pri prvih treh svedrovcih postopno narašča - največja nevarnost padca na tla pri nepozornem varovanju in padcu, višje v smeri se razdalje ustalijo)
- priporočila za vrtanje in samo vrtanje, (specifične globine vrtanja glede na način nameščanja svedrovcev in vrsto svedrovcev)
- nameščanje svedrovcev (nameščanje glede na vrsto svedrovcev - ekspanzijski, lepljeni)
- zaporedje postopkov nameščanja glede na vrsto svedrovcev,
- vrste svedrovcev in sidrišč, (priporočila in posebnosti)
- lepljenje in čiščenje smeri po lepljenju, (zaporedje postopkov nameščanja eksp. svedrovcev in lepljenih svedrovcev glede na vrsto uporabljenega lepila...)
- zaključno urejanje in čiščenje smeri po lepljenju ter brušenje preostrih oprimkov
ter
obrobna tematika:
- vloga in sofinanciranje opremljanja KŠP,
- etika opremljanja in vedenja v plezališčih,
- financiranje opremljanja,
- estetika opremljanja,
- odnosi z domačini...
1.0 UVOD
Začetki športnega plezanja kot samostojne panoge segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat so (v približno istem času in v različnih državah Evrope) posamezni plezalci in alpinisti začeli razmišljati o načinih opravljenih vzponov. Porajajoča miselnost je uvajala idejo, da je za napredovanje v plezalni smeri potrebno uporabljati izključno skalne razčlembe. Do tedaj le tehnično preplezane smeri so poizkušali preplezati brez uporabe tehničnih sredstev in ostalih pomagal -
prosto: vsa nameščena oprema v plezalni smeri je namenjena izključno varnosti in varovanju plezalca. Športno plezalska miselnost, ki se je porodila v temnih peščenjakovih stolpih v nemškem delu Saške Švice, je s širjenjem ideje prostega plezanja in obiski evropskih plezalcev v ZDA, zašla tudi v
meko tehničnega plezanja, v Yosemitsko dolino v Združenih državah Amerike, kjer je hitro pridobivala nove privržence. Ti so s specifičnim treningom prosto ponovili marsikatero do tedaj le tehnično preplezano smer. S plezalskimi migracijami in izmenjavo mnenj se je razširila še v druge države našega planeta. Od alpinizma se je začela odcepljati nova samostojna športna panoga – prosto plezanje, ki je z ustreznim zavarovanjem plezalnih smeri dobila naziv
športno plezanje.
Ker pa so bile visoke stene v gorskih področjih večino časa odvisne od vremenskih razmer in ostalih objektivnih nevarnosti, oddaljene od naselij, z dolgotrajnimi dostopi in so imele relativno malo učinkovitega plezanja, se je plezanje selilo v bližnje in tudi krajše plezalne stene – plezališča. Na začetku so bila plezališča le trening za vzpone v visokih stenah, z razvojem prostega plezanja pa so postala preizkusni kamen za doseganje meja človekovih plezalskih zmožnosti. Te meje so se postopoma zviševale in višja ko je postajala težavnost smeri, večja je bila potreba po optimalnem varovanju in uporabljenih materialih svedrovcev in sidrišč. Prav tako so se z razvojem športnega plezanja razvijali tudi plezalna oprema, varovalni pripomočki ter specifična tehnično-opremljevalska oprema.
Plezalne smeri v prvo nastalih plezališčih so bile opremljene z nekvalitetnimi rjavečimi materiali, prvi svedrovci so bili zavrtani previsoko, razdalje in mesta vstavljenih svedrovcev niso bila optimalna, poteki plezalne vrvi v teh smereh so bili dostikrat lomljeni in niso upoštevali izpostavljenih skalnih razčlemb. S tem je bilo povečano trenje vrvi in omejeno prosto gibanje plezalca v skalnih pečinah. Plezalci in opremljevalci plezalnih smeri so tovrstne pomanjkljivosti opazili in se jim postopoma skušali izogniti. Nastajale so nove plezalne smeri, ki so upoštevale specifične skalne razčlembe: vsaka plezalna smer je unikat specifičnih skalnih razčlemb, kakor tudi namestitev svedrovcev in ostalih pripomočkov namenjenih varnemu varovanju.
Hkrati so se z razvojem sodobnejših, zanesljivejših in odpornejših materialov začeli uporabljati nerjaveči in kakovostnejši svedrovci. Standardi uporabljenih ekspanzijskih in lepljenih svedrovcev ter uporabljenih lepil so postali zahtevnejši, kar se je odražalo na dolžinah in premerih vstavljenih svedrovcev ter na zagotavljanju boljšega oprijema le-teh s skalo.
V Sloveniji pred letom 1975 ni bilo primerno urejenih naravnih plezališč. Obstajale so le posamezne, delno zavarovane plezalne smeri. Te so alpinisti 
preplezali po najlažjih skalnih prehodih s pomočjo v razpoke zabitih skalnih klinov (le nekatere so bile preplezane prosto, največkrat pa so jih premagovali s tehnično opravljenimi vzponi). Z razvojem prostega plezanja je rasla tudi potreba po dobrem varovanju. Plezalci so začeli v skalo vstavljati ekspanzijske kline in sistematično dodajati čedalje težje prosto preplezljive smeri v že obstoječa plezališča. Prvo plezališče v Sloveniji, ki je bilo opremljeno s svedrovci, je bil Turnc. Sledila so plezališča Dolžanova soteska, Črni Kal in Osp. V teh plezališčih so plezali že prej, vendar so se temeljitejšega opremljanja s svedrovci lotili šele po letu 1978.
Plezališča imajo za vsako skupino specifičnih uporabnikov poseben pomen. Novo nastajajoča športna panoga je postajala zanimiva kot oblika rekreacije za posameznike ali celo družino, druženje in sprostitev v naravi. Z intenzivnimi cikličnimi in ciljno usmerjenimi treningi, potovanji na druga plezalna območja, z zviševanjem lastnih sposobnosti, celostnim pristopom in plezalsko miselnostjo pa lahko postane športno plezanje za nekatere celo način življenja.
Diplomska naloga predstavi zgodovino športnega plezanja in opremljanja naravnih plezališč, opisuje pomen naravnih plezališč, priporoča tehnično-opremljevalsko in zaščitno opremo, seznani z vrstami svedrovcev, lepil in sidrišč ter s pripadajočimi postopki nameščanja, ki se uporabljajo v plezališčih širom Republike Slovenije. Prav tako je predstavljena pripadajoča problematika naravovarstva, financiranja, estetika plezališča in etični pristop, kakor tudi model postopka pridobivanja dovoljenj za nastanek novih plezališč.
2.0 METODE DELA (6)
3.0 PREGLED POSAMEZNIH POJMOV ŠPORTNEGA PLEZANJA (7)
3.1 Prosto in tehnično plezanje (7)
3.2 Alpinistično in športno plezanje (7)
3.3 Plezalna smer (8)
3.4 Zavarovane in nezavarovane plezalne smeri (8)
4.0 ORIS POMENA NARAVNIH PLEZALIŠČ (9)
5.0 ZGODOVINA RAZVOJA ŠPORTNEGA PLEZANJA (11)
5.1 Razvoj slovenskega športnega plezanja (12)
5.2 Nastanek prvih plezališč in zgodovina opremljanja (15)
5.3 Varovanje in uporabljeni svedrovci v prvih slovenskih plezališčih (16)
6.0 OPREMA (20)
6.1 Plezalno tehnična oprema potrebna za opremljanje plezališč (20)
6.2 Oprema za pripravo skale in nameščanje svedrovcev (23)
6.3 Zaščitna oprema (26)
6.4 Vrste svedrovcev, sidrišč in lepil (28)
6.4.1 Delitev svedrovcev in klinov glede na kvaliteto materiala (28)
6.4.2 Delitev svedrovcev glede na način pritrditve (29)
6.5 Sidrišča za spust (31)
6.5.1 Delitev sidrišč glede na število pritrditvenih točk (32)
6.5.2 Vrste uporabljenih svedrovcev (32)
6.5.3 Glede na način vpenjanja razlikujemo (33)
6.5.4 Priporočljivo sidrišče (34)
6.6 Vrste lepil (35)
6.6.1 Prednosti in slabosti nameščanja lepljenih svedrovcev (38)
7.0 PRIPOROČILA ZA OPREMLJANJE NARAVNIH PLEZALIŠČ (40)
7.1 Odgovornost opremljevalcev naravnih plezališč (41)
7.2 Etični kodeks (42)
7.3 Estetika splošnega izgleda plezalnega objekta (47)
7.4 Ukrepi pred opremljanjem plezalne smeri (48)
7.5 Izbira mest varovalnih svedrovcev (49)
7.6 Izbira mesta sidrišča (52)
7.7 Povdarki pri posameznih postopkih opremljanja plezališč (54)
7.7.1 Nameščanje varovalnih točk (pozicioniranje statične vrvi) (54)
7.7.2 Čiščenje smeri (54)
7.7.3 Označevanje mest svedrovcev (potek smeri) (56)
7.7.4 Vrtanje (57)
7.7.5 Lepljenje (60)
7.7.6 Nameščanje svedrovcev (62)
7.8 Preopremljanje obstoječih smeri (63)
7.9 Odpiranje novih plezališč (64)
7.10 Pridobitev dovoljenj za nastanek novega plezališča (65)
7.11 Odnosi z domačini (67)
7.12 Opremljanje novih seri (68)
7.13 Izdelava plezalnega vodnička (70)
8.0 POSTOPKI NAMEŠČANJA GLEDE NA VRSTO SVEDROVCEV (73)
8.1 Postopki opremljanja naravnih plezališč (73)
8.2 Nameščanje ekspanzijskih svedrovcev (74)
8.3 Nameščanje lepljenih svedrovcev z ampulami (75)
8.4 Nameščanje lepljenih svedrovcev z lepilom Sikadur s pomočjo brizgalke (78)
9.0 ORGANIZACIJA IN FINANCIRANJE OPREMLJANJA PLEZALIŠČ (81)
9.1 Vloga KŠP pri opremljanju plezališč (81)
9.2 Opremljevalski tečaj (81)
9.3 Pridobitev opreme z naslova KŠP (82)
9.4 Financiranje opremljanja plezališč (83)
10.0 ZAKLJUČEK (85)
11.0 PRILOGE (87)
12.0 LITERATURA (91)
Fotografije so iz
PowerPoint predstavitve diplomske naloge, ki jo je zagovarjal junija 2004.
Diplomska naloga je dosegljiva v knjižnjici Fakultete za šport, Gortanova 22, Ljubljana. Sicer pa je za vse dodatne informacije Miha dosegljiv na miha_golob@siol.net